Preučimo opice, da bomo lahko polagali mačke!
Le kaj, za božjo voljo, imajo opice opraviti z mačkami, se boste vprašali. In to povrh celo v rubriki Moški moškemu. Na prvi pogled seveda nič. Po drugi strani pa se tisti hip, ko pomislimo na dejstvo, da lepotice po ljubljanskem Tivoliju in po parkih drugih slovenskih mest (in širše) največkrat sprehajajo ravno moški, ki so videti bolj podobni žabam kot povprečno privlačnim pripadnikom moškega spola, se naša percepcija o opicah in mačkah občutno spremeni. Najbolje bo, da poizvemo kar pri opicah!
Pred časom sem spoznal človeka, ki je kar 23 let preživel v divjini v opičjem rezervatu nekje v Južni Afriki. Kar precej je znal povedati o navadah pavijanov, še posebno zadovoljno je omenil dejstvo, da je med dolgoletnim raziskovanjem opic spoznal edino pravo resnico o najpomembnejši vzporedni stvari na svetu - seksu.
Ja, prav ste slišali, čeprav bi na mojem mestu mnogi izmed vas napisali, da seks ni najpomembnejša, kvečjemu druga najpomembnejša vzporedna stvar na svetu. Res! Saj niste menda že pozabili na minula žogobrcarska dogajanja na Daljnem vzhodu? Stavim, da redki v tem obdobju niste postavili spolnosti na stranski tir. Verjetno nenamerno, morda celo podzavestno, pa vendarle.
Kakorkoli že, da ne skrenemo s poti in se namesto z opicami začnemo zabavati z žogobrci, naj omenim, da je čas med kramljanjem o opicah sicer mineval s svetlobno hitrostjo, ker pa me osebno splošne zakonitosti opičjega sveta ne zanimajo ravno preveč, sem med pogovorom vseskozi nestrpno čakal, da bi slišal kaj o tem, kako tiste stvari počnejo opice. In ker ste, dragi bralci, verjetno tudi vi že neučakani in bi čimprej radi izvedeli, v kolikšni meri se morate obnašati opičje, da vas bodo vseskozi oblegale najlepše predstavnice podvrste Homo sapiens z delovnim imenom Felix felix, bom nadaljnja razglabljanja o okroglem usnju in o opicah na splošno prihranil za kdaj drugič. Raje preidimo na gola dejstva!
Pred približno štiridesetimi leti je antropologom postalo jasno, da so mnogi izmed naših zgodnjih prednikov preživljali precej časa v lovskih hordah, ki so blodile po širnih travnatih površinah. Ko so primatologi odkrili, da se pavijani v afriški savani obnašajo popolnoma enako, so antropologi skočili do stropa, saj so v raziskovanju opic odkrili nov vir odgovorov na mnoga vprašanja o obnašanju sodobnega človeka. Prve terenske raziskave so primatologom odstrle prvo sliko o idealnem uspešnem samcu.
Si predstavljate mešanico Tarzana, Kremenčkovega Freda in duhovnika ter očeta iz serije Sedma nebesa? Naš heroj, alfa-samec, je v tem prvem modelu velik, močan in okruten, izkazuje se kot branitelj pred roparskimi leopardi in odlikuje se kot vodja na lovu in dobavitelj hrane v časih, ko gre za nohte. Je divje agresiven do tistih, ki si ga drznejo izzivati, sicer pa je podoba miroljubne zadržanosti, da ne rečem poduhovljenosti. Poleg tega je pripraven pri delih okoli doma, trd, vendar ljubeč z naraščajem in dober med rjuhami.
Ker vas slednje najbrž podrob-neje zanima, naj vam povem, da lahko spolno življenje alfa-samca opišemo s tako imenovanim modelom linearne privedbe samice do položitve. Kar ni nič drugega kot to, da si alfa-samec (po zaslugi junaškega premagovanja drugih samcev v boju) preprosto vzame katerokoli samico, svoj položaj pred drugimi lahko vedno znova brani zaradi visoke koncentracije testosterona v krvi, močnega zobovja, ima pa tudi tisto, čemur v žargonu pravimo jajca. Kot ste najbrž že sami ugotovili, omenjeni model samic samih sploh ne obravnava oziroma jih prikazuje izključno kot spolni servis.
Če torej prevedemo prve opičje izsledke na človeško raso, lahko rečemo, da bolj ko boste močni, žilavi in nepopustljivi, bolje boste jedli, več priložnosti za druženje boste imeli, torej se boste tudi veliko ljubili. Pa še vprašati vam ne bo treba! Vendar zdaj ne izginite takoj v Hervis po uteži in potem spotoma še v mesnico po kotlete ali pa celo na tečaj borilnih veščin, saj se precej hitro izkaže, da lahko na osnovi kasnejših raziskav o nekaterih prej navedenih dejstvih utemeljeno dvomimo. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo na začetku oziroma da seveda (še? ) nimamo končnega odgovora na vprašanje, kateri samci najbolj omamljajo samice.
Predebatirajmo najprej, kaj o naših vrlih alfa-samcih ne drži čisto tako, kot bi bilo pribito. Dasiravno je res, da imajo samci na visokih položajih nekaj prednosti, zanesljivo je ena izmed njih ta, da jim ni treba predolgo čakati na priložnost položiti lepo samico, pa so nove raziskave razkrile neizpodbitno resnico, da se samice ravno ne gnetejo najbolj okrog alfa-samcev. Kot prvo omenimo dejstvo, da alfa-samci praviloma niso zmožni odvesti svojega tropa do naravnih skrivališč hrane v sušnih časih. Zakaj?
Preprosto zato, ker, grobo rečeno, običajno nimajo pojma, kje pravzaprav so. Razlog baje tiči v tem, da pavijanji samci v puberteti pogosto menjajo trope, ker pa imajo vedno znova opraviti z izkazovanjem svoje (pre)moči, niso ravno eksperti v poznavanju skritih kotičkov pokrajine, kjer živijo.
Ne boste verjeli, v tem segmentu opičje vsakdanjosti se bistveno bolje odrežejo stare samice - matriarhinje, ki vse življenje prebijejo na istem kraju in ki v kriznih časih najbolje vedo, kje je trava malo bolj zelena. In kot drugo, če se nekoliko dlje pomudimo pri prej omenjeni vlogi alfa-samcev pri obrambnih akcijah proti plenilcem, bomo kmalu odkrili, da alfa-samci tudi niso ravno zgledni kandidati za odlikovanje z medaljo hrabrosti. Že res, da imajo moč in mišice, vendar ne prve ne druge lastnosti ponavadi ne izkoriščajo v plemenite namene. Izkaže se, da v trenutkih, ko leopardi in levi začnejo ogrožati trop pavijanov, alfa-samci svojo moč in hitrost izkoristijo za to, da jo kar najhitreje popihajo na najvišjo vejo najbližjega visokega drevesa. Ja, herojev je celo med alfa-samci bore malo.
Na osnovi vedno novih podatkov o pavijanjih samcih je raziskovalcem torej postalo jasno, da samec prej doseže prevlado v tropu, če se izogiba nepotrebnim bojem, kot če stalno mikasti navidezno šibkejše. Samci, ki se zapletajo v vsak prepir, kaj hitro pokurijo svoje energijske zaloge ali pa celo ostanejo poškodovani do konca svojega življenja. Tezo, da je manj več, lahko dodatno podkrepimo z eno izmed raziskav, ki kaže, da samci, ki so visoko na pavijanji lestvici vplivnosti, nimajo ravno najvišjih koncentracij testosterona v krvi. To pa je v nasprotju s splošno sprejetim mnenjem pred tem. Praviloma imajo več testosterona v krvi nemirni adolescenti, tisti na dnu omenjene lestvice, torej primerki, ki običajno izzovejo pretepe, nimajo pa moči in jajc, da bi v njih sodelovali. In takih tudi vi, če bi bili pavijani, ne bi imeli za vodje svojega tropa, kajne?
Kakšen torej mora biti uspešen samec? Divji prav gotovo ne, agresiven tudi ne. Vse bolj se znanstveniki nagibajo k tezi, da so ključne lastnosti obvladovanje nagonov, spretno igranje psiholoških iger in sposobnost oblikovati koalicije. Za alfa-samce se namreč izkaže, da imajo v tropu kompanjone, ki jim ščitijo hrbet, kadar je to potrebno. Primatologi se tako vedno bolj posvečajo ravno političnemu obnašanju znotraj tropa, zato ni več tako neverjetno, da si kakšen ambiciozen pavijan napredek na lestvici vplivnosti zagotovi s psihološko nadvlado, ne pa s pestmi. Pa je mama vendarle imela prav, ko je učila, da se vse ne da urediti z nasiljem!
Vsi pravkar navedeni pomisleki in raziskovalno-izkustvena dejstva o prvobitnem modelu alfa-samca so pomenili velik premik v razlagi zgodbe o opičjem uspehu. Kot da že to ne bi bilo dovolj, so se znanstveniki takoj zatem začeli spraševati, ali je atribut alfa-samec sploh cilj, h kateremu bi navaden pavijan zaradi spolnih prednosti stremel v življenju. Gre za preprosto stvar. Kot že vemo, je v prvotnem modelu alfa-samec takrat, ko ravno ni imel koga v pesteh ali ko ni ravno kavsal, užival v družbi očarljivih godnih samic. Zmota! Ugotovimo namreč lahko, da samice ne oblegajo ravno dominantnih samcev. Vzrok za to je vpeljava novega termina v primatologiji, ki opisuje obliko medsebojnih odnosov med opicami nasprotnih spolov, ki ji strokovno pravimo prijateljstvo. Mnogo navadnih pavijanov se namreč s samicami druži zgolj na prijateljski ravni, v določenih delih dneva se srečajo, po opičje izrazijo prijateljsko ljubezen, pojedo skupaj kakšno banano in opičje kramljajo. In če se pojavi plenilec, se občasno zaščitniško postavijo pred samico in si s tem pridobijo od nje kakšno dodatno ugodnost.
Verjemite mi, da vem, da že godrnjate. "Pa ja, naj vam verjamemo, da se dodatne ugodnosti dosežejo, če si prijazen in v stiku z žensko stranjo v sebi? Vse, kar doživiš kot pavijan večkrat, je le to, da samice večkrat na dan s tebe nabirajo uši! " No, no, to se pa res ne sliši kot nekaj nepomembnega, če pomislimo, da gre mogoče za pavijanji flirt. Sicer pa se brez potrebe vznemirjate, kaj vam nisem že na začetku povedal, da imam za vas pripravljeno edino pravo resnico o prvi najpomembnejši vzporedni stvari na svetu? Pa si postrezite: izkaže se namreč, da ga tisti družabni in prijazni samci, okoli katerih se vrti mnogo prijateljic, pogosteje namakajo kot pa alfa-samci. Kar spomnite se študentskih časov. Res je, da je atletom šlo dobro pri dekletih, vendar, mar ni tudi tistim poetičnim fantom, ki so vedno našli trenutek, da so prisluhnili dekletom, teklo kot po maslu?
Zgodba je takšna. Medtem ko si dva samca, ki sta visoko na lestvici, s pestmi dopovedujeta, kateri si bo postregel s poželjivo samico, ona v grmovju obdeluje prijateljevo banano. Ali, če hočete, medtem ko Schwarzenegger in Van Damme preverjata, kateremu lahko bližje glavi raznese ročno granato, nekdo drug prelestno damico polni s kopijami svojega genskega materiala. Ponavadi ravno tisti prijazni fant, genetske raziskave pavijanov so namreč pokazale, da so kopije genskega materiala tako imenovanih alfa-samcev bolj redke kot kopije navadnih samcev. Za to ima zasluge nova dimenzija opičje vsakdanjosti, ki ji strokovno pravimo ženski izbor. Pokazalo se je, da imajo samice precej več besede pri odločitvi, komu bodo lupile banano, kot se je zdelo prej. Zato ne preseneča, dragi moji, da je biti prijazen pogosteje bolj darvinistično kot pa biti brezkompromisen.
Mnogo naštetega bi lahko prenesli tudi na tako sofisticirano živalsko vrsto, kot je človek. Lahko pa preverimo kar antropološke raziskave o tem, kaj ljudje iščemo pri partnerju. Mimogrede, v vseh raziskavah, ki so jih opravili skorajda v vsakem kotičku našega planeta, je prijaznost zasedla prvo mesto. In ne mislite, da vas vlečem za nos. Je že tako, da ni treba biti ravno največji, najmočnejši in najbolj pasji, da bi dobili za porivanje. Niti načitan za Nobelovo nagrado vam ni treba biti, le prijazni bodite, pa bodo punce ležale pred vami in predle.
Vsa navedena dejstva so, vsaj po naši oceni, dobra novica za vse, ki jim v življenju ne uide dejstvo, da jih nikdar ne bodo izbrali za najbolj seksi samca, kar jih je kdaj živelo v dolini šentflorjanski. Toda brez skrbi, še vedno so vaše možnosti pri dekletih zelo dobre, če boste seveda upoštevali navodila in se jih lotili z diplomatskimi prijemi, s šarmom in z upoštevanjem njihove volje. In pozabite, če vas genetika ni obdarila ravno z najdaljšim orodjem, na srečo je narava pravična in omogoča tudi tistim s krajšimi, da kaj napičijo.
In če vam tudi zdaj še ni jasno, zakaj je Mujo zaprl Fato v kletko z gorilo, ko mu ni dala, češ da jo boli glava, potem še enkrat preberite rubriko Moški moškemu. Ali pa se odpravite v živalski vrt in si stvari oglejte v živo, "jer majmun radi što majmun vidi! "
Blaž Divjak, ilustracije P. J. Loughran
Novo na Metroplay: "Vse več mladih zboli za rakom" | Klara Čampa