"Večkrat so me vprašali, če sem normalna, ker je na sliki invalidski voziček" (ženska o tem, kako je zmenkovati kot invalidna oseba)

"Večkrat so me vprašali, če sem normalna, ker je na sliki invalidski voziček" (ženska o tem, kako je zmenkovati kot invalidna oseba) (foto: profimedia) profimedia
1. 3. 2022

"Nekoč sem se dobila z moškim, ki mu je postalo nerodno takoj, ko sem rekla živijo. Samo zato, ker sem bila v invalidskem vozičku."

"Imela sem že mnogo zmenkov, na katerih osebe niso vedele, kako naj se odzovejo na dejstvo, da sem invalidka, kljub temu da sem jim to povedala že pred srečanjem. Ozračje se ni spremenilo niti, če sem navrgla kakšno šalo na svoj račun. Posledično sem bila zelo žalostna, saj je vsaka možnost, da bi se na koga navezala, hitro izpuhtela. 

Vse, kar sem si želela, je bilo, da se nekdo ob meni počuti sproščeno (in da je ta občutek vzajemen). Vendar je bil voziček vedno velika ovira. Nekoč mi je nekdo celo rekel, da sem super oseba, vendar je vse skupaj "malo preveč". Ta komentar me je zmedel. Je bila preveč moja osebnost ali to, da sem invalidna? Ta misel se mi je potem podila po glavi po vsakem zmenku. 

Tako je bilo vse do pandemije leta 2020. Leto je prineslo veliko presenečenj, a nikoli si nisem mislila, da bom ravno takrat našla svojo ljubezen preko aplikacije za zmenke. 

Ko sem mami potožila o tem, da obupujem nad zmenki in iskanjem ljubezni, me je spodbudila, da si na telefon prenesem eno od aplikacij za zmenke. 

Aplikacije za zmenke mi niso neznanka, uporabljam jih že odkar sem dopolnila 18 let. Sprva so mi bile bolj všeč kot spoznati nekoga v živo, saj sem lahko bila bolj sproščena in ljudem povedala o svoji invalidnosti že v pogovoru preden smo se sestali na zmenku. Bilo je vredu, vse dokler nisem nekega večera prejela sporočila, v katerem me je oseba spraševala, ali sem normalna, ker je na moji naslovni sliki invalidski voziček. 

Podobne komentarje sem slišala že večkrat, zato sem samo zavila z očmi in blokirala tistega, ki mi je poslal sporočilo. Ampak mi je dalo misliti. Zakaj bi se sploh še trudila, če nikoli ne bom sprejeta kot invalidka? 

A moja mama je bila prepričljiva in nazadnje sem se registrirala v eni od aplikacij. Bala sem se spet istih pogovorov, ki ne bodo vredni mojega časa, zato sem hotela tokrat ubrati drugo taktiko. Za naslovno sliko izbrala selfi, na katerem voziček ni viden. Vedela sem, da je ravno slika z vozičkom vodila v nerodne in celo neprimerne pogovore. Glaven cilj: najti nekoga, ki me bo razumel in bo tukaj zame, ko ga bom potrebovala. 

Tokrat sem se odločila, da bom z osebo najprej malo klepetala, jo spoznala in odkrila kaj o osebnosti, preden bom povedala za svojo invalidnost. 

Odločila sem se, da bo tokrat o meni pripovedovala moja osebnost - to, kar pač sem - namesto, da bi si ljudje ustvarili predstavo o meni na podlagi dejstva, da sem invalid. 

Takoj, ko sem se prijavila v aplikacijo, sem se že kmalu povezala z nekim moškim. Na sliki je bil videti precej dobro. Po eni uri, ko sva se pogovarjala, je rekel, da mi mora nekaj povedati. Rekel je, da ima cerebralno paralizo. Nisem morala verjeti! Nekdo ima isto bolezen kot jaz. Moja anksioznost pred zmenki je v trenutku izginila in končno sem čutila, da me nekdo zares razume. Stvar pri cerebralni paralizi je v tem, da vsakega prizadene na drugačen način. Jaz na primer ne morem hoditi, moj partner pa lahko, a ima druge nezmožnosti. Kljub temu sva oba prvič začutila nekaj, kar nisva še nikoli: popolno razumevanje potreb drug drugega. 

Čeprav se kar sedem mesecev nisva morala spoznati v živo, zaradi epidemije in zaprtja meja, sva se vsak dan slišala in videla preko video pogovora. Ko sva se končno prvič videla, sva šla na večerjo in zdelo se je, kot da to počneva že od vedno. Takrat sem bila že zaljubljena do ušes! Poznala sva se, kot bi bila prijatelja vse od rojstva, in to še preden sva se pozdravila iz oči v oči. 

Sedaj sva uradno skupaj 7 mesecev in vem, da je on moja sorodna duša.

Moj partner mi je pomagal napredovati v vseh pogledih, tudi v tem, kako dojemam samo sebe in svet okrog mene. Preden sem ga spoznala, sem bila anksiozna, imela sem nizko samopodobo in občasno sem čutila, da je moja invalidnost največja ovira, ki mi stoji na poti do sreče. Sedaj je minilo kakšno leto, odkar sva se spoznala in skoraj nikoli ne govoriva o najini bolezni. Seveda je del naju, a se bolj kot na to, osredotočava na skupno prihodnost. 

Presrečna sem, ker lahko vidim prihodnost s svojim partnerjem, kar sem si prej lahko samo želela."

Maisie McGarvey