Moški imamo v odnosu nekaj zelo specifičnih trenutkov, s katerimi se ne znamo najbolje soočati.
Eden teh je tudi takrat, ko ženska doseže svojo kritično točko potrpežljivosti z okoliščinami ali nami ter iz njenih oči izbruhnejo gejzirji solza. Za te primere moški možgani nimajo nobene smiselne programske usmeritve (razen, kar smo videli v filmih), ker se z emocionalnimi presežki preprosto ne znamo soočati. Na eni strani zato, ker smo svoje lastne vajeni tlačiti v notranjost, dokler ne izbruhnejo v rafalu kletvic na anonimnega voznika pred nami ali pa se manifestirajo v napol razklano srčno zaklopko, ki nas lahko pokonča na praktično vsakem koraku.
Moški smo zato obupni pri tolaženju žensk. Rečemo napačne stvari, imamo napačne perspektive in že sama prisotnost solz v nas zbudi željo po begu. Zato začnemo v mislih panično brskati za rešitvami (kaj je že rekel Billy Crystal, ko je zajokala Meg Ryan, da se je potem v naslednjem kadru že smejala?), ki pa so za ženske običajno nepravilne, saj so izbrane po popolnoma moški logiki.
Jokanje vidimo kot problem, ki ga je treba rešiti
Moški znamo jok razumeti ravno toliko, da ločimo med srečnimi solzami (ona joka, ker ji je njen dragi na poroki prebral pravljično zveneče zaobljube) in žalostnimi solzami (pes je pojedel njene čevlje Jimmy Choo). Te slednje solze, ki sledijo nekemu čustvenemu zlomu, so lahko za žensko le ventil sproščanja, a jih moški vedno razumemo kot problem. In moški smo narejeni, da probleme rešujemo. Reševanje problemov nas osmisli, a le, če jih rešimo hitro, s čim manj napora in čim manj analize.
Ko tako vidimo žensko, ki joka, se v nas sproži napad panike, ki nas vodi k instinktivnemu reševanju problema. Tako namreč rešujemo vse probleme. Banalni primer: če se neka naprava v gospodinjstvu ne odziva, kot želimo, začnemo manično pritiskati na vse tipke v upanju, da se bo nekako zadeva rešila sama od sebe. Podobno se lotimo reševanja jokajoče ženske – v mislih se bombardiramo z vprašanji, od tega, zakaj joka, kaj naj naredimo, da bo nehala jokati, kaj naj rečemo, naj se šalimo, naj bomo resni, naj jo povabimo, da nam prisoli klofuto, in tako, vse dokler ne pristopimo in rečemo tisto najbolj napačno. Običajno jo začnemo prositi, naj ne joka, naj se pomiri, naj ne pretirava. V tistem trenutku nam niti za trenutek ni pomembno, kakšno je ozadje joka. Mi vemo le, da se morajo solze prenehati pojavljati, ker nas solze spravljajo v obup.
Predvidevamo, da smo krivi mi
Ko moški opazimo, da je naša izbranka slabše volje kot običajno, naprej v glavi preverimo vse morebitne razloge za njeno stanje. Jo kaj boli? Je gledala žalosten film? Je jezna zaradi službe? Se je odpravila po nakupih in niso imeli iskane obleke v njeni številki? Ko izčrpamo tistih nekaj nam najbolj logičnih možnosti za njeno slabo voljo, ostane na koncu le še en razlog: mi sami. Moški verjamemo, da če ni drugega konkretnega razloga, njena slaba volja najverjetneje temelji na nečem, kar smo storili ali rekli mi.
To pa je lahko zelo problematično, saj moški k težavi vedno pristopamo defenzivno, ker imamo v mislih že izdelano izhodišče – da smo nekaj naredili narobe in se bomo zdaj morali zagovarjati. Vse skupaj se še bolj zakomplicira v trenutku, ko žensko vprašamo, kaj je narobe. Najpogostejši odgovor je namreč: "Nič." Kar moški razumemo, kot da ona želi, da mi sami ugotovimo, kaj smo naredili narobe. Dlje potem raziskujemo in iščemo, bolj smo podvrženi frustracijam in prej se vse skupaj zaključi v obupanem lajanju vprašanj, kot so "Kaj sploh hočeš od mene?" in "Je res tako grozno biti z mano, da moraš vsak teden jokati," vse do "Ni moj problem, če ne znaš nadzorovati svojih čustev."
Pri vsem skupaj pa je najbolj ironično, da včasih resnično ni ničesar konkretnega v ozadju njene slabe volje. Ženske le pristopajo k stvarem z drugačnim čustvenim nabojem, na drugačen način manifestirajo svoja čustva in se po svoje soočajo z okoliščinami. Včasih je ženska lahko slabe bolje le zato, ker je pač tisti dan slabe volje. Problem je, da moški preprosto ne razumemo, da obstajajo scenariji, v katerih je lahko nekdo slabe volje in nihče ni kriv. Mi potrebujemo krivca, ker le tako lahko rešimo problem.
Bojimo se, da bomo rekli nekaj, kar bo vse še poslabšalo
Moški smo obupni, kadar nimamo na voljo vseh podatkov in moramo razbrati celoten kontekst neke situacije. Smo odlični, če imamo na voljo vse koščke neke uganke in jih je treba zvrstiti v pravilnem vrstnem redu, če pa karkoli manjka, smo prepuščeni ugibanju. Tega pa moški ne maramo, ker lahko uganemo narobe, kar ima potem posledice. In moški sovražimo posledice, saj te praviloma zahtevajo opravičevanje in kesanje.
Zato situacijo običajno še bolj zapletemo. Ko tako ženska trdi, da ni nič narobe, se mi vseeno začnemo spraševati, kaj s tem misli? Misli resno? Jo lahko zdaj pustimo na miru ali nam bo potem to v naslednjem prepiru čez mesec dni očitala? Njene odzive, vključno z njeno voljo, poskušamo umestiti v neko enačbo. A čustva niso sestavljena iz naprej določenih enot, zato niso konsistentna in niso statična. Ni pravil, kako čustveno bo neka ženska ali neki moški odreagiral na določeno situacijo, ker je pri čustvenih odzivih preveč spremenljivk: splošno počutje, izkušnje, želje, potrebe, vedenje, prepričanja, obstoječe čustveno stanje in še mnogo drugih.
Zato je izbiranje pravilnega odziva v teh situacijah za moške notranja bitka med različnimi možnimi reakcijami in morebitnimi posledicami. Ker mi kljub vsemu verjamemo, da neka pravila obstajajo. Da če bomo rekli X, bo njen odziv Y. In na podlagi izkušenj iz prvih dveh točk vemo, da obstaja precejšnja možnost, da bomo rekli nekaj narobe. Zato se v vsem tem kaosu idej potem najpogosteje zatečemo k rešitvi, ki se nam zdi najbolj smiselna – najmanj škode lahko naredim, če ne rečem ničesar in pustim, da se zadeva reši sama od sebe. Smo tiho in čakamo. Upamo, da mine. Ta tišina ne izvira iz nerazumevanja ali hudobe. Je le nam najbolj zanesljiv mehanizem, da ne prilijemo dodatnega goriva na njeno slabo voljo. Pa čeprav na koncu s tišino naredimo prav to.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?