Vam gole skale niso več izziv? Napočil je čas za ledno plezanje.
Plezanje v kakršnikoli obliki je šport, ki poteka v človeku tujem okolju.
Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi strmine terena. Človek se pač najraje giblje po bolj ali manj ravni podlagi. Pri plezanju so poleg strmine lahko nedomači tudi nadmorska višina, mraz in podlaga. In prav zadnja pojma sta značilna za snov, ki je povprečnemu Homo sapiensu zaradi hladu in spolzkosti v normalnih okoliščinah navadno precej zoprna in dobrodošla morda le v kozarcu viskija ali kokakole. Led je zadnja leta tako navdušil plezalce po vsem svetu, da je plezanje po tej mrzli in hudo drsni podlagi postalo ena izmed najbolj priljubljenih plezalnih zvrsti. Tudi pri nas.
Pionirji plezanja in alpinizma so se dolgo raje držali skal in so si sekali stopinje v strma snežišča Alp le, če je bilo to nujno potrebno. Trda snežna pobočja so postala malce varnejša s posebno opremo za takšno početje. Cepin je dal rokam vsaj nekaj opore in je bil orodje za klesanje stopinj v snežno strmino, dereze pa so pozneje povečale stabilnost tudi nogam. Toda v sto letih so se razmere drastično spremenile. Razvoj opreme je naredil velikanski skok že samo v zadnjih dvajsetih letih, predvsem pa sta se spremenila miselnost in pogled na plezanje po strmem ledu. Danes vzpon po nekaj deset metrov visoki navpični ledeni sveči ni več nič posebnega. In kar je najbolje - v tem športu se lahko preizkusi vsakdo, kogar to zanima.
Če se boste odločili s plezalnim orodjem potipati led, boste kaj kmalu ugotovili, da gre pri lednem plezanju predvsem za občutek, ne samo moč, čeprav je ta za gibanje v ledenih strminah zelo dobrodošla osnova. Ker se nihče ni rodil s cepinoma v rokah in z derezami na nogah, so se tudi današnji najboljši ledni plezalci lotili tega početja preudarno ter postopoma, zato je prav, da tako ravnamo tudi sami. Občutek za plezanje v ledu se torej najlaže pridobi pri plezanju po malo manj strmih ledenih vesinah. Seveda odločno odsvetujemo pot lednoplezalskega samouka, saj je s pomanjkljivim znanjem to zelo nevarno. Za to poiščite gorskega vodnika oziroma inštruktorja in pod njegovim nadzorom se boste počutili popolnoma varno.
Morda najzanimivejša možnost za ledno plezanje v zimskih mesecih je blizu Mojstrane. Že nekaj let v soteski Mlačca ustvarijo pravi ledeni plezalni vrtec. Prave ledene ture v visokogorju namreč zahtevajo zaradi dolžine dostopa, samega plezanja in sestopa veliko časa in kondicije, pri ledenih plezališčih pa je precej drugače. Z avtomobilom se lahko pripeljemo v neposredno bližino plezališča, višina zaledenelih sten pa omogoča varovanje z vrvjo, da morebiten padec povzroči le manjši nihaj. In v lednem plezališču lahko odnehate, kadar se vam zljubi, v gorah pa morate vedno končati turo v dolini, če seveda nočete, da vas rešuje gorska reševalna služba s helikopterjem in vam morda še pošlje zasoljen račun za posredovanje. Tudi na zgodnje vstajanje iz postelje lahko mirno pozabite.
V Mlačci pri Mojstrani tudi niste časovno omejeni in večer ne pomeni konca plezanja. Nasprotno, takrat se v soteski prižgejo reflektorji in razsvetlijo zaledenele stene. Mnogi plezalci za nočno plezanje radi odštejejo kak tolar več prav zaradi večjega nenavadnega užitka. In navsezadnje si lahko ledno plezanje privoščite tudi med tednom po službi. Torej čisti ledeni užitek!
Pod budnim očesom inštruktorja ali gorskega vodnika boste hitro ugotovili, da je z upoštevanjem njegovih navodil plezanje po ledu zelo zabavno in morda tudi manj naporno, kot ste sprva pričakovali. In ko začnete po ledu migati, se tudi hitro ogrejete, pogosto pa vam postane kar vroče. Že postopanje pod ledenimi stenami je dokaj hladno, zato ni odveč, da s seboj prinesete puhovko.
Led je z znanjem uporabe dodobra naostrenih cepinov in derez prav prijazna snov. Na začetku sicer ne zbuja velikega zaupanja, toda v lednem plezališču se kmalu izkaže povsem nasprotno. Če ne trpimo za vrtoglavico, bomo sčasoma uživali tudi s pogledom navzdol, obdani z “zamrznjenimi smrklji”, kot včasih plezalci radi rečejo ledenim svečam. Prav dober je namreč občutek, ko smo vsaj približno kos gravitaciji na tako spolzkem in mrzlem terenu, kot je strm led.
Seveda se neredko zatakne pri opremi za takšno početje, pravzaprav pri stroških, ki udarijo po žepu nadebudneža, ki si jo želi kupiti. Kot vsa plezalna oprema je tudi ta za ledno plezalno telovadbo draga. Toda če se odločite za tečaj pri gorskem vodniku, vam večinoma on priskrbi oziroma posodi cepine, dereze, čelado in vse drugo oziroma to uskladite po dogovoru.
Ne preostane nam torej nič drugega, kot da počakamo na prve dneve pod ničlo, ki so vsaj v Mlačci pri Mojstrani kar zgodnji. Do takrat pa ni nič narobe, če še malo potreniramo mišice, za katere mislimo, da nam bodo koristile pri plezanju. A ne bodite presenečeni, če boste po ledenem “pretegovanju” začutili še neke druge mišice, za katere niste vedeli, da sploh obstajajo. Očitno je ledno plezanje izredno zanimivo tudi za spoznavanje anatomije človeškega telesa.
Urban Golob
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
