Deskanje na vodi

Če ste popolni analfabet v deskanju, je najbolje, da se vpišete v tečaj, ki jih organizirajo tudi Slovenci – ne le pri nas, ampak še na Hrvaškem, po vsej Evropi in tudi v Afriki. Na tečaju si boste za začetek lahko izposodili vso opremo in jo po potrebi menjavali. Mogoče je dobro, da si kupite svojo neoprensko obleko.

Na začetku boste imeli tudi teoretični pouk, kjer vas bodo poučili o osnovah deskanja na vodi, sledi suhi trening (kjer vas bodo učili stati na deski ter držati jadro in ga usmerjati v veter), šele nato se boste odpravili na vodo.

V tednu dni bi morali obvladati osnove deskanja. Seveda je veliko odvisno tudi od vaše fizične pripravljenosti in poguma spopasti se z vodo, vetrom, valovi, jadrom in plezanjem na desko.

Zaradi stabilnosti boste najverjetneje začeli na veliki deski, ko boste obvladali osnove, pa boste začeli uporabljati manjše. Cena tečaja, v katero so vključeni izposoja in menjanje opreme ter učenje deskanja na vodi pod strokovnim vodstvom, je približno 100 evrov.

Zgodovina

Nekateri pravijo, da naj bi se Polinezijci z deskanjem na vodi (seveda brez jadra) ukvarjali že leta 400. Prve zapiske o deskanju pa je naredil ameriški popotnik John Leyard, ko je na Havajih opazoval domačine.

Deskanje je v drugi polovici 20. stoletja postalo prava svetovna uspešnica. Sodobno deskanje je najbolj priljubljeno v Kaliforniji in v Avstraliji, deska pa se seveda povsod, čeprav je med najboljšimi profesionalci zelo malo Evropejcev.

Deskanje na vodi se je razvilo šele v drugi polovici 20. stoletja, saj deskanje oziroma 'waving' ni mogoč v krajih, kjer sicer pihajo vetrovi, a ni velikih valov. Deskanje na vodi je mešanica med deskanjem in jadranjem, poznavalci pa pravijo, da je to lažja oblika deskanja.

Prva lastnika patenta – deske in jadra – sta bila skupaj z inženirjem Jimom Drakom zakonca Hoyle in Diana Schweitzer, ki sta leta 1968 v Kaliforniji ustanovila podjetje Windsurfing International.

Vsi trije so tudi 'lastniki' termina windsurfer ali po slovensko – deskar na vodi.

TOP kraji za dnevne deskarske izlete

• Piran (Slovenija)
• Barbariga (Hrvaška)
• Gradež (Italija)
• Dajla (Hrvaška)
• Medulin (Hrvaška)
• Levanto (Italija)
• Lignano (Italija)
• Jesolo (Italija)

Za daljše obdobje deskarji hodijo uživat

• v Grčijo (Karpatos, Rodos, Paros, Vasiliki),
• Maroko (Essaouira),
• na Kanarske otoke (El Medano – Tenerife, Pozo Izquierdo in Lanzarote – Gran Canaria),
• na Portugalsko (Peniche),
• v Turčijo (Alacati),
• v Egipt (El Tur, Dahab) in seveda
• na Hrvaško (Bol na Braču, Pelješac).

Deska se lahko še na jezerih, na primer na Gardskem jezeru v Italiji, tudi sloviti mondeni St. Moritz v Švici je priljubljena deskarska destinacija.

Hitri nasveti

• Nikoli v vodo sami.
• Ne precenjujte svojih sposobnosti.
• Ne ostajajte v vodi predolgo; ko ste enkrat utrujeni ali premraženi, takoj na obalo.
• Zavedajte se učinka mrzle vode ali vročine, oboje vam lahko odvzema moč, pa se tega sploh ne zavedate.
• Redno preverjajte opremo.
• Tudi v vodi mislite na druge.

Zanimivosti

• Za povprečno dobro desko z jadrom in preostalo opremo boste odšteli med 1.500 in 2.000 evri.
• Srfanje prihaja iz angleške besede surf – pena.
• Od leta 2000 (Sidney) je deskanje na vodi olimpijski šport.
• Iznajditelj neoprenske obleke je bil deskar iz San Francisca Jack O´Neill (lastnik istoimenske deskarske blagovne znamke, začel je z oblekami), takrat je bil to nekakšen usnjen telovnik, zdaj pa so to ultramoderne in raztegljive obleke vseh vrst. Njihov glavni namen je zadržati tenek sloj vode ob telesu, telo pa ta sloj vode ogreje, kar nas potem greje.
• Če želimo biti res dobri, je deskanje na vodi način življenja, in ne samo hobi. Je šport, ki zahteva veliko časa, denarja in seveda tudi poguma. Ni slabo, če se spoznate tudi na vetrove in vreme.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord