Na lovu za Hemingwayem

Stavek “Il faut d’abord durer” je bil mantra Ernesta Hemingwaya. Prevedli bi ga lahko: Vztrajaj, ne glede na vse.

A tistega dne v jeseni svojega življenja, ko se je peljal proti kraju, kjer je kasneje storil samomor, je bilo to, kar je potreboval bolj kot vse, pija­ča. Bil je šesti oktober leta 1958. Ustavil se je v baru v Sheridanu v Wyo­mingu in se namestil za točilni pult.

Tip, ki je sedel poleg njega, ga je premeril od nog do glave. Prepo­z­­na­vanju je sledil skepticizem. “Glej no glej, nekdo misli, da je He­ming­­way, ” je rekel.

V tistem trenutku je bil morda celo sam veliki možakar v dvomih. Bojeval se je z angino, depresijo in paranojo. A se je kljub temu zbral in uspelo mu je prepričati barske mušice, da je v resnici Hemingway, pa ne zmagovalec kakšnega tekmo­vanja v posnemanju. Potem se je posvetil tekmi na televiziji. Akcij­ski junak je postal le eden izmed gledalcev. Carlos Baker, avtor He­mingwajeve biografije, je zapisal, da so tistega dne Yankeeji premagali Milwaukee Bravese s 7 proti 0. Igra ni bila preveč napeta in tako so imeli fantje v baru dovolj časa, da so si kupovali pijačo in se po­govarjali.

To je bil eden zadnjih dobrih dni v življenju Ernesta Hemingwaya.

Pol stoletja kasneje sem se odpravil v Pariz, odločen, da raziščem, kdo je bil pravi Er­nest. Z na novo zraslo brado se počutim kot kepa dlake, ki jo je izkašljal eden od njegovih mačkov. Pravkar sem končal dnevni ritual pitja (ka­ve) v eni od kavarn, zdaj pa se od­pravljam v reinkarnacijo pisateljeve najljubše knjigarne Shakespeare&Company. Nenavadno, polica z beletristiko je dobro založena, a med Hellerjem in Hessejem ne naj­dem Hemingwaya. Ko prodajalca prijazno povprašam, kako je s tem, mi naveličano odvrne: “A ste kak njegov sorodnik al’ kaj? ”

No, a nismo vsi? Za ameriške moške je bil Ernest Hemingway prototip tega, kar pomeni biti moš­ki. Gre vendar za tipa, ki je pri 18 letih zapustil dom, bil ranjen, ko je prenašal naokoli žrtve vojne v Italiji, in okreval s pomočjo lepe bolniške sestre, s katero se je za­pletel v ljubezensko afero. Kmalu se je preselil v Pariz, kjer je napisal nekatere od svojih najbolj znanih del, medtem ko se je spoprijateljil z Jamesom Joyceom in F-Scottom Fitzgeraldom. Vmes je obiskoval bikoborbe v Španiji in popisoval revolucijo v Rusiji in Istanbulu. Aja, vse to je počel pred svojim 26. letom.

Na Key Westu (ZDA) in Kubi je ribaril ne le za mečaricami, ampak tudi (ko je bil okajen) za nemškimi podmornicami. Med obema voj­na­ma je zabrisal mejo med pisa­tel­jem in bojevnikom, vmes pa je odpotoval še v Afriko, kjer je strel­jal na velike mesojedce. Kar je morda še bolj zastrašujoče, tudi proti oltarju se je podal štirikrat,

s štirimi ženskami, od katerih je bi­la vsaka prepričana, da ga lahko spreobrne. Dva sinova, ki sta se bi­la posledica teh zakonov, je hra­nil z mesom grizlijev, srednje za­pe­­če­nim, namazanim z marmelado in postreženim na palačinkah iz kis­lega testa. Ja, takšen način živ­ljen­ja je danes izgubljena umetnost. Čredni nagon sodobne družbe je preplavil tudi najtrdnejše med na­mi. Svoj moški ponos smo zako­pa­li pod list z opravki, ki jih še mo­ramo storiti, ta pa je zamenjal dejanska doživetja. Ponavljajte za menoj: končaj šolo, poišči službo, najdi primerno ženo, ustvari dru­žino, najemi stanovanje, poišči boljšo službo, kupi stanovanje, po­­magaj svojim otrokom, da se po­stavijo na lastne noge, umri.

Kar smo med potjo izgubili, je dejanska izkušnja sveta, ljudi, živ­ljenja in smrti. Posledica pa je, da na poti zgrešimo težko prigarano znanje, ki je stranski proizvod in­tenzivnega življenja. O prostranih oceanih in gorah z vrhovi v obla­kih sicer beremo, a le redko kdo si vza­me čas in jih okusi tudi v živo. Pa ne gre zgolj za seznam eksotičnih krajev in razburljivih doživetij, ampak za pravi moški način živ­lje­­­nja, življenja, izživetega do konca.

“‘Obstajajo ribe velikanke, ki jih zlahka ujameš. ’ ‘Zakaj je neka­tere laže ujeti? ’ ‘Zdi se mi, da zato, ker postanejo stare in debele. Nekatere med njimi so, vsaj zdi se mi tako, skorajda dovolj stare, da bi umrle. Seveda pa nekatere naj­večje umorijo same sebe. ’”

Vkrcal sem se na 11-metrsko ribiško jahto 37 kilo­met­rov od Key Westa, zdaj pa leb­dim nad plitvino Svetega Georgea, restavracijo za velike jedce oceana. Kapitan Tim Greene nam je raz­de­­lil naloge. Moja je, da oprezam za jatami burnic, morskimi ptica­mi, ki nam bodo pokazale, kje se da­nes zbirajo ribe. No, ne nujno me­čari­ce: “To je bolj kot ne živ­ljenjska na­loga, ” pravi Greene. “Gre za to, da si pripravljen, ko pride tvoj čas. ” In ta tip ve, o čem govori. Green je namreč leta 2003 zmagal na let­nem Hemingwayevem tekmovanju v lovu na mečarice, zato ima nekaj skupnega s Fidelom Castrom, ki je leta 1960 prejel trofejo od samega Ernesta Hemingwaya. Green je le eden od mnogih moških, ki sem jih srečal na svojem pohodu – od Key Westa prek Nairobija in Pam­plone do Južne Afrike – kjer so mi po­ka­zali, da je aktivno življenje mo­goče tudi v sodobnih časih. On že ve, saj ga živi.

Eden od članov posadke je na opazovalnem stolpu, od koder po­drobno motri za jato rib. Potem pa je tu še tretji moški, ki me je že na za­četku kri­žarjenja potegnil na stran in zah­te­­val – verjetno je imel do­ber razlog – da njegovega ime­na ne navedem. Ena od stvari, ki mi je všeč pri Key Westu, je, da se do­­mačini distancirajo od davkov, za­kona in vmešavanja. Tudi He­ming­­way je imel podoben odnos.

Ne ravno gladkemu začetku navkljub me je prijatelj brez imena vzel pod svojo zaščito in me naučil nastaviti vabe in preve­se. Občutim veselje, ki je posledica aktivnosti z namenom. Sem le ig­ralec v stari drami o človeku pro­ti živali. S fan­ti smo se v hipu ujeli. Sprejeli so me v svojo ribiško bra­tovščino, o čemer sem prepričan na podlagi navodil in zmerjanj, ki sem jih de­ležen. Gre za preprost svet moških brez žensk. Val testo­sterona je po­doben cunamiju.

Hemingway se je vse svoje živ­ljenje obdajal s tesnimi prijatelji moškega spola. To je azil, v kate­rega se sodobni moški vse preredko zatečemo. Pristna druženja s fanti je zamenjalo druženje s tele­vizijo in z navidezno internetno skupnostjo. Vse to pa pusti posle­dice. Raziskave kažejo, da smo bolj nagnjeni k prezgodnji smrti, če okoli sebe nimamo zgrajene trdne socialne strukture. To je eden od razlogov, zakaj vas bo žena preži­vela in veselo zapravljala denar, ki ga bo podedovala od vas. Kot je to počela Hemingwayeva četrta žena. Seveda, če boste to dopustili.

S fanti križarimo nad nazobčano gladino mirne vode in morske trave, ki označuje rob Zalivske re­ke, velike reke, ki se izliva v ocean in s seboj nosi ribe z vzhodne oba­le. Hemingway je natančno pro­uče­val to območje. S seboj je vlekel znane ihtiologe, ki so ga učili o vrstah rib. Vse zato, da bi jih laže ujel. Čim več. Je pa še ena stvar, ki jo občudujem pri tem moškem: vedno je stal na robu ultimatov, pa naj je šlo za ravnino Serengeti v Afriki ali za reko morske vode, ki kroži po svetu. Taka perspektiva te spodreže do prave velikosti in ti pomaga razmišljati na veliko, pri čemer se razvijata dve lastnosti velikih ljudi: ponižnost in ambicioznost. Prva lahko prepreči, da bi prezgodaj domnevali, da ste že prišli do konca, druga pa vam lah­ko pomaga postaviti ciljno linijo, ki nekaj pomeni.

Ko opazimo jato rib, celotna eki­pa zgrabi ribiške palice in za­č­ne kot zmešana vrteti tuljave. V roke mi porinejo palico in raz­burjen ugotovim, da iz globine vle­čem težko živo bitje. Prek roba lad­je prihaja približno 15 kilogramov težka lam­­puga (znana tudi kot dolphin fish in mahi mahi). Samec je. To ugo­to­vimo po zna­čil­ni obliki njene glave. Spustimo jo v podpalubje. Naslednjih pet minut pod našimi nogami odmeva glasno topotanje, kot bi v klet zaprli ponorelega so­rodnika. Nato se velika riba umiri in slišimo le še brnenje motorjev.

Preprosto nebo, preprosto mor­je, preprosta skupnost moških, preprosta naloga (smrt kot prelu­dij večerji). V tem je neka prvin­ska lepota.

“Pravi način lova je, dokler si živ . . dokler obstaja taka in taka žival. Počutiš se kot bedak in si bedak, če to počneš na kakorkoli drugače. ”

Na izobčenem obrobju Nairobija pijem pivo v Aero Clubu, baru tik ob zasebnem letališču. V našem pivskem krogu se začnejo širiti govorice, da sem prišel lovit kuduja, približno 200 kilogramov težko antilopo z na­kodranimi rogovi in s slovesom “sivega duha Afrike”. Zdi se, da jim gre izginjanje dobro od nog.

Mlad, napet poklicni lovec po imenu Stuart Wheeler je dovolj blizu, da sliši naš pogovor, in do­volj prebrisan, da se nameni pre­tipati brezskrbnega Američana. Lahka tarča sem: nazadnje sem streljal na žival v osnovni šoli kot tabornik. “Gre za resno zadevo, ” pravi, nagibajoč se čez mizo, ob čemer glasovi v baru utihnejo. “Če boš ranil kuduja, bo trpel – in to po tvoji krivdi. ” Z mize potegne pomečkan prtiček, ga poravna in začne nanj nekaj risati. Pred me­noj se pojavi elegantna linija kuduja – nakodrani rogovi v obliki črke V, plemenite prsi, dolge noge. Whe­eler nariše križ prek “življenjsko pomembnega trikotnika”: “Strel tu, visoko v ramena, razprši na­boj in delce kosti naravnost v srce, pri čemer je zagotovljena hitra in go­tova smrt. Glej, da ga boš zadel, ” mi reče, “ali pa raje ne poskušaj. ”

Namizni prtiček ni bil moje pr­vo (ali zadnje) srečanje s kudujem. Pravkar sem prebil nekaj dni v ke­nijski Masai Mari, ki je poleg tan­zanijskega Serengetija ena od zad­njih velikih odprtih ravnin za mig­­­- ­rirajoče impale, zebre, kuduje in gnuje, poleg levov, ki jih radi jedo. Prebival sem v obrečnem letoviš­ču z imenom Olonana. Obkroža ga ve­lik rezervat, ki je bil nekoč obar­van rdeče od krvi, ki so jo tam pre­­­­lili znani lovci, kot sta Teddy Roosevelt in pozneje Ernest He­mingway. Ampak če bi rad živel interaktivno kot Hemingway, se moraš podati v deželo, kjer ti bo­do dovolili sprožiti puško na divje živali.

Tako odpotujem v severna pro­stranstva Južne Afrike, kjer se sre­čam z nekdanjo ragbi zvezdo in trenutnim lastnikom farme z ime­nom Ant (okrajšava za Anthony) Baber. Njegov lovski sloves obsega vse, od dna do vrha prehranjevalne verige, v svojem Rajskem vrtu pa se igra boga. Zdi se mi pravi možakar, ki mi bo pomagal uloviti Hemingwayevo zapuščino, pa še tistega kuduja, ki si ga tako želim.

Baber je del vala izobraženih po­sestnikov, ki so v zgodnjih devet­desetih kupili zemljo na severu dežele in jo naselili z izvirnimi ži­valskimi vrstami, skupaj z drevesi in rastlinami, s katerimi se hrani­jo. Nenadoma se je število redkih črno-belih nosorogov, impal, ku­dujev, antilop in žiraf začelo veča­ti. Kljub temu nekaj manjka na sa­mem vrhu prehranjevalne verige. “Na posestvu nimam levov, ” mi pove. “Stare in bolne živali mora­mo odstraniti, da bi se mlade lah­ko prehranjevale in razmnoževale, To dosežemo s pomočjo lovcev, kakršen si ti. ”

Njegove besede razumem kot največji kompliment – in največji izziv – kar sem jih bil kdajkoli de­ležen. Drage dame in gospodje, v biološki vlogi leva tokrat nas­to­pam . . jaz.

Baber me popelje skozi dolg dan treninga streljanja s puško – v ro­ke dobim njegovo puško tipa Musgrave 308 Winchester, s katero moram najprej vaditi na tarčah, preden spustim ogenj na impale. Naslednje jutro se podamo v po­krajino, posejano z bodičevjem in drevesi. Glavni slednik nas našču­va na impalo, a se ji uspe izogniti. Ko se vrnemo, nam pove, da je na hribu malce naprej opazil kuduja.

Po nekaj metrih zasledovanja začutim, da se bližamo plenu. Baber se je popolnoma vživel v vlogo plenilca, njegove oči so na preži, telo napeto. Tudi moje srce začne biti v ritmu zasledovalca. Občutek imam, da že vso večnost kar se da neopazno drsimo prek kamenja in peska, kukamo izza gr­mičevja in se vzpenjamo na vr­hove. Na trenutke se nam zazdi, da smo videli delček rogov ali sivino trupa, a nikoli cele zveri.

Končno speljemo kuduja na odprto planoto. Pred očmi se mi prikaže lovski tekst, ki sem ga pre­bral pred dnevi: “Včasih naredijo usodno napako in se ustavijo, da bi pogledali nazaj, preden izginejo. ” In ta kudu, moj kudu, naredi prav to. Baber skuša posnemati zvok, ki ga uporabijo samice ku­du­jev, ko skušajo svoje samce po­svariti pred nevarnostjo. Veličastna glava se obrne.

Baber zasika: “Streljaj! ”

Izdihnem, dvignem puško in pritisnem na sprožilec proti utri­pajočemu srcu mojega kuduja. Tre­nutek je tako napet, da sploh ne slišim strela in ne čutim povratnega udarca puške. Vidim le kudu­je­va kopita, ki dvigajo prah, preden izgine v grmičevju.

Ostane le smrtna tišina, kar je dovolj, da se zavem učinka mojega strela.

“Počakajmo trenutek, da se umi­ri in . . ” reče Baber. Neizgovorjen del stavka je: “ . . pogine. ” Čez nekaj trenutkov mi Baber stisne roko in čestita. Veliko bolj vesel je kot jaz. V nekaj minutah prehodimo približno 100 metrov od mesta, kjer sem ustrelil kuduja, do odti­sov kopit, ki jih je pustil za seboj, ko jo je pobrisal. Petnajst metrov stran od tam ga najdemo ležečega na boku. Njegove negibne oči sije­jo zeleno v afriškem soncu, njegov črni jezik mu visi iz gobca. Rogovi, ki merijo 1, 3 metra od lobanje do konice, pričajo o dolgem življenju. Kuduji lahko v ujetništvu dočakajo tudi do 23 let. Bitke za prevlado so na njih pustile sledi.

Glavni vodnik zareže v kudujev trebuh in odstrani drobovje.

Z zadovoljnim nasmeškom na ob­razu in s krvavimi rokami mi po­ka­že srce, predrto na mestu, kjer se aorta sreča s prekatom. “Bil je v hipu mrtev, ” doda Baber.

Obstaja še en razlog, zakaj se slednik zadovoljno smeje. Kudujevo meso je bogato in temno – ne kot kokošje. Danes ga čaka dobra večerja.

Baber vodi mojo roko prek gre­bena na kudujevem hrbtu, da za­ču­tim klope, ki so ga napadli. Nje­govo krzno nima tiste voskaste odpornosti kot pri mladih antilopah, zato je pravi raj za zajedalce. Preverimo tudi njegove zobe, ki so polomljeni in poškodovani. Ni se preveč dobro hranil. Morda sem ga zato lahko ujel. (Opomba: Takoj, ko se vrneš domov, se naroči pri zobozdravniku. )

Zadnji znak: Bil je sam. Kuduji v svojih najboljših letih potujejo ali s haremom samic ali v čredi samcev. Ta žival v letih ni več so­dila v nobeno od skupin, kar po­me­ni, da ni bila več primerna za parjenje. Ustrelil sem pravo žival ob pravem času. Vsak plenilec bi izbral isto. Prelil sem kri, a to poč­no tudi levi.

“Poskušal sem se naučiti pisati tako, da sem začel z najpreprostejšimi stvarmi, in ena od naj­pre­prostejših in najbolj temeljnih stvari je nasilna smrt. ”

Ko sem se podal na ta pohod, sem menil, da bom pi­sal o moški akciji, o spoprijemanju z izzivi. In Hemingway je vzor vsega tega. A podoba iz mojih pustolovščin, ki me je najbolj pre­ganjala, je bila podoba bikov – kot mojega kuduja –, ki se umaknejo iz črede in se s smrtjo srečajo sa­mi. Zato najbrž ni presenečenje, da sem prispel v Pamplono, na festival San Fermin, kjer zabava traja od jutra do večera. Pogleda nisem mogel odmakniti od bikov, ki umirajo na mestnem stadionu. Njihova vloga je določena in nikoli se ne konča dobro.

Na festivalu sem med množico 400 tisoč moških edini, ki ne nosi tradicionalne sanferminske noše – povsem bele z rdečo rutko. Počutim se pametnega, ko po­mis­lim, da je rutka videti kot krvav madež, dokler ne ugotovim, da je celoten festival povezan s krvjo. S kaotičnim jutranjim tekom z bi­ki domačini ponujajo darove svo­je­mu svetniku, v popoldanskem boju pa zasledovane živali dodajo svoje. Nič čudnega ni, da je He­mingway oboževal bikoborbe.

Se vam zdi boksarski dvoboj nasilen? Dobimo se prihodnjega 6. julija ob šestih popoldne na Ferii del Toro, v starem delu Pamplone, ko se začnejo bikoborbe. Videli boste surovo moč narave, ki brez­glavo pridirja na stadion, z boda­lom, zasajenim v hrbet. V tem tre­nutku je žival najpogumnejša in najbolj jezna, v popolnem ne­zave­danju tega, kar se je zgodilo s sko­rajda vsakim bikom, ki se je pred njo znašel v isti areni. Zakadi se v drobcene možice, ki vihtijo ogrin­jala, in butne v leseno ograjo, ko zgreši mehko meso. Ne traja dolgo in že bika zvabijo, da se zapodi v možaka na konju, ki mu zasadi ko­­p­je globoko v izvor njegove moči – v mišičast hrbet. Bik je zdaj smrtno ranjen. Njegova glava je sklonjena, gobec postaja krvav, po­toček sline se zasveti v popoldanskem soncu in ga poveže s pra­hom na tleh arene. Kmalu ga bo začelo zanašati. V tem trenutku je vsak upor napaka. En sam na­pačen gib dopusti gibčnim in hitrim možicem, da mu zasadijo nož v hrbet. Videl sem že veliko mož na vodilnih položajih, ki so tako po­tonili.

Trenutek nepazljivosti je dovolj, da se bik iz ponosne živali spreme­ni v ponižno živalco, ki jo matador podre na tla z zadnjim potiskom bodala. Nato se pojavi bahajoča skupina treh konj, ki bika odvle­če­jo proti klavnici, kjer ga bodo spre­menili v glavno sestavino pet­kove specialitete v restavraciji Ca­sa Ma­nolo. V naslednjih dneh se opogumim in ga naročim za ko­si­lo. Meso je mehko, a ga le s težavo po­žiram. Težko je jesti svoje heroje.

Kakorkoli že, tistemu biku – ali pa drugim – nisem dal priložnosti za maščevanje. Nisem tekel z biki v Pamploni (hej, saj tudi He­mingway ni). Morda sem le velik strahopetec, morda pa tega nisem počel, ker resnično verjamem, da je zadeva prav nesmiselno nevarna. Eden od Hemingwayevih vojnih kolegov, polkovnik Lum Edwards, je bil prepričan, da njegov prijatelj ni cenil junaštev zavoljo njih sa­mih. “Občudoval je moža, ki je jasno videl, kaj je treba narediti, in je imel dovolj poguma, da je to tudi naredil, ” je zapisal Edwards. “Ne glede na odstotek tveganja, ” je še dodal. Ena od nagrad potovanja po sledeh Hemingwaya je tudi ta, da prej ali slej trčiš ob misli, kot so te, napisane nekaj vrstic više. In prav one ti lahko preprečijo, da bi naredil kakšno resno neumnost.

Moj gostitelj v Pamploni pa o tem noče slišati niti besede. Sicer je precej razsoden direktor raču­nal­niškega podjetja. Ime mu je Javier Moreno. Z biki je tekel že večkrat. Ko se sprehajava po mes­tu, ga na vsakem koraku pozdrav­ljajo prijatelji. Razloži mi, kako to, da jih ima toliko: Nihče ne zmore teči celotne poti, po kateri dirjajo biki, zato so tisti tekači, ki so se prireditve udeležili večkrat, razvili strategijo, ki je potrebna za preži­vetje. Na tej poti namreč leto za letom srečujejo iste tekače in sku­paj kujejo načrte za to avan­tu­ro. Med čakanjem na približujoče se bike se oblikuje bratstvo, kate­rega člani si skupaj oddahnejo, ko je avantura srečno mimo, ali pa se obi­s­kujejo v bolnišnici, če zadeve ne gredo tako gladko. Nevarnost, ki si jo delijo, se zdi brez smisla, vezi, ki se stkejo ob poti, pa niso.

Kar se tiče preostanka tega spektakla, nanj gledam takole: Na največjo zabavo v letu vabi smrt, ki je resnična in navzoča, a ne tako strašna. V naši kulturi dajemo smr­ti preveliko moč s tem, ko se popolnoma izoliramo od nje. Ame­ričani živimo tako daleč od klav­nic, da nimamo občutka, da je nekaj moralo umreti, da je naša lakota zadovoljena. Pogrebe naših naj­bližjih organizirajo tujci, med­tem ko so, ne tako davno, svojci sami pripravili pokojnike za po­kop. Smrt razumemo kot nekaj mračnega, ločenega od življenja, ne kot njegov neizogibni del. Žurerji v Pamploni nimajo teh pomislekov, tako kot jih ni imel njihov svetnik Hemingway.

Njihov vsakoletni festival pa ima še eno dobro stran: spomni nas, da imamo končno malce preveč skup­nega z na smrt obsojenimi bi­ki. Tako ali drugače se vsi pri­bli­žujemo bodalu, ki nas čaka na stadionu. Pa vendar se zdi, da

ob­staja tudi druga pot. Če se bik iz­ka­že za dovolj pogumnega in spret­nega, začne množica na tri­bunah glasno zahtevati njegovo pomilostitev. Takega bika pokrpajo in spustijo nazaj k čredi. Pogum je nagrajen.

“Barman me je vprašal: ‘Kaj natočim, gospod? ’ In jaz sem odgovoril: ‘Kozarec trobelike. ’”

Ko je Hemingway prejel prve odtise svojega bikobor­skega opusa z naslovom Smrt po­poldne (Death in the Afternoon), je prebledel. Na vsaki strani je nam­reč pisalo “Hemingwayeva smrt”. Svojemu založniku Maxu Perkinsu je poslal jezen telegram: “Pre­kleto umazan posel je tisočkrat brati te besede . . Če bi zares umrl, bi mislil, da me je tvoja prekleta družba uročila. ”

A urok mu je že visel nad glavo, vse od tedaj, ko je njegov pradedek poskušal narediti samomor, do njegovega očeta, ki mu je to tudi uspelo. Kot tretji v vrsti je bil He­mingway naslednja tarča. Drugega julija 1961 je s puško za lov na go­lo­be hodil po hiši in izbiral tla iz linoleja, ki jih ne bo težko očistiti, ko bo na njih končal svoje življenje. V življenju, polnem moških soočenj, se je izmuznil skrajnemu: boju proti svojemu ponavljajočemu se obupu.

Skorajda vsakdo, ki sem mu po­vedal, da sem se namenil slediti Hemingwayu, me je v šali vprašal, ali bom poskušal narediti tudi sa­momor. Običajno sem se le nas­mehnil, čeprav je jasno, da zadeva sploh ni smešna. Hemingwayeve psihične težave, depresija in alko­holizem, vse to se je skladalo z značilnim moškim vzorcem samo­povzročene travme, ki uničuje življenja. Težko si predstavljamo možgane kot organ, ki potrebuje zaščito, delno zaradi težko opre­deljive narave emocij in mišljenja. Zanemarjanje mentalnega zdravja pa je, kot bi si ob lobanjo naslonili nabito orožje. Sčasoma se bo spro­žilo.

Moj najljubŠi delček Hemingwayevega obupa je bil objavljen v njegovi znani kratki zgodbi Sneg na Kilimandžaru (The Snows of Kilimanjaro). Morda gre za najbolj boleče pristen pogled na sodoben zakon in umrljivost, kar jih je bilo kdajkoli zapisanih na 25 straneh. Zadeva dobi še bolj gre­nak priokus, če upoštevamo, da je enako kot ubogi junak zgodbe tudi Hemingway nekoč čakal na evaku­acijsko letalo, da ga popelje v afri­ško bolnišnico in da so tudi njega, tako kot njegovega junaka, na za­četku kariere preživljale že­ne bo­ga­tašev. Jasno je, da je vedel, kako dra­go­­ceno sredstvo je človeško živ­­ljenje in koliko strašljivih možnosti je, da ga lahko popolnoma zavoziš.

Zgodbo še enkrat preberem, ko letim iz Masai Mare v Nairobi. Ob pristanku me pričaka nemški vod­nik po imenu Harro Trempenau. Popeljal me bo do vrhov Kilimandžara, da se bom na svoje oči pre­pričal, kako se drži sneg tam zgoraj. Dvigneva se od tal v njegovi Cessni 206 in prek nevihtnih oblakov, ki se zbirajo nad Kenijo, poletiva pro­ti gori. Čez eno uro se začneva približevati skorajda 5. 800 metrov visokemu vrhu.

V zgodbi Hemingwayev junak umira zaradi gangrene, ki se je za­čela kot nedolžna praska, se razvi­la v infekcijo, ta pa v njegov konec. V svojih blodnjah si predstavlja vrh gore kot monolit smrti, proti kateremu drvimo vsi. Počutim se srečnega. Imel sem priložnost vi­deti ga, dokler sem še precej živ in lahko spremenim smer. Zdi se mi kot izziv, ne kot končna točka.

Ko obkrožava velike vul­kan­ske vrhove, mi Trempenau razlaga, da se znameniti snežni vrh vsak dan znižuje zaradi globalnega segreva­nja: “Nekoč so z vrha tekle reke snega in ledu. Domačini pravijo, da so bile videti kot leopard. ”

Naenkrat se mi je zazdelo, da sem razrešil skrivnost. V uvodu k zgodbi je Hemingway opisal posu­šeno in zamrznjeno truplo leopar­da blizu zahodnega vrha gore. “Nih­če ni znal pojasniti, kaj je tisti leopard iskal na tej višini, ” je zapi­sal. Morda pa je odgovor tole: Tis­ti zamrznjeni leopard ni bil prava, zamrznjena žival, temveč sneg sam. Konec koncev vzpenjanje v višino morda ni nujno usodno.

Kot je to pogosto počel vse živ­ljenje, je Hemingway morda hkrati napačno razumel zgodbo in jo na­redil veliko boljšo. Zanj je bila res­ni­ca najboljša stvar, ki si jo je lahko izmislil. Zato je težko doseči nje­gova merila. Še sam jih ni mogel.

Tisti možakar iz bara v Sherida­nu, ki sem ga omenil na začetku, je imel po svoje prav. Nihče ne more biti čisto zares Hemingway. Življenje, večje od življenja same­ga, je, no, večje od življenja samega in zato nemogoče.

Eden od njegovih živ­ljenjskih prijateljev Gerald Murphy ga je opisal takole: “Ernest je svojemu življenju dal eno stvar, in to je me­rilo. Življenja nekaterih med nami bodo v primerjavi z njim videti nepomembna. ”

In če nas to spravlja v zadrego, obstaja zdravilo: Trudi se bolj, de­laj več. In ko smo že pri tem, ga lahko premagamo v njegovi lastni igri. V njej lahko ostanemo do zad­nje sekunde zadnjega polčasa. In vztrajajmo do konca.

Hemingwayevi veliki uspehi - in skoraj usodne napake

Srečanje s kozami

Ko je med letoma 1917 in 1918 Hemingway delal kot novinar za časopis Kansas City Star, se je pritoževal nas obrobnimi značaji, o katerih je moral poročati. Enega od njih – brezdomca, okuženega s kozami – je odvlekel v bolnišnico, ko ga nihče drug ni hotel. Stroške svoje reševalne akcije je pozneje zaračunal časopisu. K sreči se ni nalezel smrtonosnih koz.

Preživetje bombardiranja

Medtem ko je med prvo svetovno vojno italijanskim vojakom v strelskih jarkih nosil čokolado in cigarete, je bil mladi Hemingway ranjen v streljanju. Čeprav mu je kri curljala iz noge, je ranjenega vojaka nesel do postojanke prve pomoči. V pismu domov je za­pisal, da so mu iz noge izvlekli 227 delčkov granate in da nikoli več “ne bo videti dobro v kiltu”.

Z brzostrelko nad morske pse

Leta 1931 je med ribiškim izletom s svojo ladjo Pilar Hemingway uporabil kar Thompsonovo brzostrelko, da bi odbil velike morske pse vrste mako, ki so se lotili njegovega plena – približno 200 kilogramov težkega tuna. Preden mu je tuna uspelo spraviti na ladjo, se je ustrelil v obe nogi.

Pretep z Orsonom Wellsom

Leta 1937, ob predvajanju filma Španska zemlja (Spanish Earth), za katerega je Hemingway napisal besedilo, se je pisatelj skregal s pripovedovalcem, kolegom Orsonom Wellsom, saj je ta želel spremeniti nekaj vrstic. Po tem, ko sta se kar pred publiko obmetavala s stoli in udarci, sta se vročekrvneža pobotala ob steklenici viskija.

Vohunjenje za fašisti

Hemingway je na Key Westu na Floridi ustanovil tajno organizacijo z imenom “tovarna goljufov” (crook factory), katere naloga je bila vohunjenje za profrancovskimi in prohitlerjevskimi agenti na Kubi. Operacijo, ki je v določenem obdobju obsegala šest polno zaposlenih operativcev in 20 drugih agentov, je manj kot leto dni po ustanovitvi razpustil FBI.

Zasledovanje nacističnih podmornic

Potem ko je svojo ladjo Pilar opremil z dodatnimi rezervoarji za gorivo, granatami in brzostrelkami, se je Hemingway skupaj z nekaj prijatelji podal na lov za nacističnimi podmornicami v Karibskem morju. V glavnem je šlo za izgovor, da so se lahko v miru nacejali z alkoholom in se igrali z orožjem, ampak prav zato je bilo dobro biti Ernest Hemingway.

Mešanje martinijev pod ognjem

Leta 1944 se je Hemingway s prijatelji peljal po cesti blizu Luksemburga, ko je nad seboj zaslišal rafal iz letala. Zakričal je: “Skoči! ” in skupaj s prijatelji so v hipu poskakali iz avta, ki ga je nekaj trenutkov kas­ne­je presekal mitraljez. Ko so se pre­stra­šeni stiskali v obcestnem jarku, je Hemingway odprl čutarico in začel deliti vnaprej pripravljen martini.

Preživetje letalske nesreče

Ko je leta 1954 z letalom potoval po Ugandi, je mo­ral pilot, potem ko je preščipnil telegrafski kabel, zasil­no pristati. Čez 24 ur se je zrušilo tudi reševalno letalo. Hemingwayeva legenda je rasla kljub pre­trgani ledvici, zmečkanim vretencem, pretresom možganov in kronično bolečino, ki ga je spremljala vse do leta 1961, ko se je odločil končati življenje.

Hemingwayeve zimzelene misli, ki jih je prelil na snežno belino

Sonce vzhaja in zahaja

Prvi Hemingwayev roman iz leta 1926, ko je bil star 26 let. Še danes je enako svež in čist, kot je bil takrat, da ostanejo stavki zapisani v nas kot poezija: “Brett je bila preklemansko čedna. Nosila je jopico iz džer­sija in krilo iz tvida, lase pa si je po fantovsko poče­sala nazaj. Vse to je nosila izzivalno. Njena postava je bila obla kot trup dirkalne jahte. Pod volnenim džer­si­jem nisi mogel spregledati nobene obline. ” Ta roman “izgubljene generacije” je navdahnil več generacij posnemovalcev v pisateljskem in življenjskem slogu.

Zbogom, orožje

Star 18 let se je bojeval v prvi svetovni vojni in v Ita­li­ji je bil prvi ranjen Američan. Po desetih letih je napisal roman o kapetanu Henryju in Catherine Barkley, medicinski sestri. Že na njunem prvem srečanju je zgradil osrednjo napetost romana: “Hotela sem nekaj storiti zanj. Veste, nič drugega mi ni bilo mar, njemu pa bi bila dala vse. Dala bi mu bila vse, kar si je želel, ko bi bila vedela. Poročila bi se bila z njim ali karkoli storila zanj. Zdaj se tega popolnoma zavedam. Toda takrat je želel iti na fronto, jaz pa tega nisem vedela. ”

Zeleni griči Afrike

Liričen potopis z dvomesečnega safarija, kjer je sku­paj z ženo lovil po Serengetiju pod Kilimandžarom decembra 1933. Hemingway je odlično upodobil svoje zani­ma­nje in tudi fascinacijo nad lovom velikih živali in kru­tostjo uboja. Zazre pa se tudi globlje. “/ . . / nobena ženska ne more ljubiti tako, da bi lahko človek z nje­no pomočjo premagal svojo osamljenost, da bi jo z njo delil ali počel z njo kaj takšnega, da bi vse drugo postalo nepomembno. ”

Komu zvoni

Preplet dveh avtorjevih obsesij: vojne in osebne ča­s­ti. Brutalen in hkrati sočuten, eden naj­boljših vojnih romanov 20. stoletja. “Sit sem tega, da me lovijo. Tu nam je čisto dobro. Če pa tu razstreliš most, nas bodo lovili. Če bodo vedeli, da smo tu, in nas bodo lovili z letali, nas bodo našli. Če pošljejo Mavre, da bi nas izsledili, nas bodo našli in bomo morali iti. Sit sem vsega tega. Ali slišiš? ” Obrnil se je k Robertu Jordanu. “S kakšno pravico prihajaš ti, tujec, k meni in mi praviš, kaj moram storiti? ”

Starec in morje

Zadnje veliko delo kariere in tudi neposredna pot k Nobelovi nagradi leta 1954. “Na morje je vedno mi­s­lil kot la mar, kakor mu pravijo v španščini tisti, ki ga ljubijo. Včasih tisti, ki ga ljubijo, govorijo slabo o njem, toda tudi to vedno govorijo tako, kakor da bi bilo ženska. /…/ Toda starec je zmeraj mislil nanj v žen­ski obliki in bilo mu je nekaj, kar lahko daje ali odre­ka velike milosti, in če počenja divje ali malopridne reči, je to zato, ker ne more drugače. Mesec vpliva nanjo kakor na žensko. ”

Peter Moore

Preberite si tudi ideja kam za vikend!