Tisti, ki smo odraŠČali na deŽeli ali vsaj blizu gozda, smo kot otroci še kako radi vstopali v domišljijski svet kavbojcev in Indijancev. Oprema je bila temu primerna: kavbojci so imeli pištole, izrezljane iz lesa ali plastične iz trgovine, Indijanci pa so pogumno vihteli loke in puščice. Teh res ni bilo težko narediti. Našel si debelo palico, jo z nekaj truda upognil, napel tetivo, za puščico pa je bil dober kar vsak raven kos lesa, najraje leskove enoletnice. Seveda so bili to bolj ali manj posrečeni posnetki pravega orožja, a v otroških očeh je veljal namen, ne pa sredstvo. In če je puščica letela več kot petnajst metrov, si bil pa sploh car na bojišču.
Čez petnajst let
Če bi danes dejal, da še vedno tekam po gozdu z lokom in s puščicami, bi me marsikdo začudeno pogledal. In še bolj čudno, ko bi dejal, da pri tem nisem sam, temveč se z menoj takole igra še kopica ljudi, od katerih so nekateri celo že srečali Abrahama. Je na udaru nov virus, katerega žrtve se začnejo vesti kot otroci? Seveda ne, vsi omenjeni so popolnoma normalni ljudje, le da svoj prosti čas preživljajo v enem izmed mnogih lokostrelskih društev. Ekipa MH je dogajanje preverila pri Društvu ljubiteljev lokostrelstva Ljubljana (DLLL), katerega sponzor je podjetje Mobitel. Po tekmovalnih dosežkih pa sodi med najboljše lokostrelske klube v Evropi.
Ni za neučakane
Za tiste, ki se v športu želijo “prešvicati”, znoreti ali kako drugače spraviti iz sebe vso silno energijo, lokostrelstvo verjetno ni prava izbira. To je namreč precej statičen šport. Toda kljub temu bi bilo neumno trditi, da v njem ni adrenalina, razburjenja, napetosti ali tekmovanja. Če pa k temu prištejemo še “gozdno stezo”, posebno vejo lokostrelstva, ko po gozdu z lokom in puščico iščeš ter streljaš na živalske tarče, lahko sklenemo, da na videz preprost šport skriva v sebi precej več kot zgolj statično poganjanje puščic v velike kvadratne tarče. A preden boste sploh smeli na “gozdno stezo”, se boste morali izkazati.
Hiti počasi
“Največja napaka lokostrelskih začetnikov je samosvoja nabava opreme, ” nam je razkril Urban Dermastia, starosta DLLL. “Ljudje pridejo k nam z lokom, ki so ga kupili brez predhodnega posvetovanja. Potem pa ugotovijo, da jim ne ustreza in da so vrgli stran lep kupček denarja. ” Zatorej pozor: v lokostrelsko društvo se prijavite kar lepo brez vsega, saj bodo že poskrbeli za vas. Dobili boste osnovno opremo, po približno desetih strelskih vajah pa vas bo mentor že toliko poznal, da vam bo lahko strokovno svetoval pri izbiri loka in strelske discipline.
Lok, disciplina? Seveda, lokov je malo morje, strelskih disciplin pa še več. Loki se v grobem delijo na dolge (longbow) in sestavljene (kompozitne). Dolgi lok je navaden lok iz kosa lesa in tetive. Sestavljeni lok pa je tisto čudo, ki ima na vsakem koncu nekakšno kolo, tri tetive, merilno napravo, skratka vse razen DVD-predvajalnika. Potem se delijo še po natezni moči, torej po količini sile, ki je potrebna za nateg tetive.
Sam svoj mojster
Lokostrelstvo je izrazito individualen šport.
To pomeni, da strelja vsakdo zase in da se vsakdo zase tudi uri, a pod budnim očesom mentorja. Kot začetnika vas bodo najprej usposobili za streljanje, kar pomeni, da boste morali obvladati vseh devet osnov lokostrelstva.
Te so: zavzemanje pravilnega stojišča, pravilni prijem loka, nastavljanje puščice na tetivo, nateg tetive, merjenje, strel in sledenje puščici. Začeli boste s petnajstih metrov. Ko boste pognali štiri salve puščic natanko v rdeč krogec, boste nagrajeni s pet metrov povečano razdaljo. Vsi začetniki začnejo pri petnajstih metrih, največja razdalja pa je odvisna od loka. Navadni ima mnogo manjši domet od kompozitnega, drugačne puščice in tudi drugačno začetno hitrost izstrelka. S kompozitnega loka frčijo puščice iz karbonskih materialov s hitrostjo, ki presega sto metrov na sekundo! Torej puščice niti ne vidite.
Ko bo vaš učitelj menil, da ste dovolj natrenirani (izpitov tukaj ni – hura! ), boste začeli razmišljati o nakupu svoje lastne opreme. Šele takrat boste dobili tudi dovoljenje za uporabo “gozdne trase".
Simulacija prvobitnosti
“Gozdna trasa” je po ocenah lokostrelske srenje odlična simulacija pravega lova z lokom in s puščico. Na določenem kosu ozemlja so razpostavljene tarče v obliki živali, ki jih morate zalezovati in nato (uspešno, če se da) zadeti. Proga, po kateri hodite, je sicer natanko določena, tako da bosta vaša samoiniciativnost in domišljija na tej trasi malo počivali. Žalostno, toda nujno, sicer bi vsakdo zalezoval divjad po svoje in ne bi nikoli vedeli, kdaj bo kaka puščica preluknjala gumo na avtomobilu, da o čem hujšem ne govorimo.
A kljub temu daje to gozdno metazasledovanje obiskovalcu z veliko domišljije precej dobro podobo, kako so se preživljali naši davni predniki. Le da je njim šlo za preživetje, vam pa le za sprostitev ali adrenalinsko doživetje.
V društvu DLLL bo to bolj kratke narave, ker je proga dolga “le” poldrugi kilometer in ima štirinajst tarč. Na evropskih prvenstvih so proge tudi do dvakrat ali trikrat daljše, tarč pa imajo osemindvajset ali še več.
K temu prištejte še neznan teren, kjer nikoli ne veste, izza katerega drevesa ali grma se bo zarežal (plastični) medved, pa imate svojevrstno adrenalinsko pustolovščino. Ker ta nemalokrat traja tudi štiri ure, ni čudno, da se tekmovalci na koncu kar primajejo iz gozda. Po večurni hoji, prežanju in napenjanju čutil od utrujenosti komaj še stojijo na nogah, vendar imajo iskrice v očeh: če bi bilo tole zares, bi njihova rodovna skupnost v domači jami danes dobro in obilno jedla.
Cel koš ugodnosti
Lokostrelstvo ponuja vsakomur nekaj: adrenalinsko zalezovanje po gozdu, bolj statično ciljanje tarč na strelišču, druženje ob ognju z drugimi člani društva, spoznavanje športno razpoloženih deklet . . Lokostrelstvo je namreč šport za oba spola. Če tam spoznaš punco, ki je dobra pri nategovanju tetive, lahko sklepaš, da je dobra še pri čem . . Lepih stvari je veliko. Napenjanje tetive ima tudi nekaj fitneserske vrednosti: pri tem delujejo celoten zgornji del hrbta, tricepsi, vratne mišice in zapestja. A brez pravilnega ogrevanja se lahko tudi poškodujete, še naj-pogostejše so natrgane mišice v vratu in poškodovano zapestje.
Če bi torej radi jemali bogatim in dajali revnim (pri tem si nekaj odstotkov vzamete tudi sami), potem kar pogumno!
Gregor Logar
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?