Skok v neznano

Gospod popolni (32), rojeni Kolumbijec, trenutno Havajec, hkrati pa za­­­­­­­­­radi nenehnih potovanj svetovni držav­ljan, je prvič prepustil svoje telo prostemu padu, ko je bil star komaj deset let. S tri metre viso­­ko postavljene deske se je pog­nal proti vodni gladini in se ujel kot postrv na muho. Sam pra­­vi, da je od takrat treniral po šest ur na dan, v letih, ki so sledila, pa je pometal s tekmeci in osvojil veliko naslovov. Čeprav se je leta 1992 kvalificiral na olimpijske igre v Barceloni, teh nikoli ni videl zaradi napake kolum­bijske plavalne zveze, ki je zaštrikala s finan­­­­­­­­­­­­cami. Razo­ča­ran je končal športno kariero in se podal na študij, a v mislih se je že pripravljal na svojo novo kariero – kariero skakalca s pečin. Pozabite na 'patetičnih' deset metrov, njegovi cilji so segali precej više, tja do 20, 30 metrov nad gladino morij, jezer in rek.

“Vse mora potekati popolnoma samodejno ali pa lahko postane prenevarno, ” dodaja. “Nikoli se ne bom privadil na strah. Ko stojim tam zgoraj in gledam dol, mi srce sko­­­­­či v hlače. ” Če to reče večkratni svetovni prvak v skokih s pečin, potem lahko veste, da v tem ni šale. Jasno, vsi smo skakali s pomolov, desetmetrskih svetilnikov, pečin v Bohinju in nemara še s kakšnega manjšega mostu, a v naših skokih ni bilo nič kaj poetičnega, lepega. Obstajajo meje, ki jih človeško telo le s težavo preseže. In pri sko­kih s 30 metrov višine je dovolj ena sama napaka, da se skakalec usodno poškoduje. A njegove akrobatske skoke opisujejo kot popolne, da lepota njihove izvedbe obvi­si v zraku kot zatišje pred nevihto. Od tod vzde­vek “gospod Popolni”. Niti ne pove, da pri tem, ko telo popolnoma prepusti težnosti, iz ničle v nekaj deset metrih razvije hitrost sto kilometrov na uro, da bi ga vsaka napa­ka lahko stala življenja in da pravzaprav svoje življenje posveča temu naslednjemu skoku. Časa ni na pretek, le dve, mogoče tri sekunde, v katerih mora izvesti lik in se obrniti za pristanek. A zanj je to postalo samoumevno, to mu daje moč in polni njegovo telo z adrenalinom. Skoraj gol pade na podlago, ki bi se po trd­nosti zaradi pos­peška in hitrosti, ki ga telo v padu doseže, zlahka kosala z betonom. Malce postrani, malce naprej in vsega bi lahko bilo konec. A ne zanj. Skočil je že s 34 metrov.

Ne tekmuje za denar, denarne nagrade so še vedno premajhne, da bi zmage na tek­movanjih odtehtale nenehne stroške za pot in hotele ob njej. Se pa zvišujejo, po zaslugi sponzorjev, ki cenijo tovrstne adrenalinske in ekstremne športe. Včasih je tekmoval za medijsko prepoznavnost, a je ne potrebuje več, prepoznaven je že brez tega.

Z nogami naprej

Druščina skakalcev s pečin ali mostov je raznolika, kot so raznoliki sami ljudje – so sinovi diplomatov, kot je Steve Black, preprosti podeželski fantje, ki so prvič videli skoke z višin v cirkusu, kot je Dustin Web­ster, in podobni. Vsak s svojo zgodbo. Za nekatere ne morete vedeti, ali so pravkar vstali s fotelja in odložili pločevinko piva, spet drugi se zdijo kot profesionalni rokoborci, katerih mišice so že tako nevarno napihnjene, da se zdi, da so dobile podmladek. Pred skoki običajno malce vstran od najhrupnejšega dogajanja ponavljajo gibe, ki jih nameravajo izvajati v zraku. Tam pač ne bo preveč časa za razmišljanje, skok mora biti pripravljen, še pomembneje, skakalci morajo biti pripravljeni nanj. Gonijo jih osebni demoni in te nenehno premagujejo le zato, da bi jih ob naslednji priložnosti spet zvabili tja gor, do koder ni več poti nazaj. Preostane jim le še skok in dvojni salto z obratom, nakar treščijo ob površino vode kot koncertni klavir.

Veliko boljših skakalcev si kruh služi tudi z izvajanjem nevarnih prizorov v filmih – so 'stuntmani'. Tudi Orlando ni izjema, pojavil se je namreč že v mnogih, v mladosti pa je zabaval obiskovalce cirkusa s skoki v majhno zaplato vode. Dobro se zaveda nevarnosti, ki prežijo nanj. Poškodbe se naj­­­­večkrat zgodijo, ko skakalci pristanejo na trebuhu ali hrbtu, nevarno je tudi, če pristanejo na zadnjici. Gre za tihe morilce, saj so posledica notranje poškodbe, ki jih marsikateri trdoživi skakalec kar 'spregleda'. Umrejo kasneje, med izkašljevanjem krvi. Najpogostejše poškodbe pa so poškodbe stopal in kolen; noga se lahko mimogrede zlomi, če skakalec pristane v preplitvi del. Novinci se bojijo tudi poškodbe genitalij, kar je razumljivo, in nase navlečejo po nekaj kopalk, da bi ja obvarovale družinske dragulje. Veterani k temu v šali le pripomnijo: “Bolje je noge držati skupaj. "

O premagovanju ovir v glavi

“Skoke si vedno skušam vizualizirati in vnaprej čutiti tisto, kar se mi bo dogajalo v zraku. To pomaga. Pred vsakim skokom se v moji glavi odvije veliko stvari, možgani privlečejo na plan vse dobre in slabe plati, jaz pa jih moram nato blokirati in se skoncentrirati le na to, da mi bo uspelo izvesti uspešen skok. ”

O najboljšem delu skoka

“Rekel bi, da so v vsakem skoku vsaj trije dobri deli. Pred samim skokom se ti pospeši utrip srca in dihanje postane vedno težje. Nato se znajdeš v zraku in kar naenkrat občutiš tisto hitrost. Po uspešnem pristanku tvoje telo kar preplavi občutek sreče, ki ga je zelo težko primerjati s čimerkoli. Gre za kontraste čustev, ki se zgodijo v človeku v zelo kratkem časovnem obdobju. Nepoj­­­­­­­-m­ljivo, kako te to lahko zasvoji. ”

O napakah med skokom

“Najhuje, kar se skakalcu lahko pripeti, je, da med samim skokom izgubi orientacijo. Če izgubiš kompas na poti navzdol in ne moreš videti vode, se ti lahko pripeti najhu­je. Zlasti s kakšnih 25 metrov. Prav tako je pomembno, da skakalec dobro oceni višino skoka in telo dobro poravna pred vstopom v vodo. Lahko se zgodi, da boš pre­kratek ali nemara celo popolnoma vodoraven. Se­veda mi ni treba poudariti, kakšne bi bile posledice. Zato pa se skakalci dodobra seznanimo z vsakim skakalnim prizoriščem in se temu poskušamo izogniti. Najhuje bi bilo, če bi zanemarili varnostna pravila. Pristanek v niz­­­ki vodi lahko povzroči smrt skakalca, v naj­­­­boljšem primeru pa bi jo odnesel s polomljenimi kostmi. ”

O tekmovanjih in tradiciji

“V domači Kolumbiji sem deset let tekmoval v skokih v vodo. Vse težavne skoke znam domala na pamet in prav uživam v tem, ko jih imam možnost še kje pokazati. V zadnjih letih pa sem imel priložnost doživljati tudi tradicijo, ki jo imajo skoki v vo­do po svetu. Obiskal sem Bosno, Slovenijo, Mehiko . . Veliko je podobnega, glavna skup­­­­na točka pa je, da ljudje ta šport, če mu lahko tako rečem, ljubijo. Osebno zelo spoštujem in občudujem ljudi, ki zberejo toliko poguma, da skočijo s tolikšne višine v vodo, pa najsi gre za tradicionalne lokalne posebneže ali tekmovalce na najvišji svetovni ravni. ”

O najljubšem skoku

“Začel sem seveda z lahkimi skoki, prvi res­nejši, ki sem ga izvedel, je bil dvojni salto naprej s polovičnim obratom. Najljubši pa mi je še vedno dvojni salto nazaj s štirikrat­nim obratom. Leta 2000 sem za ta skok pre­­­­jel same čiste desetice in tako prvič zmagal na svetovnem prvenstvu v skokih s pečin. Ironično, med izvajanjem prav tega skoka sem se leta 2002 poškodoval. Zlomil sem si trtico. ”

O zgodbi filma 9dives

“Gre za zgodbo, ki pripoveduje o skakalcu s pečin. Ljudje večkrat gledajo na nas kot na norce, ki z velikih višin izzivajo usodo in se ne zmenijo za varnost. Prav nasprot­no: skakalci smo skupina zelo nadarjenih ljudi, ki nobenega tveganja ne jemljejo zlahka. V filmu 9dives ( www. 9dives.com) prikazujemo tudi nenehen boj med željo po tem, da storiš nekaj, za kar veš, da je potencialno nevarno, in med tem, da se zavedaš, da si bil izbran za to, da boš to storil. ”

O sledenju svojim sanjam

“Čeprav sem ogromno svojih ciljev že izpol­nil, menim, da odraščamo vse življenje. Kot ljudje. Zato si nenehno zadajam nove cilje in poskušam doseči še več. Še vnaprej se bom trudil, da bi izboljšal svoje skoke in postopoma jim bom dodajal še več težavnosti. Veliko sanjarim in menim, da bom vedno sledil svojim sanjam in jih poskušal uresni­čiti. Le tako bom živel polno življenje. ”

Rudolf Skok

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?