Trava, pesek, luknje. Ta starodavna škotska igra je v zadnjem desetletju osvojila ves svet.
Po letih prevlade belopoltih golfistov so zmage Tigerja Woodsa povečale priljubljenost tega športa tudi v golfsko nerazvitih državah Azije in celo v državah siromašne Afrike.
Na več kot 35 tisoč igriščih po vsem svetu ga danes igra že več kot 60 milijonov ljudi, priljubljenost pa iz leta v leto narašča. Primeren je za ljudi vseh starosti in ne glede na telesno kondicijo, poleg tega pa je tudi cenovno vse bolj dostopen.
Svetovni trend ni zaobšel niti naše države, ki se lahko pohvali z več kot šest tisoč registriranimi igralci, ki lahko v Sloveniji igrajo na 12 igriščih, posejanih po vsej državi.
Najbolj znano in najstarejše igrišče je na Bled.
Osnovno pravilo golfa je preprosto
Majhno belo žogico je treba s čim manj udarci spraviti v luknjo, ki je od udarjališča oddaljena različno daleč (odvisno od konfiguracije terena).
Golfski arhitekti načrtujejo igrišča, za katera je v povprečju potrebnih 72 udarcev, da igralec odigra vseh 18 lukenj. Na njih so štiri luknje s parom 3, deset s parom 4 in štiri s parom 5. Včasih je katerih več ali manj, zato imajo nekatera igrišča par 70, 71 ali 73.
Najkrajše luknje, ki so označene kot par 3, so dolge do 200 metrov in igralec naj bi že s prvim udarcem zadel zelenico ter nato z dvema udarcema zadel luknjo. Srednje dolge luknje so par 4 in merijo v dolžino do 400 metrov.
Na njih naj bi igralec z začetnim udarcem najprej zadel čistino, z drugim udarcem zelenico ter z dvema zaključnima udarcema dosegel par.
Najdaljše luknje so dolge tudi več kot 500 metrov in po začetnem udarcu, ki je dolg okrog 200 metrov, sledi še eden, preden igralec s tretjim udarcem zadane zelenico in z dvema udarcema doseže par.
Vse to pa je samo teorija, saj je vsak udarec na igrišču nova zgodba in več kot 95 odstotkov vseh golfistov nikoli v življenju ne odigra par igrišča. Uspe jim sicer doseči par posamezne luknje, lahko celo brdi (udarec manj od para npr. na luknji s parom štiri končati s tremi udarci), eagle (dva udarca pod parom npr. na luknji s parom pet končajo s tretjim udarcem) ali hole in one (s prvo žogo v luknjo na paru tri), vendar pa niti profesionalcem, ki od igranja golfa dobro živijo, ne uspe odigrati vseh 18 lukenj brez napake.
Sploh ker dolžina igrišča zahteva večje daljave, krajša igrišča pa so običajno preozka in kaznujejo vsak napačen udarec.
Krajša igrišča so dolga nekaj čez pet tisoč metrov, najdaljša pa tudi več kot sedem tisoč metrov, zato lahko na njih dobro igrajo samo zelo izkušeni igralci.
Arhitekturne mojstrovine
Poleg druženja s prijatelji in uživanja v športni aktivnosti je golf zelo zanimiv zaradi raznolikosti igrišč. V nasprotju s tenisom, nogometom ali košarko, kjer so mere in podlaga igrišč predpisane, so golfska igrišča prave mojstrovine arhitektov, ki v danih okoliščinah poizkusijo iz pokrajine narediti čim bolj zanimivo in raznoliko igrišče.
V zadnjem desetletju je gradnja novih igrišč usmerjena k dostopnosti širokim ljudskim množicam, saj ravno dober obisk članov in dnevnih gostov zagotavlja, da igrišče pozitivno posluje.
Vse preveč je namreč igrišč, katerih lastniki so hoteli z vrhunskim oblikovanjem, urejenostjo in visokimi cenami privabiti goste z debelimi denarnicami, a so kmalu ugotovili, da tudi oni nimajo časa, da bi vsak dan igrali golf.
Ljudska igrišča (public courses) so zato čedalje bolj polna.
Šport za vso družino
Skandinavci, predvsem Švedi, so že pred dvema desetletjema uvedli družinski model golfa - cene so prilagodili žepu povprečnega golfista, ki pride igrat z ženo in enim ali dvema otrokoma. Cena igranja za vso družino je malenkostno višja, kot če bi igrala samo dva. To pa je skupaj z uspešnim šolanjem mladih igralcev proizvedlo nekaj vrhunskih igralcev, ki zmagujejo na največjih profesionalnih turnirjih na svetu.
Medtem ko se cene na evropskih igriščih gibljejo med 35 in 90 evri za igranje na 18 luknjah, lahko na Švedskem igrate ves dan za 25 do 45 evrov, kar pomeni tudi po 36 odigranih lukenj, saj ima veliko klubov kar dve igrišči s po 18 luknjami.
V ZDA, kjer imajo največ igrišč in igralcev na svetu, so cene zelo različne in so odvisne od sezone in se gibljejo od 25 do 100 dolarjev za 18 lukenj. V to ceno je vračunana je tudi uporaba električnega avtomobilčka, saj je večina igralcev starejših (na svojih plečih imajo že več kot šest križev) in bi jih hoja po vročini na igriščih, ki so večinoma speljana znotraj naselij, precej utrudila.
Evropska igrišča so večinoma speljana po gozdnatem ali ravninskem svetu, veliko starih igrišč na Škotskem, Irskem ali v Španiji je tudi ob obali morja, tako da igralec prehodi od osem do deset kilometrov, ko v približno štirih urah odigra igrišče z 18 luknjami.
V ZDA pa je razdalja med posameznimi luknjami tudi več kot kilometer, torej bi hoja preveč upočasnila igro in tudi skupna dolžina poti bi bila več kot 15 kilometrov.
Pozimi, ko so razen igrišč na Floridi, v Kaliforniji in na Havajih odprta le redka igrišča drugod po državi, se večina igralcev ob koncih tedna ali praznikih za nekaj dni preseli na toplo in uživa v svoji najljubši športni panogi.
Tudi v nekdanjih angleških kolonijah je golf zelo priljubljen in cenovno dosegljiv vsakomur.
JAR, Avstralija in Nova Zelandija imajo igrišča v vsakem večjem kraju, saj za njih skrbijo člani klubov - zjutraj ali zvečer se usedejo na kosilnico ter pokosijo in uredijo igrišče.
V zadnjih letih se golfsko prebuja tudi Azija, kjer so najprej gradili igrišča ob hotelskih kompleksih, ki so bili namenjeni predvsem tujcem, z večanjem gospodarske rasti pa je vse več igrišč, katerih člani so predvsem domači poslovneži.
Največji golfski kompleks je Mission Hills na Kitajskem - le uro vožnje od Hongkonga je deset vrhunsko urejenih golfskih igrišč, od katerih sta dve osvetljeni za nočno igranje. Odlične klimatske razmere in poceni delovna sila sta ključ do uspeha.
Za tuje goste je največji strošek letalska vozovnica do Kitajske, vse drugo pa je povsem primerljivo z evropskimi ali ameriškimi cenami.
Domači poslovneži so si z nakupom članstva v klubu zagotovili igranje predvsem ob koncih tedna, ko je na igriščih največja gneča. Povsod po svetu pa obstajajo ekskluzivna igrišča, kamor je vstop dovoljen le članom ali njihovim gostom, saj si veliko zasebnih klubov ali lastnikov igrišč to lahko privošči.
Najbolj znana so Augusta v ZDA, St. Andrews na Škotskem in Valderrama v Španiji.
Aleš Fevžar