Kako se počuti človek 100 metrov pod vodno gladino?
Ali veste, katera je najvišja stavba v Sloveniji? Ta sloves si trenutno lasti Kristalna palača v ljubljanskem BTC. Visoka je kar 89 metrov. V svetovni konkurenci se ta poslovna stavba sicer ne bi uvrstila prav visoko, kajti konkurenca je izjemna. V Savdski Arabiji namreč zdaj že nekaj let gradijo nebotičnik Jeddah tower, katerega končna višina je sicer skrivnost, znano pa je, da bo višji od enega kilometra! Toda to v tej zgodbi ni pomembno.
Bolj zanimivo je nekaj drugega. Ko boste imeli priložnost, se v Ljubljani le odpravite na vrh Kristalne palače in poglejte dol. Tako si boste lahko zelo dobro prestavljali, kaj pomeni slabih 90 metrov. Še 22 metrov globlje pa se je pri svojem podvigu potopil glavni junak filma Najgloblji zemljan v kopalkah. Najbolj navdušujoče pa je, da se Jure Daić pri tem rekordnem potopu ni zanašal na moderno tehnologijo in druge pripomočke, temveč le na svoja pljuča!
Kamen, ščipalka za nos in kopalke
V skladu s pravili v skandalopetri, potapljanju na vdih, ki ima korenine v antični Grčiji, je imel na sebi le majhne običajne kopalke, ščipalko za nos, v rokah pa po meri oblikovan kamen, ki ga je vlekel v globoko modrino.
Ekstremni podvig je simpatični in zgovorni nosilec skoraj vseh slovenskih rekordov na tem področju komentiral, kot bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Vse se je zgodilo nekako samo od sebe. Že od otroštva sem bil zaljubljen v vodo. Najprej nisem imel nobenih posebnih ambicij. Začel sem kot podvodni ribolovec. Želel sem si postati boljši, zato sem začel pred 11 leti bolj resno trenirati. S treningom sem se začel udeleževati različnih tekmovanj, nato so prišli prvi uspehi in nastopi po vsem svetu.«
Jure Daić je prvič glasno opozoril nase leta 2009, ko se je kot prvi Slovenec z enim vdihom potopil globlje od stotih metrov. Ena stvar je nato vodila do druge. Vse do telefonskega klica mlade režiserke, ki je iskala primerno zgodbo za svoj dokumentarec. Haidy Kancler je našla pravo gradivo in tako je začel nastajati film Najgloblji zemljan v kopalkah. Ko si ga boste ogledali, se vam bo zdelo, kot da enega izmed najboljših potapljačev na vdih na svetu poznate že vse življenje. Tudi zato se glavni junak zelo dobro spominja 'dneva D'.
»Film sem si prvič ogledal prepredpremierno na festivalu dokumentarnega filma v Mariboru. Spomnim se, da sem bil takrat gotovo bolj nervozen kot pred rekordnim potopom. Verjetno zato, ker se v njem prepletata tako moja športna kot osebna zgodba.«
Prav gotovo mora imeti človek poseben pogum, ko dopusti, da ga kamera snema tudi v težkih trenutkih. Takrat, ko ne gre prav veliko po načrtih. Ko se potop ponesreči oziroma v trenutku, ko iz Guinnessove knjige rekordov sporočijo, da nimajo človeka, ki bi lahko potrdil podvig. Toda kdor premika meje mogočega se s tovrstnimi položaji pogosto srečuje in jih nato tudi uspešno rešuje.
»Moja zgodba je verjetno drugačna kot zgodbe drugih športnih potapljačev. Med njimi nihče nima družine. Ko končajo kariero, v njihovem življenju zavlada praznina. Prav gotovo jim ni lahko niti v finančnem smislu, saj v tem športu ni mogoče zaslužiti veliko denarja. Potapljač, ki je v svetovnem vrhu, je morda preskrbljen za leto dni. Sam sem imel srečo, da uživam v domačem okolju močno podporo. Predvsem pa je pomembno, da me je žena Tanja vselej podpirala in mi stala ob strani,« svojo formulo uspeha komentira Jure, ki v svojem početju vidi številne vzporednice z alpinizmom. Pri obeh panogah igra višina pomembno vlogo. Tudi v primeru potapljanja je ključno, da človek pozna svoje meje in jih spoštuje. Če jih preseže, je to lahko usodno.
»Alpinisti se prav tako kot potapljači pripravljajo na plezanje z aklimatizacijo. Zdi se mi, da je med obema športoma še več skupnih točk. Ena izmed njih je gotovo tudi ta, da smo v ekstremih povsem sami pri svojem početju,« dve aktivnosti, pri katerih ni prostora za napake, primerja nekdanji košarkar, ki je zaradi poškodbe hrbtenice parket zamenjal za vodno okolje, in obenem dodaja, da v največjih globinah, takrat ko gre vse po načrtu, sam doživlja popoln užitek ter sproščenost.
Neskončno dolge minute
Med nastajanjem filma in lovom na rekord je slovenskemu ljubitelju neskončne modrine žena Tanja rodila sina. Režiserka Haidy, ki je skupaj z ekipo v času večmesečnega snemanja postala tako rekoč njegova senca, se kot pripadnica lepšega spola izjemno dobro spominja tistih trenutkov. In minut, ki so se zdele med potopi neskončno dolge.
»Prigod na snemanju je bilo ogromno. Ko je šla Tanja rodit, smo ravno šli snemat potop. Tone Stojko je snemal na čolnu, sama pa sem medtem gledala navzdol v modrino. Minute so se resnično vlekle. Zazdelo se mi je, da Jureta ne bo več nazaj, vendar se je nato vse srečno končalo.«
Besedilo: Boštjan Belčič
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?