Telo je fizični odraz naše zavesti. Je jezik naše duše, naših misli in naše podzavesti. Drugo brez drugega ne gre. Obstajata le oba, ki delujeta skupaj, sovplivata in oblikujeta drug drugega. Zato velja, da moramo najprej spremeniti svoje misli, šele nato se bo lahko spremenilo tudi naše telo.
Spet je prišel začetek nove sezone in s tem pritisk, da se je treba vključiti v nekakšno obliko organizirane rekreacije. V natrpan urnik je treba umestiti čas zase, ko bomo poskrbeli za svoje telo in se odmaknili od vsakdanjih obveznosti. Pri tem najraje sledimo preprosti formuli: minimalen vložek časa in denarja za maksimalen učinek na telo.
Ker živimo v dobi instant kulture, ko se potrebe zadovoljujejo le takoj, nič pozneje, si želimo tudi tu takojšnjih rezultatov. Izklesan trebušček, privzdignjeno zadnjico, manekenske boke, definirane roke ... o vsem tem sanjamo danes ženske. Vse bi bile rade kot Angelina Jolie in izgubile 13 kilogramov v skromnem mesecu dni. In po 45. letu bi še vedno rade bile videti tako najstniško kot Halle Berry. Ob pogledu v ogledalo pa ne vidimo želene slike. Nismo zadovoljne s svojim videzom in posledično same s sabo. Želimo si telo, kakršno imajo plesalke in balerine, z lepimi dolgimi mišicami, vzravnano samozavestno držo in tistim pristnim zadovoljnim in graciozno ženstvenim nasmeškom na obrazu.
Razlika je v doživetju!
Plesalke poleg oblikovanja telesa s svojo obliko gibanja dobijo še eno zelo pomembno kvaliteto – občutek notranjega zadovoljstva.
Ples je naravni jezik duše, posnema naravne oblike gibanja in s tem dosega harmonijo med notranjim in zunanjim svetom. S tem se uravnovesijo hormoni, sprostijo napetosti in umirijo misli. V takšnem stanju je tudi naše telo pripravljeno na sodelovanje.
Morda pri vadbah pogosto razmišljamo preveč mehansko ter le preštevamo izgubljene kalorije in ponovitve mišične obremenitve, ki trga in gradi tkiva. Pozabljamo pa na to, kaj se dogaja znotraj nas ob vsaki ponovitvi.
Vadba ni štetje, vadba mora biti vselej doživetje! Le tako bodo vidni rezultati in le tako bomo pri njej vztrajali.
V iskanju večnega ravnovesja
Seveda, takoj ko omenimo, da je treba usklajevati misli in telo, se ustrašimo, da bomo morali zaplavati v svet globoko poduhovljene joge. Pa ni čisto tako. Joga je sicer čudovita praksa, ki ponuja vse, kar naš notranji in zunanji jaz potrebujeta, vendar pa ne ustreza vsakomur. Vsako telo govori svoj jezik in bo razumelo drugačno govorico, ne nujno jogijske. Nekdo bo svojo harmonijo našel na spinning kolesu, kdo drug na tekaški stezi, spet tretji v intenzivnih metaboličnih treningih. Pozorni moramo biti le toliko, da se ne zapletemo v zanko nevarnosti.
Intenziven trening bo imel intenzivne rezultate na naše telo, zelo verjetno pa bo v telesu sprožil tudi kup hormonskih reakcij, ki bodo naš um spravile v stanje stresa. Vsak pol potrebuje svoj antipol. Tako mora vsak intenziven trening doživeti nekakšno obliko katarze, razelektritve in popolnega nasprotja predhodne intenzivnosti.
Globoko sprostitev torej, ne le kratkega raztezanja, ki se nam zdi skorajda nepotrebno. Naše telo je doživelo gibalni šok, sprostil se je adrenalin, dvignil srčni utrip. Vse skupaj moramo počasi vrniti na stare tirnice in iz izkušnje oditi močnejši, ne bolj raztreseni, kot smo vanjo prišli. Vadba je lahko namreč tudi zelo terapevtska, če se je znamo primerno lotiti in jo uravnovesiti.
"Poskrbimo za svoje telo, saj je to edini prostor, v katerem moramo živeti," je dejal eden od najbolj znanih učiteljev življenja, Jim Rohn.
Irena Pfundner Tkalec, Plešem zase