Atletinji Maruši Mišmaš, slovenski rekorderki na 3000 metrov z zaprekami, se je življenje v zadnjih dveh letih spremenilo.
Iz srednješolke, ki je dobro tekla in v kateri so strokovnjaki videli velik potencial, je postala vrhunska športnica in ena od najbolj prepoznavnih slovenskih atletinj, za katero so se začeli zanimati domači in tuji sponzorji.
In seveda tudi mediji. Zdaj je pred njo svetovno prvenstvo v Pekingu, spomladi pa je tudi že izpolnila normo za olimpijske igre v Riu. Svetlolaska pravi, da je prej tekla le zase, zdaj ve, da si njenih dobrih tekov želijo in veselijo tudi drugi.
Poškodba
"Oh ja, zelo je bilo hudo. V karieri še nisem bila resno poškodovana, zato me je ta poškodba 9. maja v Bratislavi zelo pretresla. Najprej sem mislila, da bo zvin gležnja v nekaj dneh minil, a ko so bili izvidi slabši in sem bila dva tedna na berglah in sem se nato le počasi začela navajati na hojo in tek, sem bila kar malce pretresena. A moram reči, da mi je bilo zaradi pomoči fanta in staršev veliko lažje. Spoznala sem, da to ni nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Nisem se smilila sama sebi, morda sem bila le toliko bolj razočarana, saj sem bila tik pred prvim nastopom na mitingu za diamantno ligo v Dohi," sramežljivo, a z nasmeškom pripoveduje 20-letna Grosupeljčanka, ki se je ravno vrnila z evropskega prvenstva za mlajše člane in članice (U23), ki je potekalo julija v estonskem Talinu.
Maruša je pred poškodbo merila na zmago, a je bila na koncu zadovoljna tudi s petim mestom, saj je bila srečna že, da je gleženj zdržal celotno tekmo.
Svetovno prvenstvo
Konec avgusta Marušo čaka svetovno prvenstvo v Pekingu, kjer bodo njene največje konkurentke na 3000 metrov z zaprekami Etiopijke, Kenijke in Američanke.
"Najbolj pomembno je, da se mi gleženj dobro pozdravi in da končno začnem na polno trenirati. Mislim, saj že treniram, a še vedno čutim rahlo bolečino in še vedno čutim strah na ovirah. A do Pekinga je še dovolj časa, tako da mislim, da bom tam ponovno v dobri formi, tako kot sem bila na začetku sezone."
Zakaj 'stipl'
"Tek na 3000 metrov z ovirami bo zdaj v Riu na sporedu šele tretjič, in to je zares mlada disciplina za ženske atletinje. Seveda je težje teči na tekmi, ko je gneča, saj se je treba pri premagovanju zaprek osredotočiti na tekmice, zato večkrat ne morem izkoristiti tehnike teka. Vendar rada tekmujem, nimam treme, bolj mi gre po telesu adrenalin, tako da lahko iz sebe iztisnem še več moči," pripoveduje Maruša, ki je dolga leta trenirala atletiko v Grosuplju, kjer se je preizkusila v vseh disciplinah, na treningih so se veliko igrali in zabavali.
"No, na mnogobojih sem bila vedno najboljša v teku, žogico sem vrgla le nekaj metrov. Potem sem začela trenirati tek, najprej 400 metrov ovire, potem pa sem počasi, ker smo ugotovili, da nisem dovolj hitra, prišla na 3000 metrov z ovirami," pripoveduje drobna 20-letnica, ki pravi, da rada jé zdravo, ne uživa mesa, le ribe ter veliko zelenjave in sadja: "Ped tekmami pa sem ugotovila, da mi paše pojesti malo čokolade, saj mi da novih moči in vedno bolje tečem."
Treningi
Maruša je trenutno ravno na pripravah v Medulinu, kjer računa tudi na kakšen skok v morje: "V Medulinu zares dobro treniramo. Drugače imam tudi doma vedno dva treninga na dan, glavni trening in iztek, nekaj kilometrov lahkotnega teka. Nikoli se ne mučim, vem, zakaj tečem in treniram. Zdaj zares veliko ljudi navija zame in pričakuje uspehe. To je zame pozitivni pritisk, ki me žene naprej, saj zdaj ne gre več le zame, ampak tudi za druge."
Zabava
Študentka laboratorijske biomedicine rada posluša glasbo, tudi med dolgimi teki, s prijateljicami pa se vedno potrudijo, da se dobijo in družijo vsaj enkrat na teden.
Maruša tako kot skoraj vsaka ženska rada tudi nakupuje. "Ja, rada nakupujem, tudi športne stvari in obleke. Všeč mi je, da lahko kombiniram različne športne copate in pisane tekaške hlače, majice. A zelo rada se tudi 'uštimam', jah, rada sem urejena, ko gremo zvečer ven s prijateljicami," se smeji in gleda svoje zanimive črno-bele tekaške hlače.
Maruša se je z atletiko začela ukvarjati že na začetku osnovne šole. V domačem atletskem klubu AK Špela je trenirala do leta 2011, nato pa jo je v svojo ekipo povabil lovec na talente Svjetlan Vujasin iz ljubljanskega AD Mass, s katerim trenira še danes. Zanimivo, da je bil Vujasin nekaj let celo trener Marušinega očeta Alojza Mišmaša.
Napisala: Tina Lucu, foto: Goran Antley: v reviji Lisa
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del