Kakovost življenja revmatičnega bolnika je zelo odvisna tudi od gibanja. Redna fizična aktivnost lajša bolečine, izboljšuje gibljivost in prožnost sklepov ter hrbtenice, izboljšuje mišično moč in s tem podaljšuje samostojnost bolnika.
Zato je pomembno, da so fizioterapevti in drugi kvalificirani terapevti za rehabilitacijo na voljo bolnikom tudi zunaj rehabilitacijskih ustanov.
Kronično obolenje, kot je na primer revma, že od postavitve diagnoze močno vpliva na posameznika in mu povsem spremeni življenje. Prej bolnik spozna, da je tudi sam soustvarjalec svojega zdravljenja, lažje in hitreje bo zaživel z boleznijo. Bolniki morajo zato biti dobro informirani, saj so ozaveščeni bolniki bolj motivirani za redno fizično aktivnost, s tem pa si izboljšujejo kakovost svojega življenja.
Revmatoidni artritis
Pri revmatoidnem artritisu so vneti sklepi v akutni fazi otekli, topli, rdeči in manj gibljivi, vendar bolnik kljub bolečinam in deformacijam ne sme mirovati. Vsak sklep zahteva dnevno vsaj pet pasivnih gibov na dan.
To pomeni, da ga bolnik z drugo roko kljub rahli bolečini potisne, da naredi večji gib, kot bi ga bil sposoben aktivno narediti le z bolečim sklepom. To je nujno za pravilno fiziološko delovanje sklepa in obsklepnih struktur, kit in mišic. Pri manjših sklepih je to nekoliko enostavnejše, pomembna sta le prijem in položaj roke ter prstov.
Pasivnim gibom sledijo aktivni gibi, ki jih bolnik izvede brez pomoči. Pri tem je treba vedeti, da mišice lahko naredijo gib kljub vnetju sklepa, revmatika omejuje le bolečina. Gib mora bolnik izvesti v celoti, ker le tako mišicam zagotovi metabolizem, ki ga potrebujejo za normalno delovanje in ohranjanje svoje prožnosti in moči. Pripomočki, kot so trak, žogica ali utež, vaje otežijo in bolnik tako hitreje pridobiva moč mišic.
Če revmatičnemu bolniku zdravnik gibanje odsvetuje, ker je, na primer, sklep vnet in bi se z gibanjem sklepnih ploskev stanje samega vnetja poslabšalo, lahko bolnik izvaja t. i. izometrične kontrakcije. To so vaje, pri katerih bolnik napenja mišice in pritiska ob nepremagljiv upor, ne da bi pri tem premaknil sklep. S tem mišice in obsklepne strukture ohranjajo svojo funkcijo brez kompresije v samem sklepu.
Pri revmatoidnem artritisu je treba paziti, da pozornosti ne usmerimo le na prizadete sklepe, ampak je treba vključiti tudi neprizadete, mišice ob njih in zlasti hrbtenico.
Določene mišice ali mišične skupine se zaradi prizadetih sklepov skrajšajo, nekatere oslabijo, zato je priporočljivo, da se bolnik posvetuje s fizioterapevtom. Fizioterapevt bo bolnika usmeril k pravilni izvedbi telesnih aktivnosti in prilagodil izbor vsakodnevnih vaj.
Ankilozirajoči sponilitis
Pri ankilozirajočem spondilitisu so lahko vaje bolj intenzivne kot pri revmatoidnem artritisu, a morajo biti pravilno izbrane.
Če zatrjevanja hrbtenice ne moremo preprečiti, lahko z vztrajnostjo poskrbimo, da bo hrbtenica v čim bolj pokončnem položaju. Ko se mikroskopsko majhne nitke kalcijevih soli vgrajujejo v vezivna tkiva, jim lahko le z gibanjem preprečimo, da se povezujejo in okostenevajo.
Pri tem ni pomemben le estetski videz, temveč tudi funkcionalnost. Ko se pojavi bolečina, podzavestno poiščemo prijetnejši položaj telesa (antalgično držo), ki preprečuje bolečine, a nujno vodi k porušeni statiki, ki jo moramo popraviti.
Globoke trebušne mišice in mišice trupa držijo zgornji del telesa v vzravnanem položaju in s tem uravnavajo težiščnico telesa v pravilni legi. S pravilno držo so pravilneje obremenjeni tudi sklepi nog, s čimer se upočasni ali celo ustavi slabšanje telesnega stanja oziroma se omili nastajajoča invalidnost.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?