Pred kakŠnim letom smo pisali o starodavnem srednjeveŠkem meČevanju IN
tokrat se vračamo v iste dobre stare čase, ko so bili moški še pravi dedci, punce še prave ženske in kosmate živalce z alfa kentavri še vedno prave kosmate živalce z alfa kentavri. A tokrat bomo naredili še en zgodovinski korak. Kajti v Evropo je prišlo kakovostnejše jeklo in vitez ni več potreboval petkilogramskega priostrenega kola, da je pozvonil nasprotniku po betici. Meči so postali lažji, okretnejši, a kljub temu niso zgubili niti trohice smrtonosnosti. Zato pa se je zelo spremenila tehnika mečevanja. Ko pa so gospodje Kitajčki ponudili Zahodu še enega od svojih največjih izumov – seveda smodnik –, so se zadeve še bolj spremenile. Ni bilo več pomembno, ali nosiš na sebi kratko majčko s parolami sponzorskega barona ali pa pol centimetra debel oklep. Krogla na smodnik je prebila vse. Vse skupaj je porodilo popolnoma nov način bojevanja – sabljanje.
Nova vrsta bojevanja
Dva možica v popolnoma belih oblačilih z mrežasto čelado na obrazu vihtita grozno tenki sablji in poskakujeta gor in dol po odru v skoraj ravni črti, za njima pa se vleče nekakšna vrv. Od daleč vse skupaj spominjaj na nekakšno opletanje s pletilkami, torej nič resnega. A to še daleč ni res! Samo za pet minut se spopadite z izku-šenim sabljačem in sprevideli bo-ste, kako zelo naporen in adrenalinski je ta šport.
Sablja je zelo lahka, komajda jo čutiš v rokah. Že novinec lahko z njo bliskovito reže in bode, kaj šele izkušen sabljač. Napadi in obrambe so torej zelo eksplozivni. Za uspešen "uboj" pa je dovolj že stotinka sekunde.
Temu primerna je tudi oprema. Tako maska kot tudi drugi deli obleke so iz kevlarja, torej materiala, iz katerega so v malce bolj okrepljeni različici vojaški in policijski neprebojni jopiči. Sablja namreč le na zunaj spominja na malce debelejšo pletilko, a v resnici lahko v nasprotnika prenese zelo velike pritiske in pri napadih se razvijejo strašno velike sile. Vsaka sablja ima na vrhu rezila drobno stikalo, katerega žica potuje po rezilu sablje do obleke in po izoliranem kablu do aparature, ki meri zadetke. Vsakič ko sablja uspešno zadene nasprotnikovo telo, se stikalo na njej sproži in aparat zabeleži zadetek, Tako sabljač ne more nikoli tajiti, da ga nasprotnik ni zadel.
Na bojnem odru
Ko enkrat tičiš v tisti zaščitni obleki z masko na glavi, v roki držiš floret, tvoj nasprotnik pa je nekdo, ki zadeve že vsaj malo obvlada – hej, takrat se zadeve močno spremenijo. Nekaj, kar je bilo prej kot nedolžen ples s tenkimi kosi žice v rokah, postane nekaj povsem drugega. Boj za preživetje, smrtonosni balet! Nasprotnik drži konico sablje nekje v višini vaše prsne kosti le kakega pol metra od srca. Treba mu je le malce ukrivljati zapestje, in že se konica sablje giblje tako hitro, da ji s prostim očesom ne morete več slediti. Ves napad traja manj kot sekundo. Še preden lahko treneš z očesom, že čutiš poteg na srcu, aparat na steni pa glasno zatuli – zadetek. Če bi se to dogajalo pred nekaj stoletji, bi že ležali na tleh v mlaki krvi. In preden bi se vaše truplo do konca ohladilo, bi vaše posestvo skupaj z vašo partnerico že obdeloval vaš nasprotnik. V sedanjosti pa imate neomejeno število “življenj” in iz vsakega napada se boste kaj naučili. Kmalu boste uspešno ubranili večino napadov in tudi sami prehajali v protinapade, pri tem pa se boste veliko premikali gor in dol. Pravzaprav noge opravijo večino dela, saj podpirajo celotno tehniko napada in obrambe. A tudi preostalo telo je precej obremenjeno, poleg tega so živci stalno napeti, saj koncentracija ne sme popustiti niti za trenutek.
Kako začeti
Glavne zahteve pri sabljanju so koordinacija, refleksi in eksplozivnost. Vsemu temu dajejo pri treningu sabljanja tudi največ poudarka. Trener Aljoša Cetinski iz Sabljaške sekcije študent vas bo najprej učil zgolj premikanja in gibanja z rokami, šele nato boste prešli na tehnike. Pomembna je tudi umska priprava na sabljanje. Dobra koncentracija je namreč nujno pomembna, veliko vlogo pa ima tudi sabljaško izzivanje ali “kibicanje” – nasprotnika moraš prepričati, da naredi napačen gib. Ves trening je zelo podoben borilnim veščinam: posameznih tehnik se učiš tudi več mesecev, v pravem spopadu pa je vsega konec v nekaj sekundah. Prva dva meseca se boste pri mojstru Aljoši učili osnov, nato pa boste vadili in se hkrati seveda tudi zabavali. Opremo vam bodo posodili v Sabljaški sekciji, potem pa boste kupili svojo. Za sabljanje se, zanimivo, odloči tudi veliko pripadnic nasprotnega spola, tako da boste zvečer ob pivu svojim kolegom lahko pripovedovali, da ste zadnjič v uri in pol “napičili” kar štiri dekleta.
Za konec
Povzemimo – kar se opazovalcu zdi kot dvoboj med dvema razjarjenima šiviljama, ki se kregata, katere pletilke najbolje spletejo volneno jopico, je za aktivnega udeleženca naporen in zelo zahteven šport. Vaše noge morajo nenehno skrbeti, da ste primerno oddaljeni od nasprotnika, morajo vas sunkovito poganjati v napad in enako hitro odnesti telo iz dosega nasprotnikove sablje. Roke morajo vihteti sabljo, jo zabadati v nasprotnika in preprečevati njegove napade, kar je zaradi lahke in okretne sablje vse prej kot lahko. Sabljanje je tudi eleganten šport – divje mahanje s sabljo ne bo pomagalo pri ničemer. Presoditi trenutek, hitro udariti in se pravočasno umakniti, to je umetnost sabljanja. Potrebovali boste vse svoje reflekse in koordinacijo.
A tudi vaši možgančki ne bodo na paši, saj je treba vzdrževati koncentracijo na najvišji ravni, predvideti vsak nasprotnikov napad in snovati svojega. Združite vse troje v akciji, ki navadno ni daljša od nekaj minut, pa boste razumeli, zakaj so sabljači, tisti vitki možici v belih cunjah in s pletilko v roki, po vsakem spopadu popolnoma izčrpani.
Gregor Logar
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?