Deskarji na snegu ravnin ne marajo prav preveč. Tam namreč nimajo kaj početi. Z alpskimi smučarji je podobno, razlika je le v tem, da so smučarji na dolgih ravnih podlagah precej bolj gibljivi. No, smučarji tekači imajo ravne planjave radi, a vseeno se jih najbolj razveselijo srfarji ali smučarji s kajtom. Vožnja s kajtom še zdaleč ni domena morskih ljudi, čeprav so tovrstna padala iznašli prav za vožnjo po morju.
Kaj kmalu so namreč vozniki kajta iznašli tudi zimsko varianto svojega športa. Zlasti so se te različice razveselili tisti, ki so doma v krajih, kjer pozimi poznajo snežno odejo in – seveda – veter.
Razlika med poletnim srfanjem s kajtom na vodi ali na snegu ni prav velika in zato zimsko varianto svojega priljubljenega konjička uporabljajo za nekakšen zimski trening. Obe varianti tega športa se dogajata na vodi, s tem da se njuni agregatni stanji nekoliko razlikujeta. In ne samo ti – temperatura tudi. Zato mora biti obleka za zimsko kajtanje temu primerna. In kakršenkoli že je sneg, vedno je trši od vode in zato so takšni tudi pristanki. Čelada je torej pravšnji dodatek k trezni in celi glavi pri tem športu.
Zimsko kajt srfanje je že na prvi pogled atraktivno in sila privlačno. Toda kot pri vsaki zanimivi in všečni stvari tudi pri kajt srganju ni vse tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Lahko je tudi precej nevarno. Zato nikakor ni dovolj, da gremo v trgovino, kupimo opremo in gremo kajtat. Če obvladamo kajt srfanje z morja, potem s prilagoditvijo na snežene razmere ne bomo imeli večjih težav, sicer pa je najbolje, da poiščemo mojstra, ki ta šport obvlada in nam odpre vrata v šport čistega zimskega užitka. Seveda v topli obleki.
Tri dimenzije
Tridimenzionalni šport? Seveda. Zimsko kajt srfanje se ne dogaja samo na snežni ploskvi in v dveh dimenzijah kot večina športov, ampak je pri njem navzoča tudi vertikalna komponenta.
Ker kajt sfarji tudi na snegu uporabljajo padalo, ki je po funkciji nekoliko podobno otroškemu zmaju, se lahko srfar s padalom tudi dvigne. Seveda je to v največji užitek prav srfarju, a tudi gledalcem, ki se jih ob tovrstnih vragolijah na bolj obljudenih krajih lahko nekaj nabere, še zdaleč pa ne toliko kot na topli morski obali. Bučnih aplavzov in vzklikov pri atraktivnih skokih pozimi navadno ni, saj se potencialni gledalci raje pogrejejo v toplem kotičku, kot pa prezebajo na mrazu in vetru.
Kajt srf za zimo je bolj ali manj enak kot za poletne vragolije na morju.
Sestavljen je iz padala, ki ima površino največkrat od 12 pa do 16 kvadratnih metrov (odvisno od moči vetra in srfarjeve teže). Njegovo ogrodje so pravzaprav napihljive cevi, kajt (ali padalo) pa je privezan s štirimi zelo tankimi vrvicami (en milimeter, vsaka pa drži vsaj 250 kilogrtamov) na trapez in na bar, ki je kot nekakšna balanca oziroma krmilo.
Oprema na nogah pa je pravzaprav poljubna. Izbirate lahko med snežno desko ali smučmi. Ko vse skupaj zložimo, je opreme za ne prav velik nahrbtnik in pa seveda deska oziroma smuči.
S to posebno opremo lahko torej švigamo po sneženih poljanah, skačemo v zrak itd. Veliko je možnosti za razne trike, ki so pečat sloga vsakega posameznika. Prav zato nekateri govorijo o baletu na snegu.
Padalo kot način potovanja
Prednosti padala na prostranih sneženih ravninah so pravzaprav poznali še pred novodobnimi kajtarji, ki izvajajo vragolije na snegu danes. Že tam pred 20 leti in več so si z vetrom začeli pomagati polarni raziskovalci, predvsem na Antarktiki in Grenlandiji.
Neskončne snežne in ledene širjave s stalnimi vetrovi so lahko obupno dolge, če so jih hoteli premagati samo s svojo močjo. Zato so pametni možje in kakšna ženska v pomoč razprli padala, da so jih vlekla po ledu, seveda brez srfa, ampak s smučmi na nogah. Tako so v ugodnih vetrovih in siceršnjih vremenskih razmerah lahko premagali razdaljo, za katero bi secer potrebovali nekaj dni in veliko več energije.
Pri potovanju na južni tečaj, ki je od obale Antarktike dolgo v povprečju dva meseca, se takšna “vožnja na veter” že kar precej pozna. Seveda bi v tem primeru (treba je namreč vedeti, da vsak polarni pustolovec vleče za seboj še sani s ponavadi več kot 100 kilogrami opreme) težko govorili o kakšni “lahki konjenici” ali še manj o akrobatiki, vseeno pa o epski razsežnosti kajta.
Gregor Logar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
