O sestavi in učinkih 17 živil, ki jih najpogosteje uživamo

Gotovo je bilo nekaj narobe z ogrsko salamo. Ne, bohinjski sir že ni kriv, danski kozji ne more biti, jetrna pašteta je bila dobra, jabolčni zavitek je bil tako tako (včasih mi lahko naredi kislino), kofetka s smetano sta bili samo dve skodelici, modra frankinja je bila neoporečna – vsaj prva steklenica, niti rdeči fižol na solati ne bo kriv, drugo so bile pa tako drobtinice. Ali pa je bilo ob desetih malce pozno. Preveč menda ja nisem jedel, kaj?

Na mizi imam jabol­ko in ga gle­dam.

Maj­cen, nedol­žen, pika­sto zlat gam­bov­ček s posu­še­nim list­kom ob pec­lju je. Tak­šen vesel jabol­ček, kot bi fant nosil kri­vec za klo­bu­kom, se zdi.

Napisano je in veru­je­mo, da smo ljud­je in jabol­ka sku­paj od prve­ga dne člo­ve­štva (fuj, spet se mi je spah­ni­la kis­li­na) in bi se mora­li torej dobro pozna­ti.

Ampak tako­le s kis­li­no se dvigne­jo tudi dvomi: jabol­ko, kaj te res poznam? Morda sem v časni­kih spre­gle­dal mne­nje kakš­ne­ga – sko­raj obvez­no ame­ri­ške­ga – znan­stve­ni­ka o pogubnem vpli­vu jabolk na kaj vem kate­ri organ ali funk­ci­jo.

Čakaj, čakaj – ali niso v peč­kah cia­ni­di? In jaz že sko­raj pol sto­let­ja vese­lo griz­ljam jabolč­ne in hru­ško­ve pečke, tako pri­je­ten okus po man­dljih imajo!

Pa tisti pra­sta­ri rek: eno jabol­ko na dan drži zdrav­ni­ka stran?

Pred krat­kim sem sli­šal po radiu, da so zara­di pomanj­ka­nja vita­mi­nov v sodo­bnih jabol­kih zdaj potreb­na naj­manj tri, pa še vita­min­ske table­te povrh.

Naj­več zdrav­ja je v lupi­ni – kaj zdaj to pome­ni? Da iz olup­ka dobiš zdrav­je ali da ti ga olu­pek odvza­me?

Pa cel kup novih vrst jabolk obsta­ja: takš­na, ki leta ne zgni­je­jo; takš­na, ki jih mečeš ob tla in se jim nič ne pozna; takš­na, ki so v kri­stal­ni poso­di lepša in traj­nej­ša od pla­stič­nih – in so za vse okuse, ker sploh nima­jo okusa. Kaj veš, kako jih vzgo­ji­jo? Kaj je notri, če je sploh kaj? S tega sta­liš­ča je treba na novo osve­tli­ti jabolč­ni del stare zave­ze.

RKC ima prav, ko si pri­dr­žu­je raz­la­go Sve­te­ga pisma in trdi, da ga ne gre razu­me­ti dobe­sedno. Tako­le je bilo: res je Bog pre­po­ve­dal mla­ska­ti jabol­ka in res jih je kača ponu­di­la Evi, ta se jih je naba­sa­la in šele peto jabol­ko dala Adamu, ker je bilo črvi­vo. Toda Bog ni pope­nil zara­di nekakš­ne­ga prin­ci­pa, ne. Tisto je bil eks­pe­ri­men­tal­ni nasad, jabol­ka so bila ravno tako nepre­iz­ku­še­na kot člo­vek, kaj pa je Bog vedel, kako se lahko izte­če? Konec kon­cev bi lahko šlo za bole­zen norih jabolk, ven­dar Hudo­bec še ni pogrun­tal ame­ri­ških znan­stve­ni­kov, da bi po potre­bi to ali kaj dru­ge­ga dogna­li. Skrat­ka, Adam in Eva sta vnes­la v poskus nepredvi­de­no neznan­ko, in to je Boga raz­ka­či­lo.

Vse­ka­kor jabol­ko ni nedolž­na reč in ne vem, ali bi jih še jedel. Morda samo kom­pot, brez olup­kov, peš­čiš­ča in slad­kor­ja seve­da. Naj­bo­lje kar brez jabolk.

Z belo kavo sem neka­ko poga­sil kis­li­no, send­vič mi pa še ni pov­sem tek­nil, v majo­ne­zo pogrez­nje­na para­diž­ni­ko­va rezi­na je bila tako ... tako nika­krš­na.

Tudi o para­dižniku so me že pod­uč­ili z vseh stra­ni, morda samo še s prave ne.

Ko sem bil maj­hen, je bil para­diž­nik dober, samo bolj težko ga je bilo dobi­ti. Zago­to­vo ne sredi zime lep­še­ga kot pole­ti (o vsem dru­gem vno­vič pre­be­ri pri jabol­kih).

Potem je postal para­diž­nik rakot­vo­ren. Če se prav spo­mi­njam, s pomoč­jo nekih ame­ri­ških znan­stve­ni­kov, ki so šopa­li nekaj pod­gan s cen­tom para­diž­ni­ka na dan. Ob takš­ni koli­či­ni bi člo­vek dobil raka še od toba­ka, ne? Neum­nost.

Potem je para­diž­nik spet postal uži­ten, samo nobe­nih vita­mi­nov mu niso več pri­pi­so­va­li. Zdaj mu jih dopuš­ča­jo, bi pa lahko bil rakot­vo­ren zelen, ali vsaj tisti del okrog pec­lja. In spet bereš, kako zdra­vi so neki grški oto­ča­ni, ki jedo samo olive, kruh in para­diž­nik.

Špi­na­ča.

Ko je pred sto leti (evrop­ski) znan­stve­nik ugo­to­vil, da bi lahko špi­na­čo puli­li kar z mag­ne­tom, je zakri­vil neslu­ten raz­voj člo­ve­štva. Brez špi­na­če sploh ni bilo več mogo­če vzre­di­ti pra­ve­ga člo­ve­ka dvaj­se­te­ga sto­let­ja; kaj veš, ali bi brez špi­na­če izumi­li atom­sko bombo in mobil­ni tele­fon?

In potem ti gre neka ame­ri­ška zgaga iz brez­de­lja in dol­go­čas­ja inšpi­ci­ra­ti špi­na­čo. Ugo­to­vi, da je oni prvi znan­stve­nik zašu­štral deci­mal­no veji­co in tako špi­na­ča ni nič bolj želez­na od endi­vi­je!

Kaj (spet glej jabol­ko) če se ni zmo­til nobe­den, tem­več je v sto­let­ju rja požr­la vse špi­na­či­no žele­zo? Še huje, kaj če o deci­mal­kah nima pojma drugi znan­stve­nik in bomo zape­lja­ni opusti­li špi­na­čo?

Se nam obeta novi sred­nji vek?

Sve­tu­je­jo nam, da mora biti hrana živa, da mora nekaj vibri­ra­ti, da so pri posa­mez­ni ras­tli­ni užit­ni čisto drugi deli, kot smo meni­li doslej.

Drugi trdi­jo, da je treba vse kuha­ti. Devet­de­se­tlet­ni nem­ški okost­njak je napi­sal knji­go Vrzi pisker preč in pro­pa­gi­ra samo suro­vo sadje (da vidi­mo, kako ga bodo jabol­ka ugo­no­bi­la pred pri­ča­ko­va­nim sto­tri­de­se­tim letom! ) in trdi, da nje­gov kakec diši. Kakor komu.

Moj želo­dec se je po tri­krat­nem obis­ku stra­niš­ča malo pomi­ril in lahko pre­ide­mo na res­nejšo hrano.

Kruh je bil v pre­te­klo­sti hrana reve­žev, so nas učili. Kas­ne­je sem dognal, da pravi revež kruha nima. Vse­ka­kor so znan­stve­ni­ki, tudi doma­či, v moji mla­do­sti trdi­li, da poje­mo mnogo pre­več kruha, da smo kru­ho­krom­pir­jev­ci, in da mora­mo pove­ča­ti pora­bo mesa.

Ves svet jih je ubo­gal in basal čevap­či­če (in ham­bur­ger­je, ker Ame­ri­ča­ni ne more­jo izgo­vo­ri­ti: čevap­čič). Do izuma hole­ste­ro­la in ate­ros­kle­ro­ze. Zdaj je postal kruh spet izjem­no zdrav, da ne rečem osno­va člo­ve­ške pre­hra­ne.

Še pred špi­na­čo so otroč­ki nekdaj dobi­va­li za moč jajč­ni rume­njak s slad­kor­jem. Če vas država danes zalo­ti pri tem deja­nju, vam odvza­me otro­ka in vas obto­ži deto­mo­ra!

Tudi mleko in mleč­ni izdel­ki so se sto­let­ja hinav­sko pre­tvar­ja­li, kako korist­ni da so. Mleko ima še vedno mnogo kal­ci­ja, le da nismo več pre­pri­ča­ni, ali naše telo to apno pora­bi za gradnjo teme­ljev ali za oplesk notra­njo­sti žil.

Mleč­na maš­čo­ba, maslo, je v moji osnov­ni šoli še sodi­la k zdra­vi mali­ci in se izme­nja­va­la z zase­ko. Po iznaj­dbi hole­ste­ro­la je posta­la mnogo bolj zdra­va mar­ga­ri­na, ven­dar zdaj vemo, da so hid­ro­ge­ni­ra­ne maš­čo­be trdo zlo in je malo putr­čka naj­brž ven­dar­le bolj­še.

Pri pija­čah je vse sku­paj en zme­šan kok­tajl.

Sadni soko­vi imajo sicer vita­mi­ne, toda tudi slad­kor, bar­vi­la in sko­raj nič sadja. Voda mora biti uste­kle­ni­če­na, da klor ne izhla­pi. Še bolj­še je, če jo poseb­no drag koza­rec dvig­ne na ener­gij­sko višjo raven. Po dva­naj­stih urah namreč bak­te­ri­je in drugi kiti spet živah­ne­je plava­jo po kozar­cu.

Pivo je teko­či kruh: redi, brez pla­stič­ne kirur­gi­je pove­ču­je joške in je po neod­vis­nih raz­is­kavah pivo­varn izred­no zdra­vo.

Neod­vis­ne raz­is­ka­ve vinarn temu opo­re­ka­jo in pri­po­ro­ča­jo vino. To ima mnogo skup­ne­ga z avto­mo­bi­liz­mom. Pove­ču­je koraj­žo, blaži pre­na­se­lje­nost Zem­lje in ga lahko upo­ra­bi­mo v zapr­tih hla­dil­nih siste­mih, če so mu vinar­ji za večjo žlaht­nost doda­li dovolj anti­fri­za. Krepi srce in krepa jetra. Piti ali ne piti.

In še desert.

Vsaj tu je bilo do nedav­ne­ga jasno, da slad­ka­ri­je abso­lut­no ško­du­je­jo. Slad­kor­ja ne, raje zdra­vil­ni med.

Novo, naj­no­vej­še: celo dia­be­ti­ki smejo kak­šen kri­stal­ček slad­kor­ja, medu pa raje ne. Bog ve, kje ga packe čebe­le nabi­ra­jo, lahko je aler­gen in tako naprej.

Čoko­la­da je po naj­no­vej­šem sta­nju neod­vis­ne kon­di­tor­ske zna­no­sti žen­skam potreb­nej­ša od sed­me­rov­poj­nih nevid­nih vlož­kov.

Kdo je za kavi­co? Zvi­šu­je krvni tlak, ga ne zvi­šu­je. Kava da, sme­ta­na ne. Brez­ko­fe­in­ska z umet­no sme­ta­no in s saha­ri­nom bo naj­bolj prava. Fuj.

Torej kaj? Varen nisi nika­kor. Ko je bila hrana še poš­te­na in je Bog na trž­ni­ci ponu­jal samo pre­ver­je­ne bio­pri­del­ke, so sve­to­pi­sem­ski očaki pač lahko doži­ve­li tistih devet­sto let ali tam okrog. Danes oni Nemec ob samem sadju ne bo doča­kal ros­nih sto tri­de­set.

O sesta­vi in učin­kih hrane pre­ver­je­no ne vemo prav nič­esar, zdi se, da samo zmer­nost rešuje pol­ožaj. Zmer­no pre­hra­nje­va­nje za pov­pre­čno živ­lje­nje, žret­je za krat­ko cve­te­nje in popoln post za več­nost – ki nasto­pi prav kmalu. Izbe­ri­te. Jaz grem nekaj pojest, že celo uro nisem.

Jabolko

Poseb­no pomem­ben v jabol­ku je vita­min C. Krepi obram­bno moč tele­sa, pa tudi pože­le­nje. Zato slast­na jabolč­na jed ni le sočen zaklju­ček več­er­je, ampak vzbu­ja tudi željo po čem več.

Domiš­lji­ja ne pozna meja – narav­ne aktiv­ne snovi iz jabol­ka lahko izko­ri­sti­mo na pov­sem indi­vi­du­a­len način.

Jabol­ka ne vse­bu­je­jo veli­ko posa­mez­nih hra­nil, toda v pre­hra­ni so pomemb­na pred­vsem zara­di vita­mi­na C in vlak­nin (pri­bliž­no tret­ji­no vlak­nin zase­da pek­tin, ki zni­žu­je koli­či­no holeste­ro­la in maš­čob v krvi ter veže stru­pe­ne snovi, kot sta svi­nec in živo sre­bro).

Ni ga sade­ža, ki bi ga lahko tako uspeš­no upo­ra­bi­li proti dri­ski in huj­šim čre­ves­nim obo­lenjem, kot je nastr­ga­no jabol­ko.

Jabol­ko, jabolč­na čeža­na in jabolč­ni sok imajo enako hra­nil­no in ener­gij­sko vred­nost, ven­dar se raz­li­ku­je­jo po nasit­no­sti. Cela, trda jabol­ka v pri­mer­ja­vi s čeža­no ali sokom znat­no bolj nasi­ti­jo, pa tudi pre­sno­vo ena­ko­mer­ne­je obre­me­ni­jo s hra­ni­li. Če poje­mo celo jabol­ko, bomo naj­bolj siti; če popi­je­mo jabolč­ni sok, pa naj­manj.

Zdravilne lastnosti jabolka:

• Zni­žu­je krvni tlak ter raven hole­ste­ro­la in maš­čob v krvi,
• krepi imun­ski sistem, srce in oži­lje,
• urav­na­va koli­či­no slad­kor­ja v krvi,
• krepi žile,
• čisti pre­ba­vi­la,
• krepi dles­ni.

Paradižnik

Para­diž­nik vse­bu­je veli­ko vode, kali­ja, mag­ne­zi­ja, vlak­nin in narav­nih bar­vil, ki učin­ku­je­jo anti­oksi­da­cij­sko.

Zele­ni, nezre­li para­diž­ni­ki vse­bu­je­jo strup sola­nin, ki napa­da živč­ni sistem. Čim manj­ši in čim bolj zele­ni so para­diž­ni­ki, tem več je v njih sola­ni­na. Obsta­ja­jo poseb­ni postop­ki za prede­la­vo zele­nih para­diž­ni­kov. Te potem vedno kuha­jo in vlo­ži­jo. Sveže pa uži­vaj­te le rdeče.

Med hram­bo para­diž­ni­ka se izlo­ča eti­len - plin, ki dru­gim vrstam zele­nja­ve jem­lje barvo in okus. Zato je naj­bolj­še, da ga hra­ni­mo loče­no od druge zele­nja­ve. Dve uri pred uži­va­njem ga vza­me­mo iz hla­dil­ni­ka, da se mu pri sobni tem­pe­ra­tu­ri povr­ne zna­čil­na aroma.

Olive

Popol­no­ma vse­eno je, kako jih jemo – olive so vedno zdra­ve.

Zveni nelo­gič­no, ven­dar je res: čeprav so olive zelo mast­ne (25 % olja je v njih), pri­spe­va­jo k zmanj­še­va­nju tele­sne teže.

Pred­nost oliv je, da jih že nekaj pote­ši lako­to; če jih torej doda­mo sola­tam in dru­gim jedem, zauži­je­mo manj druge hrane.

Nem­ški inšti­tut za raz­is­ko­va­nje pre­hra­ne svari: edino olje, ki tudi v več­jih koli­či­nah manj­ša nevar­nost infark­ta, je oliv­no, saj vse­bu­je le malo nasi­če­nih maš­čob.

V mno­gih anda­lu­zij­skih točil­ni­cah ponu­di­jo po stari nava­di k pivu ali šeri­ju olive. Ne izboljšajo le okusa, ampak so tudi zdra­ve, saj med dru­gim vse­bu­je­jo nujno potreb­ne maš­čob­ne kisline, ki jih telo ne more samo pro­iz­va­ja­ti.

Poleg tega, da raz­strup­lja­jo telo, kre­pi­jo tudi nje­go­ve obram­bne moči in zmanj­šu­je­jo nevar­nost raka.

Špinača

Špi­na­ča je odlič­na zele­nja­va za ljudi, ki so izpo­stav­lje­ni stre­su (v pisar­ni ali doma). Hitro opra­vi s pomanj­ka­njem hra­nil­nih snovi in poživ­lja tele­sne celi­ce.

Špi­na­ča vse­bu­je tako veli­ke koli­či­ne viso­ko­vred­nih mikro­ele­men­tov in mine­ra­lov, da jo je bolje uži­va­ti v majh­nih odmer­kih kot pri­lo­go.

Veli­ka koli­či­na oksal­ne kis­li­ne zavi­ra absorp­ci­jo kal­ci­ja v čre­ves­ju. Zato špi­na­če ne smemo uži­va­ti več kot dva­krat ali tri­krat na teden.

Solata

Sola­ta vse­bu­je veli­ko vode in po žve­če­nju in raz­kro­ju v želod­cu ter čre­ves­ju spro­sti veli­ko koli­či­no vlak­nin. Te spod­bu­di­jo čre­ves­je k živah­nej­še­mu giba­nju in pre­pre­ču­je­jo zapr­tost. Veže­jo tudi stru­pe­ne in maš­čob­ne snovi in poma­ga­jo pri huj­ša­nju.

Zdravilne lastnosti solate:

• Krepi imun­ski sistem,
• varu­je celi­ce pred škod­lji­vi­mi snov­mi, kot so pro­sti radi­ka­li,
• pove­ču­je spo­so­bnost mišič­ja, krepi srce,
• poma­ga proti utru­je­no­sti in nezmož­no­sti za delo,
• krepi živ­čev­je, pove­ču­je spo­so­bnost kon­cen­tra­ci­je,
• pove­ču­je dotok kisi­ka v celi­ce,
• izbolj­šu­je izko­riš­ča­nje belja­ko­vin.

Fižol

Dr. Alfred Olson iz pol­je­del­ske­ga raz­is­ko­val­ne­ga cen­tra v Kali­for­ni­ji je izna­šel način, kako pri pri­pra­vi fižo­la pre­pre­či­mo nape­nja­nje: suh fižol dobro ope­re­mo in ga odce­di­mo. Pre­li­je­mo ga z vrelo vodo in ga vsaj štiri ure pusti­mo nama­ka­ti. Vodo nato odli­je­mo, fižol odce­di­mo in ga sku­ha­mo v sveži vodi.

Kadar fižol kuha­te, skraj­šaj­te čas kuha­nja, koli­kor se le da. Še trd fižol je vse­ka­kor bolj­ši od popol­no­ma raz­ku­ha­ne­ga.

Fižol lahko pov­zro­ča nape­nja­nje in učin­ku­je odva­jal­no, pred­vsem pri lju­deh, ki jim manj­ka encim za raz­kra­ja­nje nepre­bav­lji­vih slad­kor­jev; teh se v čre­ves­ju loti­jo bak­te­ri­je, ki spro­šča­jo pline.

Na sploš­no velja: pogo­ste­je ko jeste fižol, lažje ga boste pre­ba­vi­li.

Kruh

Vrste kruha se raz­li­ku­je­jo po vrsti moke, iz kate­re so peče­ne. Čim bolj je moka gro­bo­zr­na­ta in čim več sesta­vin cele­ga zrna vse­bu­je, tem kako­vost­nej­ši je kruh.

Če vam uspe beli kruh ali žem­lje zame­nja­ti s pol­no­zr­na­tim, ste nare­di­li že pomem­ben korak k zni­ža­nju hole­ste­ro­la v krvi.

Meso

Po pri­po­ro­či­lih za zdra­vo pre­hra­no ni treba, da bi zdra­vi ljud­je zauži­li več kot 100 g (1 do 2 zmer­ni por­ci­ji) mes­nih živil na dan, vse­bo­va­la naj bi čim manj maš­čob, pred­vsem nasi­če­nih maš­čob­nih kis­lin.

Meso vse­bu­je veli­ko vode (65-75 %) in belja­ko­vin (15-25 %), toda nič oglji­ko­vih hidra­tov in vlak­nin.

Po poda­tkih raz­is­ko­val­cev, ki so pro­uče­va­li sesta­vo mesa v Slo­ve­ni­ji, vse­bu­je­jo naj­manj skri­te maš­čo­be v čisti mišič­ni masi vsi kosi gove­di­ne in mlade gove­di­ne (razen bržo­le oz. šim­ba­sa), tele­ti­ne (razen prsi), svinj­sko steg­no, pleče in zare­br­ni­ca ter konj­sko meso.

Za zdra­vo pre­hra­no so zani­mi­vi pred­vsem kosi mesa, ki vse­bu­je­jo čim več mišič­ni­ne ter čim manj skri­tih in vid­nih maš­čob ozi­ro­ma čim manj nasi­če­nih maš­čob­nih kis­lin in so dober vir vita­mi­na B 12 in žele­za.

Mleko

Da bi odra­sel člo­vek zado­stil svo­jim potre­bam po kal­ci­ju, bi moral na dan zauži­ti vsaj 0, 5 l mleka ali mleč­nih izdel­kov.

Poleg tega, da so mleko in mleč­ni izdel­ki pomem­ben in bogat vir kal­ci­ja in dru­gih živ­ljenj­sko pomemb­nih hra­nil, jih odli­ku­je tudi hitra in lahka pre­bav­lji­vost. V želod­cu namreč osta­ne­jo samo eno do dve uri in tele­sa prak­tič­no prav nič ne obre­me­nju­je­jo.

Naj­bolj­še je piti sveže mleko, saj je v njem naj­več vita­mi­nov. V trgo­vi­ni kup­lje­no mleko je paste­ri­zi­ra­no, da mu poda­ljša­jo traj­nost in poma­ga­jo unič­eva­ti škod­lji­ve bak­te­ri­je, po drugi stra­ni pa se s tem postop­kom izgu­bi pre­cej vita­mi­nov. Podo­bno se zgodi, če mleko zav­re­mo.

Mleč­na maš­čo­ba je pomemb­na pred­vsem zato, ker vse­bu­je vita­mi­ne. Če zmanj­ša­mo delež mleč­ne maš­čo­be, se zmanj­ša tudi koli­či­na v maš­čo­bi top­nih vita­mi­nov in hole­ste­ro­la. Ker je v manj mast­nem mleku manj hole­ste­ro­la, je za odra­sle pri­po­roč­lji­vo, da uži­va­jo takš­no mleko in izdel­ke iz njega. Za otro­ke in odra­šča­jo­če so pri­mer­nej­ši pol­no­mast­no mleko in mleč­ni izdel­ki iz pol­no­mast­ne­ga mleka, ker vse­bu­je­jo več vita­mi­nov.

Mleko je emul­zi­ja iz drob­nih maš­čob­nih kap­ljic, raz­pr­še­nih v vodi.

Maslo

Maslo je nara­ven izde­lek, nare­jen iz slad­ke ali kisle sme­ta­ne. Suro­vo maslo je naj­bolj­ša in naj­okus­nej­ša maš­čo­ba žival­ske­ga izvo­ra, ven­dar vse­bu­je hole­ste­rol in za zdrav­je manj primer­ne maš­čob­ne kis­li­ne.

Suro­vo maslo se hitro pokva­ri, nje­go­ve maš­čob­ne kis­li­ne se začne­jo raz­kra­ja­ti, kar lahko škodi zdrav­ju. Zato je pomemb­no, da ga hra­ni­te na hlad­nem in uži­va­te čim bolj sve­že­ga.

Maslo je poleg mar­ga­ri­ne naj­več­krat upo­rab­ljan maš­čob­ni namaz.

Sir

Kon­čaj­mo obrok s koš­čkom sira! Znan­stve­ni­ki so ugo­to­vi­li, da sir nev­tra­li­zi­ra kis­li­ne v ustih.

Siri so zara­di boga­te in pestre sesta­ve ter odlič­ne pre­bav­lji­vo­sti nepo­greš­lji­vi v nor­mal­ni in diet­ni pre­hra­ni.

Vsak­do ve, da pri izde­la­vi klo­bas upo­rab­lja­jo veli­ko soli. Če klo­ba­se še pri­pra­vi­jo za pre­ka­je­va­nje, torej soli­jo, je vse jasno. V siru pa ne pri­ča­ku­je­mo veli­ko soli. Toda v res­ni­ci sir glede na vse­bnost natri­ja pre­ka­ša klo­ba­se. Peče­ni­ca ima bistve­no manj natri­ja kot sir, ne glede na to, s kate­ro vrsto sira jo pri­mer­ja­mo.

Pivo

Zgor­nja meja naj bi bila med 0, 5 in 0, 75 l piva na dan za moške, za žen­ske pa zara­di drugač­ne pre­sno­ve in tele­sne zgrad­be še manj­ša od nave­de­ne.

Živi­la, ki vse­bu­je­jo mnogo molib­de­na, raz­strup­lja­jo in raz­ki­sa­jo telo. Poleg zele­ne­ga fižo­la vse­bu­je naj­več molib­de­na piv­ski kvas. Torej je kak koza­rec sve­tle­ga piva pri­po­roč­ljiv.

Vino

Zgor­nja meja naj bi bila med 2 in 2, 5 dl vina na dan za moške, za žen­ske pa zara­di drugačne pre­sno­ve in tele­sne zgrad­be še manj­ša od nave­de­ne.

Več kot 3 kozar­ci vina na dan zdr­že­ma 25 let (3-6 kozar­cev ali 40-80 g alko­ho­la na dan) že pome­ni­jo nevar­nost alko­hol­ne­ga hepa­ti­ti­sa, maš­čob­ne infil­tra­ci­je jeter in ciro­ze.

Več kot 2 do 3 kozar­ci vina na dan pove­ču­je­jo nevar­nost za nasta­nek bolez­ni srca in oži­lja, pred­vsem zara­di povi­ša­ne­ga krv­ne­ga tlaka. Že več kot 1 ali 2 kozar­ca na dan pa pri­spe­va­ta k večji sploš­ni umr­lji­vo­sti, tudi zara­di raka na dojki in debe­lem čre­ve­su.

Suha vina so lažja in pri­mer­nej­ša za uži­va­nje.

Rdeče vino prej pov­zro­či »težko« glavo kot belo, ker vse­bu­je več hista­mi­nov, ki lahko hitro pov­zro­či­jo veli­ke spre­mem­be nape­to­sti v žilah lobanj­skih mišic.

Rdeče vino utr­ju­je zdrav­je (2 dl na dan! ), in sicer zara­di veli­ke koli­či­ne kver­ce­ti­na, flavonoida, ki v oži­lju učin­ku­je kot čisti­lec cevi. V novej­ših raz­is­ka­vah so ugo­to­vi­li, da celo tisoč­krat­no raz­red­če­no rdeče vino bolje pre­pre­ču­je oksi­da­ci­jo hole­ste­ro­la LDL kot enaka količi­na vitamina E, ki velja za naj­bolj­še­ga »lovca« na radi­ka­le in pre­pre­če­val­ca oksi­da­ci­je.

Rdeče vino vse­bu­je mnogo zaščit­nih snovi, narav­nih anti­oksi­dan­tov, ki varu­je­jo pred nastankom ate­ros­kle­ro­ze. Nedav­ne epi­de­mi­o­lo­ške raz­is­ka­ve so poka­za­le, da se z uži­va­njem fenolnih anti­oksi­dan­tov (zaščit­nih snovi v vinu) zmanj­ša nevar­nost za srčne bolez­ni. Sko­raj vsa rdeča vina, pri nas zla­sti teran in refošk, učin­ku­je­jo močno anti­oksi­da­tiv­no.

Redno pitje 3 ali več kozar­cev na dan (3 dl in več) že lahko ško­du­je zdrav­ju, pitje v zmer­nih koli­či­nah pa bodi­si kori­sti ali vsaj ne ško­du­je.

Zmer­no in redno uži­va­nje vina pre­pre­ču­je ozi­ro­ma upo­čas­nju­je nasta­nek bolez­ni srca in oži­lja, nika­kor pa ne poda­ljšu­je živ­lje­nja.

Ljudi, ki ne pije­jo alko­hol­nih pijač, ogro­ža koro­nar­na bole­zen pet­krat bolj kot tiste, ki popi­je­jo na dan 3 ali več kozar­cev vina. To velja za ljudi z viso­ko pla­zem­sko kon­cen­tra­ci­jo »sla­be­ga« hole­ste­ro­la LDL, ne pa za tiste z nizko kon­cen­tra­ci­jo.

Tako ime­no­va­ni »fran­co­ski para­doks« - Fran­co­zi soraz­mer­no redko obo­le­va­jo za koro­nar­no bolez­ni­jo, čeprav nji­ho­va hrana vse­bu­je pre­cej maš­čob - lahko delno raz­lo­ži­mo z vpli­vom večje koli­či­ne popi­te­ga rde­če­ga vina.

Sladkor

Saha­ro­za (kuhinj­ski slad­kor) je oglji­kov hidrat, kemič­no čista snov, pri­do­blje­na iz sladkornega trsa ali slad­kor­ne pese.

Slad­kor ni živ­ljenj­sko pomem­ben, saj ne vse­bu­je nobe­nih dru­gih hra­nil­nih snovi. Zago­tav­lja pa nam hitro doseg­lji­vo ener­gi­jo in naj bi v pre­hra­ni pri­spe­val do 10 odstot­kov ener­gi­je.

Uži­va­nje umet­nih sla­dil v veli­kih koli­či­nah lahko pov­zro­či zdrav­stve­ne teža­ve, zato naj ljud­je, ki niso slad­kor­ni bol­ni­ki, ne pre­ti­ra­va­jo z uži­va­njem slad­kor­nih nado­mest­kov. Novej­še raziska­ve kaže­jo, da lahko pre­ti­ra­no uži­va­nje umet­nih sla­dil na »dušev­ni ravni« celo pove­ča obču­tek lako­te in žeje.

Med

Med je meša­ni­ca glu­ko­ze in fruk­to­ze (76 %), vode (20 %) ter majh­nih koli­čin saha­ro­ze, minera­lov, vita­mi­nov, organ­skih kis­lin, voskov in aro­mat­skih snovi.

Pre­bi­va­lec sred­nje Evro­pe pora­bi na leto pov­pre­čno 1, 4 kg medu – malo v pri­mer­ja­vi s 36 kg slad­kor­ja, koli­kor ga zauži­je v istem obdo­bju.

Stro­kov­nja­ki za pre­hra­no so pre­pri­ča­ni, da bi se lahko izogni­li mno­gim zdrav­stve­nim tegobam, ki so posle­di­ca bla­gi­nje, če bi za slad­ka­nje jedi name­sto indu­strij­sko pri­de­la­ne­ga sladkor­ja upo­rab­lja­li narav­ni med.

Čokolada

Domne­va­jo, da lahko čoko­la­da pov­zro­či zasvo­je­nost, ven­dar se mne­nja znan­stve­ni­kov o tem še raz­ha­ja­jo. Velja pa, da vse­bu­je poleg šte­vil­nih eno­stav­nih slad­kor­jev tudi druge snovi, ki nepo­sred­no vpli­va­jo na delo­va­nje živč­nih celic.

Ker čoko­la­da vse­bu­je veli­ko mleka, je soraz­mer­no bogat vir kal­ci­ja, ven­dar pa tudi snovi, ki nje­go­vo spre­je­ma­nje ovi­ra­jo. Zato je ne more­mo pri­šte­va­ti med jedi, boga­te s kal­ci­jem.

Čoko­la­da vse­bu­je snovi, ki učin­ku­je­jo nepo­sred­no na trans­mi­tor­je v mož­ga­nih. Že v zelo rani mla­do­sti ugo­to­vi­mo, da zavi­ra depre­si­je. Še dese­tlet­ja potem se spo­mi­nja­mo, da nas je čokola­da reši­la iz mar­si­ka­te­re dušev­ne krize. Tudi ko smo že odra­sli, radi seže­mo po čoko­lad­ni tolaž­bi, kadar je naše raz­pol­ože­nje na naj­niž­ji točki.

Kava

V Nem­či­ji popi­je­jo danes več kave kot piva, v Slo­ve­ni­ji pa pora­bi­mo na osebo pri­bliž­no 3 do 4 kg kave na leto.

V sko­de­li­ci črne kave je okoli 50-150 mg kofe­i­na. Kuha­na (tur­ška) vse­bu­je obi­čaj­no več kofeina kot enaka koli­či­na popar­je­ne (fil­tri­ra­ne) ali s paro eks­tra­hi­ra­ne (eks­pres) kave. Znatno več kofe­i­na lahko vse­bu­je­jo pri­prav­ki iz kon­cen­tri­ra­ne­ga ali »instant« izvleč­ka.

Brez­ko­fe­in­ska kava zdrav­ju bore malo kori­sti, veli­ko več navr­že pro­iz­va­jal­cem.

Pri piv­cih kave sta pora­ba alko­ho­la in alko­ho­li­zem manj pogo­sta kot pri nepiv­cih. Za kaje­nje so ugo­to­vi­li naspro­tno.

Pri noseč­ni­cah lahko pitje čez­mer­nih koli­čin kave (več kot 4 ali 5 sko­de­lic na dan) pov­zro­či spon­tan splav, mrt­vo­rod­nost, pre­zgod­nji porod ali zaple­te med poro­dom.

Znake akut­ne zastru­pit­ve s kavo lahko pri­ča­ku­je­mo že po peti popi­ti sko­de­li­ci. Za smrt­ni odme­rek kofe­i­na velja koli­či­na, ki ustre­za pri­bliž­no sto­tim sko­de­li­cam kave.

Ni doka­za­no, da bi doda­tek mleka ali sme­ta­ne nev­tra­li­zi­ral sesta­vi­ne kave. Znano je le, da lahko mleko, ki nev­tra­li­zi­ra kis­li­no, ubla­ži dra­že­nje želod­ca.

Kava ozi­ro­ma kofe­in vpli­va­ta na krvni tlak raz­lič­no, ven­dar ga dol­go­roč­no ne spre­mi­nja­ta. Traj­no uži­va­nje kave ne pov­zro­ča traj­no zvi­ša­ne­ga tlaka.

Zmer­na koli­či­na (1-2 sko­de­li­ci) kave člo­ve­ku izbolj­ša raz­pol­ože­nje, kon­cen­tra­ci­jo in spo­min. Pre­ti­ra­no pitje pa pov­zro­či tok aso­ci­a­cij, ovira kon­cen­tra­ci­jo in osla­bi odziv­nost. Zato je lahko pre­ve­li­ka koli­či­na kave v pro­me­tu tudi nevar­na.

Pri blaž­ji vinje­no­sti lahko kava omili narko­tič­ni uči­nek alko­ho­la, ven­dar ne zmanj­ša nje­go­ve kon­cen­tra­ci­je v krvi. Pri hujši pija­no­sti, zdru­že­ni z zaspa­nost­jo, pa lahko zavest še poslab­ša.

Pre­cej raz­is­ko­val­cev je sku­ša­lo dogna­ti, ali kava pove­ču­je nevar­nost koro­nar­ne bolez­ni, se pravi angi­ne pek­to­ris in srč­ne­ga infark­ta. Več­ina takš­ne pove­za­ve ni našla. Prav tako niso ugo­to­vi­li, da bi bila skup­na umr­lji­vost, umr­lji­vost zara­di koro­nar­ne bolez­ni ali zara­di mož­gan­ske kapi odvis­na od pitja kave.

Andrej Krbavčič

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?