Lev Tolstoj je v svojem romanu Ana Karenina ugotovil, »da so si srečne družine podobne; vsaka je na svoj način nesrečna«. Kljub temu pa jih, ne glede na vse razlike, določene stvari povezujejo. To velja tudi za neljubeče mame, čeprav lahko že na prvi pogled opazimo razlike v obnašanju in odnosu do hčerk.
Peg Streep v knjigi Daughter Detox: Recovering from an Unloving Mother and Reclaming Your Life pojasnjuje, da določeni vzorci maminega obnašanja hčerke izoblikujejo na določen način.
Pet stvari, ki jih neljubeča mama nikoli NE počne
Varna navezanost – sposobnost vzpostavljanja čustvenih povezav in vzdrževanje kvalitetnega odnosa, podlaga za zdravo samopodobo, obvladovanje težkih ali bolečih čustev, sposobnost tveganja in okrevanje po neuspehu ali oviri – je rezultat določenega maminega obnašanja, pa naj gre za konsistentno obnašanje ali pa za občasno.
Neljubeče mame pa niti konsistentno, če sploh, NE izkazujejo tovrstnega obnašanja.
Hčerko izoblikuje ODSOTNOST naslednjih vzorcev obnašanja:
Profimedia
1. Izkazovanje empatije in skladnosti
Če je hčerka deležna zanesljivih odzivov, če dobi priložnost, da se umiri, kadar to potrebuje, in tolažbo, kadar je žalostna, se s tem nauči, da je svet varen in mu lahko zaupa.
2. Spoštovanje meja
Vsiljiva mama bo vdrla v otrokov prostor, ne bo razumela znakov, zato se bo otroku vsilila, ko se bo ta želel umakniti; čustveno nedostopna mama pa bo po drugi strani neodzivna, otroku bo dala vedeti, da mora biti samostojen in se zaščititi.
Hčerke, ki niso ljubljene, imajo težave z razumevanjem, da so meje del vsakega zdravega odnosa;
- tiste živčno navezane bo preplavila panika, ker bodo potrebo drugih po osebnem prostoru razumele kot zavrnitev,
- tiste, ki se izogibajo navezanosti, pa bodo meje razumele kot zidove, ki druge držijo na varni razdalji, njih pa varujejo.
3. Sprejemanje
Profimedia
Sprejemanje ne pomeni, da si mama pred otrokovimi napakami in stvarmi, ki se jih mora naučiti, zatiska oči. Prav tako to ne pomeni, da vsakega otroka kar nagrajujejo.
Lljubeča mama otroke disciplinira in postavlja pravila, ne da bi jih s tem dajala v nič ali sramotila. Sprejemanje samega sebe pa pomeni tudi priznavanje poraza ali neuspeha.
Hčerke to ponotranjijo, do sebe pristopijo kritično, za težave, ovire in neuspeh pa krivijo karakterne napake, ki jih ne morejo spremeniti.
Te navade se je težko znebiti, tudi v odrasli dobi, ker se nezavedno tako odzivamo, pri čemer gre za popolno nasprotje od sprejemanja samega sebe.
4. Sposobnost, da bi hčerko videla kot celoto
To sicer ne pomeni, da se strinjamo z vsemi hčerkinimi izbirami, tudi v odrasli dobi; pomeni le, da jo sprejemamo in smo se z njo pripravljeni pogovarjati.
Ker je materin obraz naše prvo ogledalo, se hčerke, ki niso ljubljene, redkokdaj jasno vidijo, če sploh se. Vidijo zgolj prikaz maminih potreb in želja.
5. Prevzemanje odgovornosti
Profimedia
Ampak – in to je ampak z veliko začetnico – ljubeča mama prevzame odgovornost za svoje napake in slabo presojo, zato se potrudi, da bi premostila oviro v razmerju.
Zaveda se svojega vpliva in moči, zato je previdna in ju nikoli ne zlorablja. Pozna resnično vrednost opravičila.
Večina hčerk, ki niso ljubljene, potem krivijo sebe in svoje napake za težave v odnosu tekom otroštva, adolescence in celo v odrasli dobi.
Res je najlažje okriviti sebe, ker se v tem primeru lahko oklenemo upanja, da se bomo spremenili in s tem bo tudi odnos postal »normalen«. Kar je precej lažje in manj boleče kot zavedanje, da je naš odnos slab, in se s tem spopasti.
Mamino obnašanje tako s prisotnostjo kot z odsotnostjo izoblikuje hčerkin razvoj. Za okrevanje pa je ključno, da povežemo stvari in ugotovimo, kako je to obnašanje vplivalo na nas.
Prirejeno po Psichology Today. Pripravila L. K. T.
Preberite še:
- 43 stvari, ki jih boste želeli povedati svojemu otroku
- Preden skočite v morje, še enkrat premislite!
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec