Pisati o nasilju v družini ni nikoli odveč in dovolj. Ker žrtve nasilja velikokrat molčijo o grozotah, ki se dogajajo doma, med štiri stenami, ostajajo neme priče zlorabe moči drugega nad njihovim telesom, umom, čustvi.
Strah jih je povedati, kaj se doma zares dogaja, ker se bojijo posledic, groženj, izsiljevanj, nasilja. Tolažijo se z mislijo, da bo tudi to enkrat minilo ali vsaj ne tako bolelo.
Cikel fizične zlorabe, ki se ponavlja in s tem utrjuje
Na prvi stopnji, ko notranja napetost v storilcu (partnerju) raste, se ta na zunaj izraža v njegovih jeznih pripombah, cinizmu, sarkazmu, poniževanju, sramotenju in kritikah ali v molku, ki napetost med partnerjema še stopnjuje. Vse skupaj pa spremlja agresivna drža.
Žrtev (partnerica) v strahu in grozi požira besede in čaka na najhujše ali pa naredi vse, da bi to najhujše preprečila: s prijaznostjo in ustrežljivostjo želi izpolniti vse partnerjeve želje, zahteve. Lahko pa tudi, da bi se ubijajoče pričakovanje na najhujše čim prej končalo, izzove, da partner postane fizično nasilen, ker ne zdrži napetosti med njima.
Storilca pa v nasilje ženeta tudi zavist in ljubosumje. Ne prenese, da se partnerica oblači, kot se oblači, pogovarja po telefonu, hodi s prijateljicami na kavo, dela skupaj z moškimi, obiskuje ure aerobike. Ker o vseh teh dogodkih razmišlja, kot da ima partnerica prikriti namen, da si bo našla drugega, boljšega, zasluti grožnjo, da ga bo zapustila. Ker tega ne prenese, sebe in njo prepričuje, da je njegova last, da lahko dela to, kar on dovoli in da ga ne sme zapustiti. Na podlagi vseh opisanih notranjih procesov se v storilcu jeza in bes stopnjujeta vse do točke nevzdržnosti in takrat postane fizično nasilen.
Izbruh nasilja je druga stopnja, ko storilec nekontrolirano in na fizični ravni, torej z udarci, brcami, porivanjem, potiskanjem, cukanjem, vlečenjem, navzven bljuva v notranjosti nakopičena čustva jeze, besa, zavisti, ljubosumja.
Njegova razburjenost je tako velika, da ni sposoben razmišljati ne o svojem krutem dejanju, še manj pa o žrtvi. S fizičnim nasiljem izgubi energijo in tako zmanjša notranjo napetost, razburjenost. Neha šele, ko je popolnoma izmučen in izžet. Paradoksalno je, da prek fizičnega nasilja storilec najde pot za sprostitev svoje destruktivne energije, ki je njegova notranjost ne prenese, ne zna predelati. In takšno sproščanje napetosti je zasvajajoče.
Vnovično zbližanje med partnerjema so sladki medeni tedni po izbruhu nasilja. Po izbruhu nasilja se storilec umiri, počuti se krivega in na podlagi krivde je pripravljen obljubiti in narediti vse, da bi se partnerica vrnila, da bi ga sprejela nazaj. Obljubi zdravljenje odvisnosti od alkohola, obljubi treznost, da bo pretrgal stike z družbo, ki ga je vabila v gostilne, da se bo naučil nadzorovati jezo.
Če lepe obljube ne zaležejo, poskusi zgrda, z grožnjami in izsiljevanjem. Da bo ugrabil otroke, jo počakal po službi in premikastil, poiskal njene starše in jim kaj storil. V skrajnem primeru zagrozi tudi s samomorom.
Vse te besede pri žrtvi prebudijo usmiljenje ali strah, na podlagi katerega se partnerja ne upa zapustiti, zato se vrne k njemu in upa, da bo tokrat drugače, čeprav kmalu po vrnitvi spozna, da so bile obljube prazne in prelomljene, ona pa spet tista 'neumna', ki je nasedla njegovim besedam.
Cikel nasilja se nadaljuje in spet sproži, ko se v partnerju zaradi jeze in besa, ki ju ne zmore nadzirati, nabere kritična masa napetosti. Tako se krog nasilja ponovi.
Ker žrtvam nasilja storilec vcepi občutke nemoči, nevrednosti, zavrženosti, resnično mislijo, da so nemočne in last nekoga, pa ni tako. Imajo moč, da nasilje in zlorabljajoči odnos prekinejo in s tem zavarujejo sebe, otroke in zaživijo v stiku s seboj.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapijen v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?