Matere zelo boli, ko nekdo z njihovimi otroki neprimerno ravna ali do njih razvija negativen odnos, najbolj pa jih boli, če ta nekdo ni kar nekdo, ampak njen mož in otrokov oče.
V materi se takrat prebudi materinski občutek ...
Z njim želi mati zaščititi svojega otroka, ki je zrasel pod njenim srcem in bo vedno ostal del nje.
Po mojem mnenju je naloga staršev, da otroka naučijo strategij, kako se v življenju (v šoli, med prijatelji, pozneje v službi) postaviti zase in se naučiti reševati težave.
To seveda naredita z zgledom pa tudi s svojim partnerskim odnosom.
Vsak človek, tudi mož pri tem ni izjema, v sebi nosi občutke manjvrednosti, ki izhajajo iz njegove primarne družine. Nihče proti njim ni stoodstotno odporen in odrasli ljudje se s tem občutkom spopadajo zavedno, tako da to spreminjajo v vrednost, ali pa živijo z njim, a nimajo moči, da bi ga premaknili, spremenili na bolje.
Velikokrat se nato zgodi, da starši ta občutek manjvrednosti prenašajo na svoje otroke: jih ponižujejo, sramotijo, do njih so nasilni, jih zavračajo, zanemarjajo, se ne zanimajo zanje, enemu otroku kažejo več naklonjenosti kot drugim, pomembnejši so jim služba, konjički, vdajanje v odvisnosti, celo prevare. S tem niso rešili ničesar, samo štafeto manjvrednosti so predali naslednji generaciji, ki mora z njo teči skozi življenje.
Na tem mestu, ko oče sramoti svoje otroke ali jih prezira, je oče tisti, ki se jim mora opravičiti za svoje ravnanje, za katero je odgovoren le on.
Razmisliti mora tudi, kako bo odnos s svojimi otroki popravil in izboljšal, sicer ga bodo posledično otroci začeli prezirati in sramotiti, težko in z odporom bodo prihajali domov, pozneje celo zmanjšali ali prekinili stike s svojo primarno družino. To pa je za vse zelo boleče.
Kje tiči jedro problema?
Jedro problema, ki se navzven kaže kot slab odnos očeta in sina, je partnerski odnos.
Najverjetneje ste jezni na svojega moža, ker s sinom ponižujoče ravna, on pa na vas, ker ga zagovarjate in s tem branite. Tako se jeza med možem in ženo pretaka prek sina.
Na splošno in iz izkušenj vam lahko povem, da v takšnih situacijah otroci, ko enkrat odrastejo, težko zapustijo družino oziroma starša, saj so ravno oni tisti, ki njun odnos razelektrijo, včasih tudi tako, da raje tvegajo, da se njih sramoti.
Ko pa odidejo v svet, se izrazi boleč partnerki odnos, v katerem so nakopičene nerazrešene vsebine, ki so lahko stare od nekaj mesecev do let ali celo desetletij: jeza, zamere, nerazumevanje, neslišanost, osamljenost, nezadovoljene potrebe, zavrženost, nepomembnost in še bi lahko naštevala.
In običajno je teh bolečih vsebin toliko, da jim zakonca sama nista kos. V tej krizi odnosa si zastavita vprašanja, kot so: ali sva sploh še za skupaj, kaj delam s tem človekom, ki mi gre tako na živce, naj se ločim, naj zbežim stran od njega, naj si najdem ljubimca ali ljubico, najamem stanovanje, se preselim k mojim staršem.
Kaj v takšni stiski storiti?
Vrednotenje zakona in sebe v njem, ob partnerju, je prvi korak, če se odločita, da bosta ostala skupaj.
Ob želji obeh, ki ji pri tem pomaga odločenost graditi drugačen, zadovoljujoč odnos. A to gre brez strokovne pomoči zelo težko, saj je za oba razdrt zakon ali partnerski odnos ogromen zalogaj, ki mu morda sama nista kos.
Če pa spoznata, da je njuna nesreča v odnosu nepopravljiva, da njun odnos nima prihodnosti, gresta vsak svojo pot, ki je priložnost za spreminjanje sebe v smeri sreče, zadovoljstva, samospoštovanja, samozavesti, ko oseba obrne nov list v življenju. Lahko pa ločitev pomeni padec v životarjenje v nesreči in obujanju lepih spominov skupnega življenja, samopomilovanju, zapadanju v krizo življenja, ki se jo nato blaži z odvisnostmi. Je pa vsaka pot po odločitvi, kaj storiti za svojo srečo v odnosu ali zunaj njega, tvegana in boleča, a na koncu vredna.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Preberite še:
ALI PA:
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?