Se bojite kdaj biti sami? Sami s svojimi mislimi, vprašanji, dilemami?
Si želite vedno med ljudi, da se vam v njihovi družbi ni treba ukvarjati s seboj? Če je odgovor da, potem je videti, da bežite pred čiščenjem naplavin življenjskih izzivov.
Saj veste, vsak dan znova prinese kakšen izziv, problem, vprašaj nad glavo ... in če tega sproti ne razrešujemo in čistimo pri sebi, se sčasoma te navlake nabere za večjo vlakovno kompozicijo.
Med nami pa so prav tako ljudje, ki so sami in osamljeni.
Nimajo ali pač ne čutijo potrebe iti med ljudi, si širiti socialno mrežo in so nekako obsojeni na 'visenje' samega s seboj, kar pa spet nosi drugačne sorte izzive. Ker imajo čas in priložnost, se morebiti preveč ukvarjajo z vsako nepravilnostjo ali težavo posebej, posvetijo ji nesorazmerno preveč časa in energije, pa se radi takole zaciklajo v krog prevelikega analiziranja in razmišljanja.
Ja, tudi preveč globoke analize in preobširna neprestana tuhtanja, kaj in kako in zakaj ne in zakaj ja, vodijo v nesrečnost duha.
Ko smo sami, lahko del časa posvetimo sebi in malce pokupčkamo raztreščene misli, želje ali ideje. Sama svoj pobeg v osamo uporabljam točno za to: da se sama s sabo zmenim, kako pa kaj naprej, kaj se mi je na primer zgodilo nenavadnega, in poiščem vzroke, če me je kaj bolelo, pa študiram o tem, kaj se lahko sama iz nekega neprijetnega primera naučim. Da ne ponovim. A ob tem nisem osamljena. Vem, da imam močno in ljubečo mrežo ljudi, ki me sprejemajo in imajo radi točno takšno, kot sem, in jaz enako njih. In ko se pomenim takole v sebi, kaj in kako bom sprocesirala svoj namen do prihodnje notranje potrebe po premišljevanju, se vrnem med meni ljube ljudi. In se ne čutim osamljeno. Sem sama takrat, ko si to zaželim in ko začutim potrebo biti sama, pa vendar nisem osamljena.
Veliko preveč posameznikov pa se počuti osamljene. So sami in so osamljeni. Seveda je tudi pogosta realnost ta, da so skupaj s partnerjem ali širšo družino, pa se kljub polni hiši počutite osamljeno. Živijo drug mimo drugega, ne brigajo se za to, kaj se komu od družinskih članov dogaja, oni se ne zanimajo za druge, čas teče, osamljenost se poglablja, potreba po biti sprejeti in razumljeni izzveneva v prazno, melanholija in otopelost čustev se polaščata vašega bitja. Kako pa iziti iz tega brezna osamljenosti?
Za trenutek se ustavite in poskušate analizirati, ali se počutite osamljene?
Ni nujno, da ste sami, lahko živite v družini, s partnerjem, z otroki, pa vendar: ali ste osamljeni? Ko si priznate, da ste, se opogumite in se povprašajte, ali vas ta občutek dovolj boli in bega, da si želite ven, med druge ljudi, v družbi katerih boste potešili svojo potrebo po človeški bližini.
Ljudje smo namreč socialna bitja in sami ne moremo preživeti v smislu stikov, človeške medsebojne interakcije, pretoka energije, ljubezni, tudi skrbi za druge in predajanja sebe v odnose z drugimi ljudmi. Za nekaj takega pa potrebujemo polno malho poguma, za tovornjak želje začeti se družiti in zagon, da se premaknemo iz svoje lupinice, ki nam vseeno omogoča lagodje, ko se ni treba nikomur prilagajati in mu odgovarjati.
Vsekakor ima vsak od nas pravico biti osamljen. A ko to začne pekliti, je včasih dobro razkleniti zono udobja in se poriniti ven, med ljudi, v dejavnosti in aktivnosti, ki nam polnijo dneve, naš bazen energije ter pripadnosti. Smo zgolj vsi ljudje in imamo na koncu koncev vsi enake potrebe in skrita hrepenenja. Pogumno!
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličite na tel.št. 031 666 168. Več na www.svetovalnica.si.
Preberite še:
- Vpliv naših prepričanj na kakovost življenja
- Zakaj lahko nasveti, da je treba zdržati in ne obupati, pogosto bolj škodijo kot koristijo?
- Česa ne smete reči osebi z depresijo