Intenzivnost travmatičnega incidenta se razlikuje od osebe do osebe. Nekatere strah, ki ga je povzročila zloraba, zaznamuje za celo življenje. Mnogi, ki so preživeli travmo, negativne posledice skrivajo, včasih celo nezavedno, vendar je pomembno, da se z njimi soočijo in enkrat za vselej osvobodijo.
7 značilnosti, ki si jih delijo ljudje, ki so v mladosti doživeli hudo travmo:
1. Ponavljajoči se napadi panike
Tisti, ki so se morali že zgodaj v življenju spoprijeti s travmo, se pri staranju pogosto spopadajo s tesnobo.
Težko se lotevajo ali procesirajo več stvari hkrati. Kar jih je ustrahovalo v otroštvu, jim tudi v dobi odraslosti naganja strah v kosti, pogost je občutek paranoje. Kar naprej oprezajo za morebitnimi nevarnostmi, okolica jim predstavlja grožnjo. Pogosto se jih loti panika, četudi za to ni nobene realne osnove. Pri vsakem manjšem stresu se zelo burno odzovejo.
2. Navajenost na kompenzacijo
Ko oseba enkrat doživi travmatično izkušnjo, bo naredila vse, da se izogne podobni težavi. Vsaka travmatična izkušnja iz otroštva lahko popolnoma preobrazi preostanek človekovega življenja.
Pojavlja se vznemirjenost, ker želi biti oseba prepričana, da se ne bo več znašla v podobni situaciji. Ves čas je previdna, noče tvegati. Ker je varnost na prvem mestu, izpušča mnoge priložnosti za razvoj svojega potenciala.
3. Prevladujoč in vseobsegajoč strah
Travma lahko škodi na sto različnih načinov, marsikateri se pokaže šele mnogo kasneje. Del te izkušnje je fobija, ki jo oseba razvije pri določenih stvareh, saj jih um povezuje s slabo izkušnjo in bolečino, ki jo je preživela.
Lahko gre za karkoli – strah pred alkoholom, strah pred premikajočimi se vozili … Pomembno je poskusiti in ga premagati (s pomočjo terapevta) preden začne nadzirati vse vidike človekovega življenja.
4. Beg v samoto
Oseba, ki je preživela že veliko hudega, se noče smiliti drugim, ne mara nenehnega sočutja, občutka krivde in vseh drugih čustev, ki so povezani s travmo in jih svet projicira nanje.
Mnoge travmatizirane osebe sovražijo poglede usmiljenja in se bojijo, da bi jih drugi obsojali. Zato se družijo samo s tistimi, ki jim zares zaupajo in se bolje počutijo v osami, kjer jih nihče ne more še dodatno raniti. Razvije se socialna anksiozna motnja.
5. Pasivno-agresivno obnašanje
Nekateri se močno trudijo, da bi pozabili na jezo in zamero, ki sta zakoreninjeni globoko v njih. Včasih jim to uspe, drugič pa prihaja na plan ob različnih situacijah, kjer nehote nastradajo že tisti, ki niso nič krivi … bolje se je soočiti z vsemi negativnimi občutki, kot pa se jim izogibati.
6. Stanje konstantne napetosti
Čeprav je od travmatične izkušnje minilo že dolgo časa, živi s prizadetimi osebami še mnogo let po tem. Čeprav se zavedajo, da so se okoliščine od takrat spremenile, se vračajo v podobne situacije – zavedno ali nezavedno.
Ker so možgani obtičali v stanju med begom in bojem, so v nenehni napetosti, kar jim onemogoča normalno življenje. Kar naprej jih skrbi, da se bodo morali spet braniti.
To je še posebej pogosto pri ljudeh, ki so bili fizično zlorabljeni ali pa so pogosto pod stresom, ki mu niso kos in so v preteklosti že doživeli izgorelost ali pa psihični zlom.
7. Igranje žrtve
Če se žrtev travme na to vlogo preveč navadi in če so jo dolgo časa obravnavali kot žrtev, postane to pomemben del njene identitete. Dejansko verjame v to, da je žrtev in se temu primerno obnaša. Ko pozornost mine, se oseba počuti zapostavljeno, izgubljeno … s tem se spoprime tako, da še naprej igra vlogo žrtve.
To je njena varnostna mreža, ki pa žal ne vodi v izboljšanje situacije. Na primer: če je nekdo vajen ukazov, jih bo izvajal, četudi se osebno z njimi sploh ne strinja … ker je to pač lažje (bolj udobno), kot da bi se uprl.
Vir: The Mind's Journal
Preberite še: Kako otroštvo vpliva na naše partnerske odnose
Ali pa:
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec