O navadah je bilo že veliko napisanega, vsaj zdelo se mi je tako. Vendar ugotavljam, da nas pri resnih in poglavitnih odločitvah v življenju velikokrat premagajo navade in zaradi tega se ne premaknemo, da bi lahko naredili kakšno spremembo.
Mogoče kdo meni, da so navade enako kot cona udobja, v kateri smo in se nam ne ljubi iz nje premakniti oziroma se ne znamo ali ne moremo premakniti toliko, da bi sprejeli odločitev, ki bi nam mogoče spremenila življenje.
Navade so namreč tisti krog vsakdanjih in vedno enakih opravil, misli in situacij, ki nam olajšajo bivanje. Prek navad varčujemo lastno energijo, ker se nam ni treba vedno znova prilagajati na nove pogoje. Torej so navade po tej plati dobrodošle in rutinske.
Kar sami pri sebi pomislite, čisto po tiho, kako ste navajeni zjutraj pristaviti za prvo kavo, še preden zlezete pod prho? Kako ste navajeni, da vaša žena kar naprej nekaj žlobudra, pa nimate pojma, kaj je povedala, ker ste jo nehali poslušati že dolgo nazaj?
Navada je železna srajca, ki je ne moremo kar sleči.
No, seveda, to sta le dva banalna primera, kako smo navajeni na rutino, vsakdanja opravila, brez katerih si sploh ne znamo več predstavljati majhnih trenutkov življenja. Ste se zamislili?
Lepljivost navad se mi zdi zanimiva besedna igra, saj se navade lepijo na nas, mi pa se nalepimo nanje in tako nimamo potrebe, da bi spreminjali osmišljen mali svet, v katerem se znajdemo prav zaradi – navad.
Navade nam prihranijo čas, ni se nam treba kar naprej prilagajati in iskati ravnotežja, kakor smo se navadili, tako nam je domače in varno. Verjetno večini od vas niti na misel ne pride, da bi svoje navade, od katerih smo skoraj že odvisni, spreminjali ali jih menjali.
A če pogledamo z malce strožjega vidika, vas želim opomniti, da nas navade, ki so se nalepile na nas, seveda z našo voljo in akcijo, tudi tiste, ki ovirajo naš napredek in morebiten osebnostni razvoj.
Če se oklepaš znanih navad, boš zelo težko pogledal zunaj tega okopa in poskušal narediti kaj novega, se naučil nečesa, kar si si želel že vse življenje, a se ti ni ljubilo potruditi. Navada te drži nazaj.
Če jo razbiješ zavestno, z namenom, da nekaj spremeniš, potem se lahko giblješ v akciji ter ne veš točno, kaj te čaka na cilju.
To se lahko dogaja v zelo pomembnih življenjskih odločitvah (poroka, selitev na drugi kontinent s povsem drugačno kulturo, povsem spremenjen življenjski slog) ali pa pri vsakodnevnih opravkih (navada pitja čaja ali kave na vsake 4 ure čez dan, navada vedno obleči belo spodnjo majčko) in s spremembo tvegamo, da dobimo rezultat, za katerega nismo povsem prepričani, ali bi nam bil všeč.
A ko se navadimo na novonastalo situacijo, začnemo zelo hitro zopet oblikovati svoje lastne navade in spet smo v svojem krogu lepljivih navad.
Navade so čisto v redu, če drugih ne motijo ali če jim nismo patološko podvrženi.
Vsake toliko pa je vseeno priporočljivo na njih pogledati s kritične distance in morebiti narediti korak vstran ter poiskati kaj novega, izzivalnega, še neznanega.
To nam daje vedenje, da smo živi, strastni in da smo sami gospodar življenja. Ne pa, da nas obvladujejo tisoč in ena navada in razvada.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok