Nick je eden izmed najbolj iskanih in zaželenih govorcev na vsem svetu. Njegovo sporočilo upanja je doseglo že na tisoče ljudi, eno srce za drugim. Diplomiral je iz računovodstva in finančnega načrtovanja. Na svoj računalnik lahko natipka 43 besed v minuti. Ustanovil je dve podjetji in govoril milijonom ljudi po vsem svetu. Bil je tudi gost v različnih mednarodnih televizijskih programih. In vse to brez rok in nog!
Rojen brez okončin in brez kakršnekoli medicinske razlage za svoje stanje, se je Nick odločil, da bo s svojim življenjem vplival na svet okoli sebe. Nick je prestal neverjetne okoliščine, ki bi se marsikomu zdele nerešljive. In vendar se je dvignil iz teh okoliščin in stisk kot zmagovalec z močno željo, da bi z drugimi delil svoje poglede in vse, kar se je v tem času naučil. Ko se srečate z njim, odpadejo vse ovire. Dovolite, da njegovo svojevrstno sporočilo nagovori tudi vas.
Nick se dnevno srečuje s pogostimi vprašanji, ki si jih lahko preberete spodaj.
Ali po najnovejših medicinskih spoznanjih obstaja kakšna razlaga za vaše stanje?
Ne, za moje stanje ni nobenih medicinskih razlogov.
Ali so vaši starši pred vašim rojstvom vedeli, kakšno je vaše stanje?
Ne, pred mojim rojstvom niso pri pregledih z ultrazvokom odkrili nič neobičajnega.
Kako se je vaša družina spopadla z vašim stanjem?
Več mesecev so žalovali in spraševali Boga, zakaj sem se rodil takšen.
Ali imate kaj bratov in sester? Ali ima tudi kateri od njih podobne težave? Kako ravnajo z vami?
Da, imam mlajšega brata in sestro. Oba imata roke in noge ter sta zdrava. Imamo lep odnos in oba me zelo podpirata pri mojem klicu, da služim Bogu in govorim ljudem po vsem svetu.
Slišal sem, da se je vaša mama borila, da bi lahko obiskovali običajno državno šolo. Kako to, da ji je to takrat uspelo?
Ko je prišel čas, da začnem obiskovati šolo, so mi priporočali, naj grem na šolo s prilagojenim programom. Te šole so obiskovali otroci s hudimi telesnimi okvarami in tudi duševno prizadeti otroci. Moja mama je vedela, da sem normalen, bister otrok in da v takšnem okolju ne bi uspeval. Nič drugega ni bilo narobe z menoj, kot da mi je manjkalo »nekaj malih telesnih delov«. Mama je vztrajala, da sem obiskoval lokalno šolo. Prisotna je bila na mnogih srečanjih in opravil sem veliko preizkusov.
Šola je posodobila opremo in mi omogočila pomoč, da sem lahko prisostvoval pouku. Ko je bilo to urejeno, je šlo vse kot po maslu. Moje vključevanje je bilo tako uspešno, da me je prišel obiskat celo premier. Poimenovali so me »pionir integracije v redne šole«. Bil sem prvi, ki sem bil uspešno vključen v redno šolo, in tako utrl pot še drugim. Bil je tudi pravi čas, da se spremeni družbeni pogled na otroke s posebnimi potrebami.
Ali ste se soočali z neprijetnostmi, kot so buljenje ali neprijetne pripombe, ko ste prišli v redno šolo?
Da, sošolci so me več let mučili in zafrkavali in bilo je zelo boleče. Toda čez čas mi je Gospod pomagal premagati te pripombe tako, da sem spoznaval in se pričel zavedati, kaj si Bog pravzaprav misli o meni. V Psalmu 139, 17–18 pravi: »In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela! Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.«
Slišali smo, da ste vztrajno molili, da bi vas Bog ozdravil. Pred koliko časa je bilo to? Ali ste bili razočarani, ko se vaša želja po ozdravljenju ni uresničila?
Da, bil sem razočaran, toda potem mi je Bog nekaj pokazal skozi svojo besedo, še posebno v Evangeliju po Janezu 9,3, kjer je zgodba o možu, ki se je rodil slep. V tej priliki Jezus razloži, da se je rodil slep zato, da se je lahko razodela Božja slava v njegovem življenju. Spoznal sem, da Bog lahko uporabi moje stanje in okoliščine za svojo slavo. To mi je dalo nov pogled. Še vedno verjamem, da me je Bog zmožen ozdraviti, zato še kdaj pa kdaj molim za ozdravljenje. Toda zadovoljen sem v vsakem primeru, če se me odloči ozdraviti ali ne.
V prejšnjih intervjujih ste povedali, da ste se skušali ubiti. Ali nam lahko poveste oziroma zaupate, o čem ste premišljevali?
Bilo mi je osem let, ko so te samomorilske misli prišle prvič. Zdelo se mi je, da sem breme svojim staršem, in glede svoje prihodnosti sem imel toliko vprašanj, na katera pa nisem imel odgovorov. Spraševal sem se, kaj bi se zgodilo z menoj, če starši ne bi mogli več skrbeti zame. Spraševal sem se, ali se bom sploh kdaj poročil in imel otroke. Obupal sem nad svojo prihodnostjo.
Ali ste kdaj krivili Boga za svoje stanje?
Da, s tem sem se boril mnogo let. Toda ko sem v Svetem pismu bral Evangelij po Janezu 9 in Jeremija 29, 11–14, kjer govori o upanju in prihodnosti ter iskanju Boga z vsem svojim srcem, sem spoznal, da se moram znova osredotočiti na zahvaljevanje za to, kar imam. Takrat sem spoznal, da ima Bog resnično nebeški načrt zame, upanje in prihodnost za moje življenje, ki sta dobra, ne glede na okoliščine.
Ko ljudje vidijo vaš video, so pretreseni nad tem, kako zmorete skrbeti za vsakodnevne potrebe. Kako vam to uspeva?
Čeprav sem se naučil mnogo stvari opraviti sam, sem zaradi zelo natrpanega urnika in zaradi potovanj spoznal, da je vse lažje izvedljivo in bolj praktično, če imam negovalca, ki me vedno spremlja. Zaradi telesnega stanja nimam druge možnosti, kot da prosim druge za pomoč. Občudujem pa tiste ljudi, ki uspejo z vero v Kristusa obdržati pozitiven odnos in mu dovolijo, da odpre njihova srca in misli za možnosti, kaj lahko stori po njih, ne glede na to, ali so za to telesno sposobni ali ne.
Ali je danes še vedno kakšna stvar, ki se jo trudite premagati brez pomoči drugih?
Moja mama mi je že od malega govorila, da imam plodovit um. Vedno sem iskal boljše načine, da bi izpolnil celo najpreprostejše naloge.
Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi se rodili normalni? Koliko bi se razlikoval vaš pogled na življenje?
O tem ne želim ugibati. Bog je suveren in v njegovi suverenosti imam to življenje, ki ga živim in ki mi je bilo dano po njegovem načrtu. Kar storim s tem življenjem, ki mi je bilo dano, je tisto, kar zares šteje. Ponižen sem, ker vidim, da ima moje življenje zdaj, ko nimam ne rok ne nog, večji vpliv na druge, kot če bi jih imel.
S čim se trenutno poklicno ukvarjate?
Sem motivacijski govorec in evangelist.
Zakaj ste začeli s sedemnajstimi leti potovati in ljudem pripovedovati o svoji izkušnji? Koliko držav ste obiskali in koliko predstavitev ste že imeli?
Okrog 17. leta sem spoznal, ko smo bili v manjši skupini, da se je moja zgodba močno dotaknila ljudi. Bog mi je začel govoriti o tem, naj pripovedujem svoje pričevanje in naj govorim o upanju njegovega evangelija in zmage, ki sem ju sprejel, ne glede na okoliščine. To je univerzalno sporočilo. Ljudje morajo vedeti, da obstaja upanje, ki presega njihove okoliščine, in da je Kristus to upanje! Spoznal sem, da me Bog kliče v službo in odzval sem se temu klicu. Takrat so se začele pojavljati številne priložnosti. Obiskal sem več kot 25 držav in imel več kot sto predstavitvenih srečanj.
Kdaj ste pričeli z organizacijo LIFE WITHOUT LIMBS? Zakaj ste ustanovili to organizacijo in kakšen je njen glavni cilj?
Neprofitno organizacijo LIFE WITHOUT LIMBS (Življenje brez okončin) sem ustanovil leta 2005, ker sem vedel, da sem našel svoj namen, in to je, da postanem ambasador upanja doma in po svetu.
Katere hobije imate?
Uživam v golfu, ribarjenju, plavanju in poslušanju glasbe vseh zvrsti. Najpomembneje mi je preživljati čas z dolgoletnimi prijatelji in družino v ZDA, kadarkoli imam priložnost.
Kdaj ste se preselili iz Avstralije v ZDA? Zakaj ste se odločili za selitev?
Iz Avstralije sem se preselil v ZDA v letu 2007, ker sem imel veliko povabil, da bi tam govoril, in ker sem čutil, da to želi Bog.