Ko smo majhni, se nam zdi, da je očka Peter Klepec. In potem nekega dne spregledamo in se zavemo, da je le človek z vsemi svojimi napakami in slabostmi.
Ko si majhen, je oče pravljično bitje, nekaj med dobrim čarovnikom, superherojem in King Kongom. Je večji, močnejši in pametnejši od tebe. Je pošten, lep in neizprosen borec za pravico. V službi je uspešen in zvest tvoji mami, ki jo ima skupaj s tabo najraje na svetu.
Ko odraščaš, sijaj pravljičnega bitja počasi bledi in vedno bolj je podoben navadnemu človeku. Ugotoviš, da mu čarovnije z denarjem ne gredo najbolje in da se superheroj v prostem času preveč pogosto druži s svojo tajnico.
Ko se končno sprijazniš z dejstvom, se lahko začneš učiti na njegovih napakah in iskati izgovore za svoja nepremišljena dejanja v genih, ki si jih podedoval od njega.
Se še spomnite, kdaj je obleka in oprema superheroja prvič izgubila svoj blišč in moč?
Očkova skrivnost 1:
Tudi njega je strah
Ko mi je bilo 11 let, mi je oče nekega dne rekel, da bi rad govoril z mano na samem. Pojasnil mi je, da se o teh rečeh pogovarja z mano, ker sem najstarejši otrok v družini in s tem dovolj velik, da bom razumel, kar bo povedl. Zaupal mi je, da mamo čaka težka operacija glave in da lahko celo umre. Spominjam se negotovosti v njegovem glasu in tega, kako ponosen sem bil, da sem se očetu zdel že dovolj odrasel, da se je z mano pogovarjal o tako hudi stvari. Še nikoli prej ga nisem videl tako ranljivega in mislim, da je bil ta trenutek prelomnica, ko sem se začel iz otroka razvijati v moškega.
Peter, 47, doktor informatike
Ko je mojemu očetu umrl oče, ni potočil niti ene same solze. Po pogrebu je na poti domov vozil kot nor. Tiščal je plin in otroci smo bili zelo prestrašeni. To je bil njegov čudaški način zatiranja čustev in izražanja nemoči. Spominjam se, da se je mama obrnila k nam in nas pomirila. Bili smo tiho kot miške.
Pavel, 40, duhovnik
Imel sem 9 let in z očetom sva se ravno vrnila iz lunaparka. Stekel sem v svojo sobo in zaprepadeno ugotovil, da je popolnoma prazna. Vse moje stvari so izginile. Kar sedel sem na tleh in nisem si mogel misliti, kaj se je zgodilo. Kmalu je prišel za mano v sobo, me posadil na kolena in pričakoval sem, da mi bo povedal, da je vse v najlepšem redu. Namesto tega pa me je le objel in planil v jok. Potem je prišla mama in me odpeljala stran. Njun zakon je bil končan.
Marjan, 24, pilot
Očkova skrivnost 2:
Če si nečesa želiš, si on tega želi zate še 10-krat bolj
Spominjam se svojega prvega leta na srednji šoli. Na začetku šolskega leta sem se vpisal h košarki, a mi na žalost ni šlo tako dobro, kot sem pričakoval. Na koncu bi si moral z dvobojem eden na enega priboriti svoje mesto v ekipi za srednješolski turnir. Ker sem vedel, da bom poražen, sem enkrat med večerjo razglasil, da bom odnehal s košarko, ker bom tako ali tako izpadel iz ekipe.
"Ne moreš kar odnehati!" je vztrajal oče. "Tako zelo si se trudil vse leto. Boš videl, še žal ti bo." Po večerji sem šel k sosedu, ki je imel nad vrati garaže montiran koš. Malo sem metal žogo, a popolnoma brez volje.
Kmalu je za mano prišel oče. Nase je navlekel stare, pri kolenih odrezane kavbojke, bele nogavice in neke predpotopne superge. Bil je naravnost komičen in tudi njegova športna kondicija ni bila nič kaj zavidanja vredna. Rekel sem mu: "Lahko greš domov. Obljubim, da bom vadil proste mete. Trener pravi, da je to moja glavna šibka točka."
"Si prepričan?"
"Sem. Pridem čez kakšno uro."
Oče je odšel domov poražen in osramočen. Bilo mi ga je celo malo žal, a kaj, ko se je spustil na področje, kjer mi ni bilo pomoči. Naslednji dan sem izpadel iz ekipe.
Jan, 35, oblikovalec spletnih strani
Očkova skrivnost 3:
Ni mu vseeno, čeprav ne ve dobro, kako bi to pokazal
Mama in oče sta se ločila, ko sem imel bori dve leti. Vse do svojega sedmega leta ga nisem videl in še takrat je trajalo le 4 do 5 sekund. Bilo je na sodišču, ko se je moj očim odločil, da me posvoji. Čakal sem na hodniku, da me pride kdo iskat, ko bo procedura zrela za mojo navzočnost, in vrata so se nenadoma odprla. Bil sem presenečen, ko sem namesto nepoznanega obraza zagledal očeta. Niti pogledal me ni, kar mimo mene je šel in ni rekel niti besede.
Ko sem ga videl naslednjič, sem bil že na koncu srednje šole. Kripa, s katero sem se občasno vozil naokrog, se mi je pokvarila in oče, s katerim sva zelo redko slišala, me je povabil k sebi domov.
Odprl je garažo, kjer sem zagledal zbirko njegovih avtomobilov. "Izberi si enega," mi je rekel. Nisem mogel verjeti, da sem prav razumel. Zbiranje posebnih avtomobilov je bil njegov hobi. Izbral sem si rdeč športni avto z odprto streho.
Imel sem 17 let in bil srečen, a kljub vsemu sem se spraševal, zakaj me ne vpraša "kako si" ali "kaj počneš".
Rad je igral vlogo očeta heroja, pa tudi v vseh drugih situacijah je hotel blesteti. Od njega sem se veliko naučil in še danes zanalašč naredim vse popolnoma drugače, kot bi naredil on.
Darko, 27, glasbenik
Očkova skrivnost 4:
Je tik pred tem, da ti eno primaže okrog ušes
Moral sem imeti osem let. Sobota zjutraj, čudovit sončen dan. Z očetom sva šla skupaj po opravkih. Nimam pojma, zakaj je bilo tako, a od navdušenja in veselja, da grem z njim ven, nisem mogel ustaviti navala besed: o šoli, nogometu, glasbenem krožku, prijateljih, ocenah, poletnih počitnicah itd.
Zavila sva v sosednjo ulico, kjer je bilo staro tovarniško skladišče.
Nisva naredila niti treh korakov, ko me je njegova močna roka zgrabila za vrat in potisnila ob steno, drugo pa je stisnil v pest, zamahnil z njo in jo ustavil nekaj centimetrov pred mojim nosom. Kar otrpnil sem od strahu, saj ga takšnega še nisem videl. Ni me udaril, a že same grožnje me je bilo na smrt strah. Neslišno sem zlezel v avto in molčal vse dopoldne in tudi potem, ko sva bila že doma. Od tega trenutka sem točno vedel, kako daleč lahko grem s svojim blebetanjem.
Čeprav se mi je takrat zdelo njegovo dejanje nezaslišano, pa ga danes kot oče treh mulcev popolnoma razumem. Nisem še ponorel kot on, a občutek imam, da je to samo še vprašanje časa.
Janez, 34, menedžer
Očkova skrivnost 5:
Od časa do časa mora spet postati otrok
V šoli smo tekmovali v teku. S sošolcem sva bila najpočasnejša, zato sva dobila tolažilno nagrado: vsak svoj plastični leteči krožnik.
S sošolcem sva bila soseda, najina očeta pa dobra prijatelja. V mladosti sta bila oba športnika: moj oče je bil nogometaš in tekač, prijateljev pa skakalec v višino in metalec diska. Ko sva domov prinesla leteča krožnika, sta se jih prav otročje razveselila: "O, tega pa nisem imel v rokah že več kot deset let!" Prijateljev oče ga je pograbil in z vso silo zabrisal navzdol po ulici. Letel je zares daleč, v lepem loku in na nesrečo je izstrelek razbil steklo na vratih garaže neke starejše sosede in pristal nekje pod njenim avtom.
Ko sta videla, kaj se je zgodilo, sta nama še na kratko odpredavala, kako so stari Grki diske uporabljali kot nevarno orožje, in izginila kot kafri. Zvečer je stara soseda telefonirala moji mami in ji naštela vso škodo, ki ji je mularija povzročila na garaži. Mama je vprašala očeta, ali kaj ve o tem, on pa ji je mrtvo hladno odgovoril: "Nimam pojma. Vprašaj otroke."
Bojan, 45, skladatelj
Očkova skrivnost 6:
V službi je popolnoma drug človek
Oče je bil pravnik v enem od večjih mednarodnih podjetij. Njegova pisarna je bila čista, svetla in elegantna, z veliko, sijočo pisalno mizo. Doma pa je vedno kadil pipo, bral knjige in pomagal mami. Z otroki ni bil nikoli posebno strog, a je znal zarobantiti, ko je bilo zares treba. Bil je prijazen do sosedov, do ljudi v trgovini in celo do sorodnikov.
Tudi pozneje, ko sem odrasel, sem si ga zapomnil kot dobrodušnega človeka, ovitega v sladkobni vonj pipe, ki jo je nenehno kadil.
Nekoč, ko je bil oče že v pokoju, sem na enem izmed družinskih srečanj slučajno ujel hudomušen komentar bivšega očetovega sodelavca, češ kako strog da je bil v službi. Bil je neizprosen pri pogajanjih, hladnokrven pri podpisovanju pogodb in prav gotovo človek, s katerim raje ne bi imel opravka. Priznam, da sem prav debelo pogledal, zlasti ko so mi povedali, da je imel celo sarkastičen vzdevek: gospod Dobrotnik.
Nenavadno odkritje mi je dalo misliti kar nekaj mesecev, sčasoma pa sem se s tem nekako sprijaznil in zdaj se mi zdi po svoje celo zabavno.
Boris, 47, trgovski potnik
Očkova skrivnost 7:
Za njegovim besom se skriva globlji pomen
Star sem bil pribliŽno deset let, ko sva šla z očetom skupaj k frizerju. Oče je imel navado hoditi k nekemu staremu znancu, ki je imel salon v sosednjem mestu. Najprej je postrigel mene, potem še njega.
Domov sva prišla ravno ob pravem času, saj je bila večerja tako rekoč že na mizi. A še preden se je dobro usedel za mizo, je ugotovil, da je plačal le svoje striženje, mojega pa ne.
Takoj je planil iz hiše, me odvlekel s seboj, posadil v avto in odpeljala sva se k frizerju. Danes bi bil znesek primerljiv s približno 5 euri, on pa se je bil zanj pripravljen voziti skoraj celo uro, zapraviti kar nekaj bencina in mami pokvariti večerjo. Namesto tega bi lahko prijatelja le poklical in mu znesek plačal ob naslednjem obisku.
A očitno jabolko ne pade daleč od drevesa, saj se mi včasih zdi, da sem sam popolnoma enak. Pogosto si od prijateljev sposodim nekaj drobiža za taksi in prvo, kar naredim naslednje jutro, je, da jim denar tako ali drugače vrnem. In to samo zaradi tega, ker nisem sposoben razmišljati o čem drugem, če nekomu dolgujem denar. In najverjetneje se je tistega davnega dne tako počutil tudi moj oče.
Stane, 39, finančni svetovalec
Očkova skrivnost 8:
Še vedno zna ceniti žensko lepoto
Pred nekaj leti se mi je rodil sin, moj prvi otrok. Povabil sem mamo in očeta na obisk, naj prideta pogledat svojega prvega vnuka. Pripeljala sta se z avtom na neki hladen oktobrski večer.
Moja žena in novopečena babica sta se ubadali z dojenčkom, očeta pa sem zasačil, kako mu je pogled neprestano uhajal skozi okno za mojim hrbtom. Po nekaj minutah sem pogledal tudi sam in skozi okno sosednje hiše zagledal mlado, z oprsjem precej obdarjeno sosedo, kako v globoko izrezanem trikoju telovadi pred televizorjem.
Doslej nisem nikoli opazil, da tudi njega zanimajo podobne stvari kot mene. Naša družinska idila je morala delovati precej komično: ženske so se ukvarjale z novim prestolonaslednikom, moški pa smo že pogledovali za novo žrtvijo svoje sle. Gledano popolnoma biološko, seveda.
Aleš, 47, publicist
Očkova skrivnost 9:
Ni tako zelo trdoživ, kot se zdi
Moj oče je študiral pravo, diplomiral in nekaj let celo delal kot odvetnik na sodišču. Po nekaj letih pa je pustil službo in se zaposlil kot računovodja v nekem večjem gostinskem podjetju. Edini nasvet, ki mi ga je kdajkoli dal v življenju, je bil: "Samo pravnik ne postani nikoli." Vprašal sem ga, zakaj tako meni, in po tehtnem premisleku mi je odgovoril: "Zato, ker moraš nenehno lagati, če hočeš postati uspešen." O tem je bil namreč globoko prepričan. Bil je veliko prešibek za ta kruti svet in na svoji poti skozi življenje je raje izbiral miroljubnejše in manj naporne poti.
Tone, 50, založnik
Moj oče se je z mano in mojimi brati vedno rad igral rokoborbo. Nekega dne, hodil sem že v srednjo šolo, sva se spet ruvala na travniku za hišo. Precej hitro me je spravil v tak položaj, da nisem mogel niti migniti: prepognil me je napol in stisnil okrog pasu. Nekako se mi je uspelo zravnati in ga dvigniti na ramenih. Napol v smehu je tulil, naj ga spustim na tla, in sem ga, dobesedno. Končal je na urgenci z zlomljenimi rebri in ranjenim ponosom.
Miha, 34, telekomunikacijski inženir
Očkova skrivnost 10:
Včasih morata zamenjati vloge
Oče je v letu dni precej zbolel: imel je težave s koleni, poleg tega mu je nagajalo tudi srce. Bilo je precej resno, a v slabem letu se je lepo popravil.
Nekega dne, bila je ena prvih sončnih spomladanskih sobot, sem se kar tako brez posebnega razloga oglasil pri njem doma. Pogovarjala sva se o vsakdanjih težavah. Naenkrat pa sem imel občutek, da mu moram povedati to, kar mi že dolgo leži na duši: "Hvala za vse, kar si naredil za nas, otroke in mamo. Zelo sem ti hvaležen in imam te zelo rad." Nič pretresljivo velikega, a besede, ki jih je lepše slišati kot tiščati v sebi.
Robert, 33, arhitekt
Očkova skrivnost 11:
Še preden se dobro zaveš, ga ni več
Moj oče je preživel po 15 ur na dan v družinskem podjetju 365 dni v letu celih 20 let. Posel je dobro tekel, tako da nama s sestro in mamo nikoli ni nič manjkalo, celo na morju smo imeli vikend. Pomagal nama je tudi takrat, ko sva si postavljala na noge svoje lastne družine in pri 52 letih se je končno upokojil.
Načrtoval je, da bo zdaj počel stvari, za katere prej ni imel časa, a na žalost se mu ni več ljubilo popolnoma nič. Cele dneve je ždel pred televizorjem in preklapljal s programa na program.
Nekega dne sem ga poklical in kot navadno sva se pogovarjala o nogometu in košarki.
Naenkrat mi je rekel: "Najbrž bom zamudil jutrišnjo tekmo."
"Zakaj," sem ga vprašal.
"Občutek imam, da bom doživel infarkt."
Sam ni hotel poklicati zdravnika, zato sem namesto njega to storil jaz. "Kaj pa se mi lahko zgodi? V najslabšem primeri lahko samo umrem," je dejal. Čez nekaj ur smo bili že vsi zbrani na reševalni postaji. Izkazalo se je, da so bile le prebavne motnje.
Umrl je čez štiri leta zaradi popolnoma nepomembne nesreče v lastnem domu. No ja, vsaj vedel sem, da je bil pripravljen na smrt.
Ivan, 37, strokovnjak za stike z mediji
Z očetom sva imela najboljše debate ob televiziji pozno ponoči, ko je on gledal posnetke tekem, jaz pa sem se vrnil iz lokala. Pogovarjala sva se o vsem mogočem do zgodnjih jutranjih ur ali dokler ni kdo omagal in se odvlekel v posteljo.
Najin zadnji pogovor o košarki je potekal v njegovi bolniški sobi v bolnišnici. Vedel je, da umira, in to smo vedeli tudi vsi drugi, a se o tem nisva nikoli pogovarjala.
Naenkrat se je ton njegovega glasu spremenil. "Pa ti, si v redu?" me je vprašal.
"Kako to misliš?" sem odgovorili.
"Saj veš, dom, družina, služba, denar ... a vse štima?"
Vse je bilo v najlepšem redu, delno tudi po njegovi zaslugi in bil sem mu zares hvaležen za vse, kar je storil zame.
"Ne potrebuješ ničesar? Sigurno?" se je hotel še dodatno prepričati.
Ko sem mu še enkrat zagotovil, da vse teče, kot je treba, je bil nekako presenečen, a hkrati mu je vidno odleglo. In to je bil najin zadnji pogovor. Še nekaj ur sva debatirala o športu, potem pa sem se od njega poslovil.
Umrl je čez dva tedna.
Anton, 35, računovodja
M. P.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?