Nekaj se vendarle spremeni, ko izstopiš iz norih dvajsetih let življenja, iz obdobja, ko je vitalen mladostnik še prepričan, da je nesmrten, da je nezamenljiv v svoji edinstvenosti in da lahko v življenju počne, karkoli si zaželi.
Po 30. letu človeka potem počasi le začne dohajati realnost, kakršnakoli ta že je, saj je praviloma za vsakogar izoblikovana nekoliko drugače.
Takrat nas potem ujamejo odmevi lekcij, ki smo jih nekoč slišali in hitro tudi preslišali. Zdaj, ko sem le še nekaj let oddaljen od že četrtega desetletja življenja, so se mi določene resnice, modrosti in misli razjasnile na veliko bolj poznan način. Kot da mi je nenadoma jasno, od kod izhajajo.
Ta miselni preobrat je bil – vsaj po mojem mnenju – posledica številnih resnih življenjskih preizkušenj. V prepletu teh se je potem zdela misel komika Jerryja Seinfelda, ki je nekoč izjavil, da je blagoslov življenja, ko najdeš mučenje, s katerim lahko udobno živiš, popolnoma na mestu. V mojem primeru so to bile besede. Pisanje. Sestavljanje misli prek ustvarjanja besedil. Ko je težko, ko je zapleteno, sem za to celo hvaležen. Je izziv, ki mi dovoli, da se razvijam v smer, ki sem si jo sam izbral, in v udobju, ki mi je domače.
Po 30. letu se torej ustalimo v normalnosti, ki je najbližje nečemu, kar bi lahko opisali kot osebna sreča. In v tej izbrani normalnosti, ki je popolnoma subjektivna in – če ste zvesti sebi – običajno daleč od tistega, kar so vam drugi govorili, da je normalno, se kristalizirajo še mnoge druge resnice.
Tu je 5 stvari, ki se jih zavemo po 30. letu ...
1. Da je treba prijatelje skrbno izbrati
Dolgo, zelo dolgo, morda celo predolgo sem potreboval, preden sem se zavedel, da ni popolnoma nič narobe, če določene ljudi preprosto odsloviš iz svojega življenja.
Kot izredno lojalna oseba, tako v odnosih kot tudi poslovno, se mi je to dolgo zdelo skorajda nepredstavljivo. Zdaj vem, da je pravilna izbira ljudi, s katerimi preživljamo čas in ki nas obkrožajo v naših osebnih trenutkih, verjetno najbolj kritična odločitev našega življenja.
Ali ni zanimivo, da pri otrocih vedno vemo, da ni pametno, da se družijo z vrstniki, ki jim dajejo slab vpliv, ki si ne želijo v življenju ničesar doseči, ki so nagnjeni k povzročanju težav, kasneje v življenju pa vseeno toleriramo ljudi, ki nas s seboj vlečejo v svoje nerganje, črnogledost in nesrečo. Goethe je rekel: "Pokaži mi, s kom se družiš, in pokažem ti, kdo si."
Povedano drugače – če se družimo z ljudmi, ki sprejemajo slabe odločitve, bomo tudi sami hitreje sprejemali slabe odločitve. Kar velja, ko nas skrbi za otroke, velja tudi pozneje v življenju.
2. Da je prijaznost zelo pomembna
Biti prijazen je veliko težje kot biti pameten. To misel, ki jo je od svojega dedka prejel Jeff Bezos, direktor podjetja Amazon, nam starši poskušajo dopovedati že zelo zgodaj v otroštvu.
Če vam je življenje ponudilo primerne izkušnje, ki so zahtevale, da določene izzive opravite v sodelovanju z drugimi ljudmi, ste resničnost te modrosti verjetno uvideli že prej. Biti neotesan kreten je namreč nadvse enostavno, a takšen pristop zapira premnoga vrata.
Pravijo, da dober glas seže v deveto vas, a verjemite, da ima tudi slab glas podobne daljnosežnosti. Neka, za mnogo ljudi pomembna knjiga pravi (parafrazirano), da ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da on stori tebi. V življenju je to precej bolj enostavna zapoved – preprosto bodi prijazen.
3. Da kritika ne ubija, čeprav boli
Ljudje bomo vedno našli razloge, da nekaj kritiziramo. Ker lahko in včasih zato, ker je prav. Tisti, katerih delo jih pogosteje izpostavlja kritikam, hitreje in učinkoviteje razvijejo odpornost proti negativnim odzivom ljudi.
Eden od pristopov je, da počnemo preverjene, tihe, neopazne stvari. Te bodo redko, če sploh kdaj kritizirane. Lahko pa počnemo nove stvari, ki so glasne, izzivalne, drugačne in bodo zato tudi veliko bolj izpostavljene krutim besedam.
Kot je rekel starogrški filozof Heraklit: "Psi lajajo na stvari, ki jih ne razumejo." Ko ponotranjimo to dejstvo in ne dovolimo, da nas vsakič popolnoma iztiri iz naše orbite normalnosti, se obenem zavemo, da kritike ne ubijejo. In lahko tudi takrat, ko se zgodijo – pa četudi nekdo z njimi napada nas osebno, naše odločitve in mišljenja – nadaljujemo delo.
4. Da imeti več ne pomeni biti srečen
Če ste danes stari trideset let ali več, pomeni, da ste del tranzicijske generacije. Tiste generacije, ki je s telefonov z vrtečo številčnico prešla na mobilne telefone, ki je iz enciklopedije, izposojene v knjižnici za pripravo domače naloge, prešla na vsepovsod dostopni internet in ki je iz kaset prešla na digitalno glasbo.
Predvsem pa ste del generacije, ki je bila izobraževana z vrednotami socializma in nato pahnjena, da najde svoje mesto in deluje v sistemu kapitalizma. Iz prve roke smo tako doživeli popolno spremembo načina življenja v le nekaj desetletjih.
Danes, ko imamo vse in nam kultura potrošništva dopoveduje, da vseeno potrebujemo še več, je ena najbolj pomembnih realizacij vsekakor ta, da znamo biti srečni s tem, kar nam je dano. Da lahko brezskrbno sedemo v družbo prijatelja, naredimo požirek mojstrsko zvarjenega kapučina in si rečemo: "Ja, tole je zame popolnoma dovolj." Da smo srečni s tem, kar imamo. S to osebo, ki je z nami, s to streho, ki jo imamo nad glavo, in s tem trenutkom, v katerem smo.
Ko so pomočniki Aleksandra Velikega obiskali filozofa Diogena, so mu povedali, da je Aleksander premagal ves svet in ga povprašali, kaj je storil on. Diogen jim je odgovoril: "Premagal sem potrebo, da premagam ves svet."
5. Da lepi trenutki niso večni
Ko gre vse tako, kot smo načrtovali, ko se zdi, da smo zmagali igro življenja, lahko hitro pozabimo, da nobena stvar ni večna. Noben kralj ni kralj za vselej. Ali kot nas opomni grški pesnik Heziod: "Nobeno poletje ne traja do konca dni, zato zdaj gradite hleve."
Pomembno je uživati v uspehu, še bolj pomembno pa je, da se pri tem ne izgubimo v iluziji nedotakljivosti. Bodite pripravljeni, saj boste s tem premagali pol izziva, ko vam ga bo življenje prej ali slej spet podtaknilo.
Tekst Darjo Hrib