Samopodoba otrok ... Kaj je samopodoba, kako se razvije, kdo jo ustvarja, ali se jo da izboljšati, če je slaba, in ali je to sploh možno?
Samopodoba je podoba o sebi; na čustvenem, socialnem, akademskem, družinskem in telesnem področju.
To praktično pomeni, kako človek sebe dojema na omenjenih področjih, kako se vede v določenih situacijah, ko je na primer izpostavljen nastopanju, ko navezuje stike z drugimi ljudmi, ob katerih situacijah izraža določena čustva, kako se počuti v družini, kako kompetentno se dojema na službenem in poslovnem področju, pa tudi finančno.
Ustvarjalci samopodobe
Najpomembnejši so seveda starši. Njihova funkcija ustvarjalcev samopodobe je pomembna, še preden se otrok zaveda samega sebe, še pred govorom. Torej v obdobju otroka, ko ta še ne govori in zato to obdobje ni dostopno njegovemu spominu
Starši na otrokovo podobo sebe vplivajo s svojim načinom skrbi za dojenčka; na začetku s hranjenjem, spanjem, prebujanjem, pestovanjem.
Pomembne interakicje, ki vplivajo na samopodobo
Hranjenje
Če je hranjenje posiljeno, če je moten ritem spanja, če se otroka budi, ker ima starš občutek, da se je naspal, bo imel otrok, ko bo odraščal in odrasel, občutek, da mu drugi vsiljujejo mnenja, ideje, predloge, težje bo prisluhnil sebi in razvil notranji občutek za lakoto, žejo, spanje.
Nasprotno pa bo otrok, do katerega so starši pristopali senzitivno in se mu prilagodili ter poslušali njegove potrebe, razvil močan občutek za posluh svojih notranjih stanj.
Zrenje v oči
Naslednja pomembna interakcija mama–otrok je zrenje v oči, ko se na podlagi maminih očesnih interakcij, katere otrok nagonsko išče, razvija njegov občutek za sebe. Kadar mama prezira otrokovo potrebo, se obrne stran ali pa v otroku želi na silo izzvati pogled, bo otrok v prvem primeru razvil občutek neprimernosti, v drugem pa občutek, da se mu nekdo od zunaj vsiljuje, da njegove potrebe niso pomembne.
Tako se bo v odraslosti izogibal očesnim kontaktom, doživljal jih bo kot ogrožajoče in vsiljive. Razvil pa bo tudi občutek sramu, da je s tem, ko gleda nekoga v oči, neprimeren.
Potrebe po igri
Ko dojenček še malo zraste, izraža potrebe po igri; igri s predmeti, svet odkriva z raziskovanjem, saj je njegovo telo že razvilo koordinacijo sposobnosti za obvladovanje aktivnosti.
Znova je tu mama, ki lahko otroku na eni strani vsiljuje določene igrače, jih vzame, ko se otrok še igra z njimi, in mu ponudi drugo igračo. Tako ga oropa lastne iniciative in vztrajnosti, pa tudi samostojnosti in raziskovanja.
Tak otrok se bo v odraslosti težko odločil za poklic, ampak bo pri tem poslušal druge ljudi. Težje bo iniciator, težje bo tudi razvijal lastno iniciativo, notranjo voljo po nečem, kar bi ga veselilo. Občutek bo imel, da se mu drugi vsiljujejo, po drugi strani pa jim bo hotel ustreči, kot je moral prek igre ustreči maminim željam, potrebam in mnenju, kaj je dobro in primerno zanj.
Poslavljanje in navezanost otroka na starša
Še malo kasneje je za razvoj samopodobe in navezanosti pomemben odhod staršev in navezanost otroka na starša v trenutkih poslavljanja.
Če se starši poslovijo brez besed, kar izginejo, bo otrok razvil občutek, da ni vreden besed slovesa, da se starši ne bodo več vrnili, ne bo vedel, kaj naj sam s seboj, ko njih ni. V odraslosti bo podobno čutil ob partnerju, ko ga ne bo, sam s seboj se bo dolgočasil in komaj čakal, da se bližnji vrne.
Če so se starši ob poslavljanju preveč oklepali otroka, celo jokali, izražali veliko stisko in zaskrbljenost, bo v enaki stiski in zaskrbljenosti tudi njihov otrok. Znova bo razvijal občutek, da mora čustveno poskrbeti za starše. Enako bo čutil ob partnerju v odraslosti, strah ga bo njegovih odhodov.
Prvi koraki in raziskovanje okolice
Pred razvojem govora in za razvoj samopodobe je pomemben mejnik tudi otrokovo obdobje, ko shodi in raziskuje okolico.
Znova in na podoben način bo razvijal samostojnost, če ga starši pri tem raziskovanju ne ovirajo, pazijo pa, da ne pade, ne spleza previsoko ali pregloboko, ne zahaja na nevarna mesta. Odrasel bo z občutkom, da je svet varen in v njem lahko raziskuje. Ko pa so starši preveč zaskrbljeni za njegove raziskovalne podvige, mu bo pozneje svet predstavljal nevaren kraj.
Potem pa so tu še starši, ki otroku niso postavljali omejitev v okolici. Tak otrok bo razvil občutek, da mu je v svetu vse dovoljeno, da pripada njim, da se mu morajo svet in drugi podrediti.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Priporočamo tudi članek o samospoštovanju in samozavesti skozi prva leta življenja: Samospoštovanje in samozavest.
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič