Hrana in zadovoljevanje potrebe po hrani sta del osnovnih življenjskih potreb. Zmernost in upoštevanje pravil pri kakovosti zaužite hrane kažejo na zdrav odnos človeka do hrane. Seveda pa se tudi pri hranjenju v naše vedenje pogosto prikradejo čustvene primesi.
S tem hrana ali uživanje hrane dobita drugačen, simbolni pomen. S hrano pogosto kompenziramo številne trenutne ali kronične čustvene primanjkljaje, zadovoljujemo neke druge potrebe, ki jih sicer nismo sposobni ustrezno zadovoljiti.
Odnos do hrane pa nemalokrat kaže tudi našo nevrotično naravnanost, ki se v življenju posameznika lahko tudi spreminja. So obdobja, ko je naših nevrotičnih simptomov v vedenju malo ali skoraj nič, in so obdobja, največkrat nekoliko bolj stresna, ko nas lahko ti simptomi omejujejo pri vsakdanjem življenju na vsakem koraku.
Zelo pogosto se pojav nevrotičnosti kaže skozi kakšne obsesije z umivanjem rok ali obsesije z vrsto hrane, urniki hranjenja ali načinom hranjenja.
Smisel nevrotične simptomatike je v tem, da nam prinese neko kratkoročno korist, vsaj v trenutnem smislu se to zdi kot korist, v dolgoročnem je to običajno precejšnja težava, ki človeka omejuje. Npr. ko je treba na izpit iz snovi, ki je ne obvladamo dobro, nas začne hudo boleti glava in smo prisiljeni ostati doma. Tako se trenutno rešimo stresa pisanja izpita, ki ga ne znamo, a dolgoročno težava seveda ostaja, ker vsakič v stresni situaciji odpovemo in ne opravimo naloge.
Večina strokovnjakov se strinja, da sta zmernost pri hranjenju in upoštevanje nekaterih osnovnih zdravstvenih načel nujna za zdrav človekov razvoj. Pri motnjah hranjenja pa prihaja do nevrotičnih vedenjskih vzorcev, kjer si človek za izboljšanje občutka varnosti ustvarja neka pravila, ki se jih potem zmore držati in tako sam sebi ustvarja prividni občutek nadzora nad življenjem v smislu: Če se zmorem držati pravil hranjenja, za katere seveda verjame, da so nujna in brezpogojno pravilna, potem sem okej, sem sposoben nadzorovati svoje življenje.
Jasno, tovrstna umetna potreba po nadzoru se pojavi takrat, ko nečesa v svojem življenju nimamo pod nadzorom, običajno takrat, ko je stresa preveč ali ko neka osnovna čustva niso zadovoljena tako, kot bi bilo treba.
Problem nevrotičnih mehanizmov je v tem, da se jih ljudje običajno ne zavedajo, vedno bolj se vedejo pod vplivom obrambnih mehanizmov in ustvarjajo sami sebi občutek nerealne kontrole, kjer običajno bežijo stran od resničnih problemov, pri tem so tako prepričljivi, da velikokrat prepričajo tudi druge okoli, da je to, kar delajo, nujno potrebno in edino pravilno. V ta namen bodo znali poiskati seveda samo tiste raziskave, ki bodo potrjevale njihovo plat resnice, vse druge, nasprotne, bodo že vnaprej diskreditirali.
Na tak način je mogoče prividni občutek kontrole vzdrževati tako dolgo, da obsesije s hrano, ali zavračanjem hrane, ali izbiranjem hrane, ali ritmi hranjenja itd. postanejo tako togi, da začnejo resnično zdravstveno ogrožati človeka. Na ta način npr. bulimični ali anoreksični pacient ne sprevidi svoje patologije celo takrat, ko ga hospitalizirajo v bolnišnici zaradi tako nizke telesne teže, da ni sposoben več osnovnih življenjih funkcij.
Večino obsesij s hrano lahko razumemo kot bolezni zasvojenosti oz. odvisnosti in jih moramo na tak način tudi zdraviti.
Seveda povsod igra pomembno vlogo pacientova samopodoba, a hkrati motnje hranjenja zdravimo podobno kot vse druge bolezni odvisnosti, kar pomeni, da je zdravljenje dolgo in pogosto neuspešno. Veliko več je mogoče narediti s preventivo kot kurativo.
Hrana ima v življenju človeka močan simbolni pomen
Kaj vse v življenju pojemo, 'požremo', koliko stvari ne moremo prežvečiti, jih naš želodec ne prenese in moramo izbljuvati, kaj vse nam obleži v želodcu ipd.
Reki potrjujejo velik pomen hrane in hranjenja. Ljubezen gre skozi želodec in podobi potrjujejo, da se marsikaj začne in konča pri hrani. Tudi marsikateri zmenek se začne na večerji.
V naslednjih člankih bomo posebej osvetlili bulimijo, anoreksijo in emocionalno prenajedanje. Če zmoremo do hrane obdržati zdrav odnos, je to dober začetek pravilnega odnosa do zdravja, kjer bomo znali upravljati s celotno prosto energijo v telesu za namene reševanja vsakodnevnih problemov in težav, ne da bi ob tem ostal velik del energije usmerjen na težave s hrano ali obvladovanje osnovnih čustvenih težav.
Vprašanja, ki se vam pojavijo, lahko vprašate tudi na @life forumu.
Prof. dr. Matej Tušak