Morda na zunaj deluje, kakor da blestijo, v resnici pa se borijo z resnimi težavami...
Ne moremo zanemariti porasta duševnih težav in bolezni v današnji družbi. Težave se vse pogosteje pojavljajo tudi pri profesionalnih športnikih. O tem je pred kratkim spregovoril tudi Primož Gosak, ki je v zapisu na Facebooku razkril, da je za težave pri športnikih po njegovem mnenju v veliki meri zaslužen pritisk iz strani staršev in družbe.
"Danes bi rad govoril o pritisku, ki ga doživljajo naši otroci," se prične zapis.
"Splošno prepričanje je, da mora otrok poznati črke že pred vstopom v prvi razred, takoj ob pričetku šole pa že tekoče brati. Da je v skupini najboljših, se razume. Da zna ob vstopu v šolo angleško in obvlada številke. Šolske ocene postanejo merilo uspešnosti otroka in staršev."
Pričakovanja staršev pa se tu ne končajo. Od svojih otrok pričakujejo, da bodo uspešni tudi v športu.
"Seveda sama šola ni dovolj za dokazovanje, zato otroci obiskujejo še tri izven šolske dejavnosti, da že pri sedmih letih lahko pokažejo svoj talent, bodočega olimpijskega zmagovalca. Tekmovalnost postane del njihovega vsakdana.
V vsem morajo biti najboljši. Kaj kmalu to angažiranost staršev in okolja posvojijo, se identificirajo s cilji, vizija zmagovalca se jim vtisne v možgane in vse kar je manj od prvega mesta, v katerikoli dejavnosti, je neuspeh. Njihov neuspeh. Njihov poraz.
Sedaj bom preskočil deset let odraščanja v njihovem prepričanju, da edino zmaga nekaj šteje in že smo v adolescenci, obdobju med otroštvom in odraslostjo. Nekaj smo se vsi naučili v življenju. Enostavno ne moreš biti vedno, v vsem najboljši. Pa naj si starši še tako želijo."
Po njegovih besedah se ravno pri porazih in neuspehih začne stiska otrok.
"Že sami imajo velikanska pričakovanja do sebe, potem pa se pridružijo še starši, trenerji, soigralci, navijači, mediji, spletna omrežja… vsi vsak dan pričakujejo, da bo 20-letnik najboljši v vsem. Vsak dan prvi. Navzven delujejo zvezde, navznoter bijejo bitke z lastnimi strahovi.
Po nekaterih podatkih ima kar 40% NBA igralcev psihične težave. Govorim o tesnobah, depresiji, motnjah vedenja, hranjenja...
Kako je to možno? Pa saj imajo vse kar je pomembno za uspešno in srečno življenje. So bogati, so slavni, vozijo najboljše avtomobile, imajo najlepša dekleta, živijo v luksuznih vilah, so super zvezde, vsi jih poznajo, od Slovenije do Kitajske.
Zakaj se ljudje, ki jih vidimo kot božanstva, počutijo ujete v kletke, so paranoični, ne morejo spati, jim propadajo zveze? Zakaj je igralce, ki so na igrišču prave zveri, strah v privatnem življenju?
Ne obstaja neka relevantna obrazložitev, zakaj se to dogaja. Ljudje smo si različni, tudi NBA zvezde, vsekakor pa je eden od razlogov stres, izjemen pritisk, biti v vsem prvi, najboljši. Vsi od njih pričakujejo, da bodo reševali tekme, vsi jih preganjajo 24 ur na dan. In v vsem tem so vse prevečkrat sami. Ja, NBA zvezde, ki so obkrožene z množicami. Biti med ljudmi, še ne pomeni, da nisi osamljen."
V zapisu je izpostavljen tudi primer športnice Katie Meyer.
"Uspelo ji je dobiti polno športno štipendijo na univerzi Stanford, eni najbolj prestižnih univerz na svetu. Za to je Katie garala celo življenje. Bila je fantastična igralka nogometa, vsi so ji prerokovali sijajno kariero, postala je kapetanka ekipe, potem pa je bilo naenkrat konec njenega mladega življenja. Katie je storila samomor," je pojasnjeno v zapisu.
Po tragičnem dogodku, ki se je zgodil marca letos, je Josh Cox zapisal tako:
"To je bil zame kot trenerja in starša opomin, da so ne samo moji, ampak vsi mladi športniki pod tono stresa in pritiska, da morajo biti iz dneva v dan najboljši, tako v šoli kot v športu. Že to je lahko zastrašujoče za psihično najmočnejše posameznike in to samo zaradi pričakovanj, ki si jih nalagajo. Nato si naložijo še pričakovanja staršev, soigralcev in trenerjev in lahko se vam zdi, da je na njihovih ramenih vsa teža tega sveta.
Katiejina zgodba je prispevala k odločitvi, da kot trener spomnim svoje športnike, da je super zmagovati in delati, da bi bili najboljši igralci, kar so lahko, a na koncu je to le igra. Kot starš, pa se bom osredotočil na to, kar sta moji hčerki naredili dobro, namesto da preučujem stvari, ki jih morata narediti bolje. Tako pomembno je, da svojim otrokom poveste, kako zelo jih imate radi in kako ponosni ste na njih."
Primož ob tem tudi sam opominja, da moramo športnikom in otrokom ustvariti varen prostor, v katerem se jim ni treba neprestano dokazovati in v katerem lahko zrastejo v zdrave posameznike - tudi mentalno.