9 znakov depresije pri otrocih in mladostnikih, ki jih ne smete spregledati

13. 1. 2022
Deli
9 znakov depresije pri otrocih in mladostnikih, ki jih ne smete spregledati (foto: Sofia Garza | Pexels)
Sofia Garza | Pexels

Hudo je, kadar za depresijo zboli odrasli, še toliko huje in boleče pa je, če zboli otrok. Pa vendar populacija depresivnih mladostnikov v zahodnem svetu in pri nas narašča.

Najhujši občutek staršev depresivnega otroka je občutek nemoči, ko bi radi pomagali, a pomoč naleti na odpor, zapiranje vase ter v svojo sobo in varni svet, minimaliziranje težav in občutek krivde, zaradi katerega se starši neprestano obtožujejo.

Kakšni so pravzaprav vzroki za depresijo?

Jih je treba iskati zunaj ali znotraj otroka?

Oboje.

Zunanji razlogi:

Družina

Ko iščemo zunanje razloge, v okolju, lahko naletimo na družine, kjer se veliko prepirajo, kjer so težave pravzaprav med staršema, ki jih razrešujeta na destruktivne načine ali pa jih sploh ne.

Tako jih tlačita v nezavedno kot vsa čutenja, povezana z njimi, doživlja pa jih otrok in posledično zboli za depresijo.

Pojavi se lahko ...

Shutterstock.com
  • po ločitvi staršev,
  • v družinah, kjer so otroci čustveno zanemarjeni, morda celo zlorabljeni,
  • kjer je prisotno nasilje
  • ali pa so starši odvisni od različnih substanc,
  • duševno bolni.
Šola

Prav tako ima tudi šola vpliv na razvoj depresije:

  • kadar gre za medvrstniško nasilje,
  • ko se stresi zaradi preverjanj znanj in vpisov vrstijo drug za drugim, je otrok osamljen in izoliran v nekem razredu, ima učne težave.
Stres

Potem na razvoj depresije vplivajo tudi različni stresi mladostništva:

  • razhod z ljubljeno osebo,
  • smrt prijatelja, sorodnika,
  • tegobe odraščanja.

Razlogi znotraj

Profimedia

Razlogi znotraj posameznika pa so:

  • negativna samopodoba,
  • nizka samozavest,
  • osamljenost,
  • neasertivnost,
  • slabe sposobnosti za reševanje težav,
  • slabe socialne veščine,
  • slabo vključevanje med vrstnike,
  • velika zahtevnost in kritičnost do sebe.

Kakšni so znaki depresije pri otrocih in mladostnikih?

1. Nemirnost in razdražljivost

Pogosto in veliko bolj kot v preteklosti so vznemirjeni, nemirni in razdražljivi, vznemirijo jih že najmanjše stvari in početje ljudi v njihovi okolici.

2. Kažejo spremembe teka

Običajno gre za zmanjšanje, manjkrat pa za povečanje.

3. Imajo težave s koncentracijo

Težko se pripravijo k učenju, ne morejo se zbrati in ostati zbrani, zato se delu za šolo izogibajo. Posledica so neznanje, neopravljene domače naloge, izostajanje od pouka, 'špricanje' šole.

4. Težave imajo tudi z odločitvami

Kaj narediti, kako narediti, kaj obleči, kaj jesti, poklicati prijateljico ali ne in podobno.

5. Luknje v spominu

Njihov spomin je slabši, lahko se zgodi tudi, da imajo luknje v spominu in se ne spomnijo nekaterih obdobij v življenju, predvsem tistih težkih in napornih.

6. Čutijo se manjvredne ali nevredne

So brez upanja v lastno prihodnost, v preteklosti ne vidijo ničesar pozitivnega, prav tako imajo zelo negativno sliko o sebi. Običajno znajo našteti vsaj 20 negativnih lastnosti in dve, morda tri pozitivne.

7. Izguba interesa

Pogosto so žalostni, potrti, izgubljajo interese za stvari, ki so jih v preteklosti veselile in zanimale.

8. So pasivni

Zapirajo se v sobo, poležavajo, srfajo po internetu, berejo knjige, poslušajo glasbo ali preprosto zrejo v prazno. Pogoste so misli o samomoru ali smrti, ki bi jih odrešila muk in težav.

9. Imajo težave s spanjem

Ponoči slabo spijo, se zelo zgodaj zbudijo ali pa spijo preveč, pogosto tudi čez dan.

Kako lahko starši pomagajo svojim otrokom?

Shutterstock.com

Najprej, ko opazijo spremenjeno vedenje otroka, ki se čez čas odklanja od nekoč normalnega vedenja, je čas za obisk zdravnika, ki otroka ali mladostnika oskrbi z zdravili, če preceni, da so potrebna, ali pa ga usmeri k psihologu, zdravniku specialistu.

Ko je družina seznanjena z boleznijo, diagnozo, in ko si sama ne zna več pomagati, je najboljša kombinacija zdravljenja z zdravili in psihoterapijo.

Sicer pa depresivni otrok potrebuje oporo, sočutje, spodbudo (ki je zaradi bolezni inhibirana), vsakodnevno spremljanje, pomoč pri domačih nalogah in stikih s šolo, ne pa osamitev, stigmo in izogibanje okolice, ki ga bo pahnila še globlje v brezno težav.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Preberite še:

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ