Roko na srce – tudi vi težko zaupate drugim in ste preponosni, da bi jih prosili za pomoč?
Ali v službi preždite ure in ure, namesto da bi za pomoč poprosili svoje sodelavce? In ne priznate, da ste preobremenjeni. Ste žalostni, osamljeni, a zanikate, da ste utrujeni, ko nekdo z zaskrbljenostjo vpraša po vašem počutju?
Nekateri na noben način ne želijo prisluhniti nasvetom drugih. Ne opravičijo se niti takrat, ko vedo, da vendarle obstaja razlog, da bi to storili. Vložijo velikanske napore v zakritje napake, namesto da bi jo priznali. Zakaj? Ker so preponosni.
Pri tem moramo opozoriti, da sam ponos ni nič slabega. Prav nasprotno. Pravzaprav je znak zdrave samozavesti. Tako si izkazujemo spoštovanje. Če smo ponosni sami nase, pomeni, da se dobro poznamo, tako svoje slabosti kot tudi svoje prednosti. In ko nekaj dosežemo, smo lahko upravičeno ponosni nase.
Neumen ponos
Ponos je elementarno čustvo – dobro dene, nas sprošča in hkrati ohrabruje. Je tako rekoč nagrada za vztrajanje. Vsi vemo, da moramo včasih razviti določeno mero trdoglavosti, da se ne predamo in da ne prosimo prehitro nekoga, da delo opravi namesto nas, ker ga preprosto ne zmoremo.
Kdor pa pretirava pri vztrajanju, se lahko hitro spremeni v stremuha in tako prekorači mejo zdravega ponosa. Tam naleti na bahače, ki se kitijo z vnanjostmi in svojo vrednost dokazujejo s statusnimi simboli. Seveda niso daleč niti tisti, ki iz principa nočejo nikoli popustiti.
Če nekdo odkloni pomoč, ker želi najprej preizkusiti, ali morda lahko opravi sam, je lahko upravičeno ponosen, če mu na koncu to tudi uspe. Če pa se kdo dela, da prav nikoli ne potrebuje pomoči, je prav gotovo kandidat za napačno vrsto ponosa.
Za njim se pogosto skriva celo strah. Strah, da bi razkril svoje šibke točke. Drugi ne smejo opaziti, da je negotov. Takšni ljudje večinoma sploh ne opazijo, kako visoke zahteve si postavljajo. Na zunaj želijo za vsako ceno ohraniti vtis perfektnosti, ker se bojijo, da jih drugi ne bodo spoštovali, če bodo kdajkoli naredili kakšno napako.
Znak prave veličine
Takšni strahovi niso vedno neutemeljeni. Po vsem svetu je veliko šefov, ki dejansko ne trpijo napak in ne znajo ustvariti delovnega vzdušja, v katerem bi si zaposleni upali prositi za pomoč ali priznati, da so preobremenjeni.
Toda to še ne pomeni, da moramo vedno biti na voljo.
Enako velja tudi za zasebno življenje. Na dolgi rok se najbolj splača biti 'odkrit' in tako tudi 'pristen'.
Napačne oblike ponosa nas bodo na dolgi rok le utrudile.
Poglejte okoli sebe. Uspešni ljudje radi upoštevajo smiselne predloge. Priznanje napak in prošnja za pomoč sta dejansko tudi znamenji prave veličine.
Poskusite pri ljudeh, ki jim zaupate. Odkrito jim denimo priznajte, da ste naredili napako. Videli boste, da zaradi tega ne boste izgubili ugleda ali spoštovanja pri tej osebi. In obenem boste začutili, kako dobro dene, če ste odkriti. In to ni tako naporno kot denimo perfekcionizem.