Zakaj? To preprosto vprašanje bo spremenilo vašo vadbo in samopodobo

"Ko sem bila resnično vitka, sem dnevno zaužila 6.276 kJ (1.500 kalorij), vsak dan trenirala po dve ali več ur in komaj čakala vikend, da sem lahko »pozabila na dieto« in se najedla vsega, kar mi je srce poželelo. Potem sem vsak ponedeljek stopila na tehtnico, se zjokala, in se nato kaznovala s celotedensko intenzivno vadbo in strogo dieto," je v svojem blogu zapisala Neghar Fonooni, osebna trenerka.

V petek zvečer se je Neghar ponovno stehtala, da bi ugotovila, ali je njena obsedenost obrodila sadove in se je znebila tistega, kar se ji je nakopičilo čez vikend. Skoraj vsakič je. Šele takrat se je počutila vredno. Tako se je nagradila s pico, piškoti, piščancem in vinom.

Takšno vedenje bi zdaj opisala kot nevrotično, pravi, takrat pa se o tem sploh ni spraševala.

"Danes, skoraj 7 kilogramov težja in neskončno srečnejša, se sprašujem – zakaj? Zakaj sem morala biti tako vitka? Zakaj sem se najbolj obremenjevala s telesno maščobo? Zakaj sem se borila in trudila, nato pa jokala, ko je tehtnica pokazala pol kilograma več?"

Od tega je sedem let. Sedem let, kar je bila vitka, mišičasta in imela 12 % telesne maščobe. Sedem let, kar je bila povsem obsedena s preštevanjem kalorij in vnosa makro hranil. V teh sedmih letih pa je tudi osebnostno zrasla, razširila obzorja in v svoji koži se počuti neznansko udobno.

Trik, ki osvaja splet: skrivno orožje za čisto in dišečo kopalnico

"Če bi si takrat zastavila to vprašanje, bi me odgovor šokiral. Za nizkim procentom telesne maščobe se nisem tako gnala, ker sem želela biti preprosto vitka. Pravzaprav se sploh nisem gnala za vitkostjo – temveč za občutkom vrednosti."

Občutek vrednosti, ki pa ga ni določala sama.

"V vsej tej gonji sem lastni prirojeni in neustavljivi občutek vrednosti postavila pod vprašaj. O njem sem dvomila, ga pogojevala, nadzorovale pa so ga zunanje sile.

Takrat se tega nisem zavedala, a po letih razmišljanja o sebi in vodenja drugih žensk na poti do odkritja lastne moči in telesne samopodobe sem ugotovila, da nas je veliko takšnih, ki smo izgubile občutek lastne vrednosti. Tako veliko nas je, ki smo se borile za ljubezen, občutek pripadnosti in uspeh – zelo pogosto v obliki preoblikovanja telesa. Ves ta čas pa pravzaprav nismo vedele, da to počnemo."

Po njenih izkušnjah je TO prvi korak ...

Moramo se vprašati, zakaj.

Če opazimo, da se nenehno in na vse kriplje ženemo za nekimi poljubnimi številkami oziroma določeno fizično podobo, je prvi korak na poti k osvoboditvi preprosto vprašanje, ZAKAJ.

"Nikoli se nisem vprašala, zakaj," piše Neghar. "Funkcionirala sem avtomatsko, moj cilj je bila vitkost ali pa nič, a je nekje globoko v meni tlel tisti občutek ... če bi bila vitkejša ...

Bi si končno zaslužila ljubezen in uspeh.
Fant me ne bi prevaral.
Kot trenerko bi me bolj spoštovali.
Prislužila bi si pozornost in hvalo."

Danes ve, da v tem ni sama.

Mnoge ženske živijo s tem nenehnim, obsojajočim prigovarjanjem. Morda se niti zavedajo ne, da obstaja, samo to vedo, da morajo jesti bolj zdravo, bolj trdo trenirati, shujšati, da bodo kaj pomenile.

Ustaviti se moramo in se vprašati, zakaj.

Zakaj mislim, da moram izgubiti tistih 5 kilogramov?
Zakaj mislim, da moram imeti x % telesne maščobe?
Zakaj me muči tisti nenehni občutek, da bom srečnejša, ko bom dosegla želeno fizično podobo?

Ko bomo zbrale pogum, da se bomo vprašale, zakaj, bomo spoznale:

naš notranji kritični glas nam prigovarja, da preprosto nismo dovolj dobre, če ne bomo postale vitkejše, lažje, močnejše in estetsko bolj všečne (karkoli to v danem trenutku že pomeni)
mediji narekujejo, kakšno mora biti žensko telo, ter nas veš čas vzpodbujajo, da naj za vsako ceno izoblikujemo telo, ki bo »vredno bikinija«
nekdo iz naše preteklosti oziroma sedanjosti nam je vsadil razmišljanje, da moramo spremeniti svoje telo, če si želimo ljubezni, naklonjenosti oziroma stabilnosti v odnosih
kadar se primerjamo, smo prepričane, da nismo dovolj dobre – le poglejte ostale, kako popolna telesa imajo, zakaj ne moremo biti takšne tudi same!?

To je tisti tihi, zlobni šepet, ki pride na dan, ko se odločimo, da se bomo vprašale, zakaj. Ko se ga zavemo, v hipu izgubi razlog za obstoj. Ko se vprašamo, zakaj, ne more več nadzorovati našega občutka vrednosti.

"Danes sem gospodarica lastnega občutka vrednosti in me ne muči več nenehna potreba, da bi bila za vsako ceno vitka. Ničesar ne naredim, če se ne zavedam vseh razlogov in tistega »zakaj«, ki narekuje moja dejanja, in vem, da mora biti »zakaj«, ki je odgovoren za moja dejanja, resnično moj – da se v svojem telesu počutim udobno, v življenju pa sledim pravim ciljem.

Vem, da si želim imeti moč v svojih rokah in živeti karseda polno življenje, drugim ženskam bi rada pomagala, da bi si spet izborile občutek vrednosti, sprejele svoje telo in zbrale pogum, da bi se vprašale, zakaj."

Kakšen pa je vaš zakaj?

Kaj vas žene v določeno obnašanje do svojega telesa?
Kaj želite doseči s svojimi prehranjevalnimi in vadbenimi navadami ter z izrazi, s katerimi opisujete svoje telo?

Sprašujte se, zberite pogum in se spopadite tudi s težkimi vprašnji ter se resnično poglobite v odgovore. V pogumu in vprašanjih se namreč skrivata neomejena svoboda in moč.

Vir: www.girlsgonestrong.com