Zgodba Jocelyn Dunn, 32-letne znanstvenice, ki je v izolaciji preživela 8 mesecev. In TO se lahko vsi naučimo od nje ...

Dihajte mirno, pametno načrtujte in vzpostavite ritem

Jocelyn je bila v izolaciji osem mesecev. Kot članica šestčlanske ekipe je bila zaprta v kupoli s premerom 11 metrov, nekje na izoliranem in pustem pobočju havajskega vulkana Mauna Loa. Kupolo je lahko zapustila le redko in le oblečena v vesoljsko obleko. Prav tako pa so imeli omejen dostop do spleta.

»V kupoli sem bila ločena od ljudi, ki so pomemben del mojega življenja. In od običajnih opravil, trgovin, mestnega vrveža … Po drugi strani pa sem bila z majhno ekipo ljudi zaprta v majhnem prostoru. Oboje pa je izziv,« je povedala v intervjuju za Zeit online.

Če torej kdo, potem ona zelo dobro ve, kako zdržati v izolaciji. Kako ohraniti optimizem. Kako ostati zdrav.

V nadaljevanju povzemamo nekaj njenih nasvetov in priporočil:

Zelo pomembno je, da si ustvarite urnik.

Astronavti imajo urnik razdelan do zadnje minute in vključuje vse, čas za poskuse, vzdrževanje, konferenčne klice, obroke, vadbo itn.

Tudi doma je koristno imeti natančen urnik in ostati zaposlen, čeprav to ni običajen ritem.

Vsi, ki lahko delamo od doma, smo neizmerno hvaležni, ker vemo, da mnogim ta priložnost ni bila dana. Vendar je dobro, da si poiščemo tudi drugo delo, kar bo med drugim pripomoglo k temu, da bo čas hitreje minil.

Tudi Jocelyn Dunn pravi:

Dan razdelite na čas, ko delate, in na čas, ko se ukvarjate z drugimi stvarmi.

Razporedite naloge, a pri tem ne pozabite na prostor. Kdaj ima kdo konferenčni klic, kateri prostor se uporablja kot pisarna … Pa tudi, kdo potrebuje čas samo zase, kdaj in kje bo to mogoče?

Zato je potrebno med seboj ves čas komunicirati in zato je tako pomembno imeti urnik.

Nujno potrebujete tudi urnik in načrt za skupne naloge.

Odgovornosti v gospodinjstvu se morajo deliti, sicer pride hitro do zamer, če so te ves čas na ramenih enega.

Kot ekipa pa lahko naredite veliko.

Kako doma in ob vseh omejitvah poskrbeti za zdravje in kondicijo?

Z vadbeno rutino, pravi Joselyn. Pogosto smo sledili video vadbam, denimo, izvajali smo jogo, kikboks in vaje za moč.

Tudi to je dobro izvajati v skupini, saj skupinski trening motivira. Zato, če lahko, trenirajte skupaj z družinskimi člani ali se pridružite skupini na spletu.

Na splošno je v izolaciji zelo pomembno imeti ritem in rutino.

Seveda pa ne pozabite izkoristiti vsake priložnosti in oditi na sprehod, pa čerpav hiter in kratek.

Spanje!

Dobro je biti prilagodljiv, prav tako pravi, toda določenim stvarem je treba dati absolutno prednost. Med njimi je spanje. Naspati pa se je treba ponoči, ne podnevi!

Seveda to ni vedno mogoče, odvisno je od službe in če imate otroke. Nekateri pa kljub vsemu radi ostanejo pokonci do treh ali štirih zjutraj in potem spijo čez dan. To lahko negativno vpliva na hormonsko ravnovesje in cikel spanja-budnosti.

Kako poskrbeti za dober spanec v tem času, ko je večina pod velikim stresom, ko se večina stvari dogaja med štirimi stenami?

Jocelyn pravi, da so še posebej koristne različne tehnike dihanja in med njimi je veliko precej enostavnih.

»Eno sem še posebej pogosto uporabljala in se imenuje štiri-sedem-osem.«

Kako gre:

• Vdih traja štiri sekunde, nato sapo zadržite sedem sekund, izdih traja osem sekund. To naredite štiri- ali petkrat in resnično pomaga.

Počnite zabavne stvari, a ne pozabite na čas zase.

Čista izolacija je lahko denimo za introverta povsem sprejemljiva, če pa je ta oseba zaprta skupaj z drugimi, je lahko zelo težka, ker se jim ne more izogniti.

Jocelyn je z ekipo ugotovila, da so lahko družabne igre odličen način za preživljanje časa v izolaciji. Prej tega ni nikoli počela.

Kako skozi težke trenutke?

Tudi Joselyn se je srečala z njimi, še posebej po približno pol leta.

»Na trenutke sem postala zelo nemirna in nujno sem potrebovala umik od ostalih članov posadke,« je povedala v intervjuju.

»Spomnim se, da nekoč nisem želela z nikomer govoriti cel vikend, preprosto sem želela biti sama in večino časa sem preživela v svoji sobi, gledala filme, ven sem prišla samo jesti.«

Jocelyn priporoča pisanje dnevnika.

Sicer pa je tudi pisala e-pošto svojim najbližjim in tudi z njimi delila napetosti in skrbi, ki jih je doživljala.

Zjutraj si izmerite srčni utrip.

V časih, kot smo ta trenutek, je pomembno, kako se soočamo s stresom. Mu dovolite, da prevzame vajeti?

V okviru svoje raziskave je Jocelyn Dunn spremljala tudi raven stresa različnih posadk, svoje ter drugih posadk, ki so bile v izolaciji eno leto.

Pri vseh udeležencih se je pokazal zelo podoben vzorec:

Vsi so začeli z visoko ravnjo biološkega stresa, a z nizkim zaznavanjem, kar je verjetno odražalo njihovo prvotno navdušenje ob začetku misije.

Po približno šestih mesecih v izolaciji pa sta tako biološki stres kot tudi zaznavanje stresa narasla.

Istočasno so se začele kazati spremembe v spalni rutini in izogibanje drug drugega. Jutranje ptice so začele vstajati še bolj zgodaj kot običajno, nočne so bedele še dlje.

Raziskava prav tako dokazuje, da je jutranji srčni utrip (utrip, ki si ga izmerimo takoj, ko se zbudimo) zelo dober indikator biološkega stresa in zaznavanja.

Melatonin poskrbi za spanje, stresni hormoni nas zbudijo. Če je raven stresnih hormonov že visoka, vam visok jutranji srčni utrip to sporoča.

Če je vaš jutranji srčni utrip vsak dan višji, boste morda morali poiskati nove strategije za spoprijemanje s stresom.

Komunikacija in pričakovanja.

Klici in video klici so trenutno za mnoge pomemben del vsakdana. Tako ostajamo povezani z družino in prijatelji.  A tudi komunikacije s tistimi, s katerimi si delimo prostor, ne gre zanemarjati.

Jocelyn sicer video klicev ni mogla imeti, saj so med drugimi simulirali tudi 20-minutno zamudo, kot bi bili na Marsu. Prav tako niso mogli gledati filmov in oddaj v živo.

So pa kot ekipa denimo vsak teden naredili naslednje:

• Vsako nedeljo so po večerji naredili analizo – o skrbeh in uspehih preteklega tedna ter na čem morajo delati. Tako so poskrbeli, da je bil vsak naslednji teden boljši, kar je bilo za ekipo izredno koristno.

Pričakujte, da bo kljub temu prišlo do konfliktov.

Začne se po približno šestih mesecih. Raziskovalci pravijo temu »fenomen tretje četrtine«, čas, ko ljudje, ki opravljajo misije v zahtevnih pogojih, začnejo poročati o padcu morale, ko izražajo vse več frustracij.

Občutek, da ni konca in rutina naredita svoje. Poiskati boste morali notranjo in zunanjo motivacijo, da boste lahko z ljudmi, s katerimi živite, še naprej ohranjali dobre odnose.

Jocelyn Dunn pravi, da se ljudje v tem obdobju radi še bolj izolirajo, kar še podaljša njihovo slabo razpoloženje. Zato so ključnega pomena redni pogovori in stik s prijatelji ter družino, tudi, če se vam ne zdi tako.

Sicer pa se na začetku vsak potrudi, toda po nekaj mesecih vsak pade v svojo rutino in začne kazati svoje navade.

Eden od ciljev simulacije je bil tudi ugotoviti, kako se ljudje vedejo v izolaciji ...

Kakšen tip ljudi je najprimernejši za takšno življenje?

»Pred misijo smo vsi opravili psihološke teste, ki so temeljili na petih faktorjih osebnosti, je povedala,« je razložila Dunnova.

Eden izmed njih je strpnost. Seveda bi bil človek raje zaprt z nekom, ki je strpen, kot z nekom, ki je zelo kritičen in razdražljiv.

A po drugi strani potrebujemo tudi kritično razmišljanje, da lahko ekipa deluje.

Kateri drugi faktorji so bili še vključeni:

• Vestnost. V takšnih razmerah potrebujete nekoga, ki je organiziran in točen, hkrati pa pozoren na to, kako s svojim vedenjem vpliva na druge.
• Odprtost za nove izkušnje, torej ali ste bolj radovedni in domiselni (z veliko domišljije) kot nepopustljivi.
• Introvertiranost in ekstrovertiranost. Prepoved izhoda je verjetno enostavnejša za introverta, saj ni tako hudo, če ne morejo ven in biti družabni.
• Nevroticizem ali čustvena stabilnost. Zelo zanimivo se mi zdi, ker so nevrotični ljudje lahko še posebej empatični – hkrati pa si želite, da bi v ekipi imeli nekoga, ki je miren in uravnotežen. Mislim, da je pri vseh lastnosti dobro biti nekje na sredini.

Kaj je bila prva stvar, ki jo je Joselyn naredila, ko so zapustili simulacijo?

Počitnice z družino. »Prehodili smo Kauai, enega manjših havajskih otokov. V osmih mesecih sem zelo pogrešala povezanost z naravo. Sonce na koži, veter – to je bilo čudovito!«

ZA KONEC

Razlika med njimi (astronavti) in situacijo danes je, da so se astronavti za to odločili prostovoljno. Vedeli so, kaj pričakovati in imeli so se priložnost pripraviti.

Za nas se je sprememba zgodila tako rekoč čez noč. Ni bilo časa za priprave, ni bilo časa za učenje.

So pa vedeli, koliko časa bo misija trajala. Medtem ko mi … Čakamo …

Toda naša misija je drugačna še na en način ...

Na to se večkrat opomnimo.

Naša družina so člani naše posadke. Člani posadke so tudi naše babice in dedki, ki ta trenutek morda niso z nami, strici in tete, prijatelji, prijateljice, sosedje … Cel svet.

Hkrati se je dobro mentalno pripraviti na to, da lahko traja. Ker nam bo tako lažje.

Pripravimo pa se tudi na stvari, ki jih bomo uresničili po tem.

Viri: Zeit Online, BBC, Five Star View. Priredila L. K. T.

Vabljeni tudi k branju bloga Jocelyn Dunn: 8-month mission on "Mars"

 

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del