Boris Ivanovič teče vsak dan že od februarja 2011

Boris Ivanovič je ultramaratonec, ki od 5. februarja 2011 teče prav vsak dan.

Vsak dan vsaj 1 miljo ali 1,6 kilometra. Za lažjo predstavo – ja, vsak dan, tudi ko je bolan, poškodovan, ko ga izpustijo iz bolnišnice, ko sneži, dežuje ... Prav vsak dan. V Sloveniji so tako disciplinirani, vztrajni, pridni in, če želite, nori le trije, poleg Borisa še ultramaratonec Gregor Baš in Nataša Brunec, s katero je bil lani v reviji Liza objavljen tudi intervju.

Boris je Jeseničan, a že dolgo živi v Ljubljani, za Bežigradom. Vsak dan vstane ob treh, štirih zjutraj in gre teč, da opravi svoje poslanstvo, preden se prebudi mesto in preden oči odprejo njegovi trije otroci in partnerica. Potem pelje otroke v šolo, gre v službo, popoldne še malo dodatno dela in otroke vozi na treninge. In tudi ko govori, niti malo ne varčuje z energijo, tako da se na vseh področjih vidi, da je človek v fantastični formi.

“Seveda se vse življenje ukvarjam s športom, igral sem nogomet in floorball, a nikoli nisem bil profesionalec. Doma sem z Jesenic in mi, ki nismo bili dobri drsalci, smo igrali hokej na asfaltu, pri pravem hokeju na ledu nismo imeli možnosti. Ko smo odrasli in nas je postalo sram igrati na ulici, so kolegi ustanovili slovensko ligo floorballa, v kateri sem potem dolga leta igral. In ko sem se naveličal ekipnih športov in prilagajanja drugim, sem po nekaj časa neaktivnosti ugotovil, da imam astmo, nisem se počutil dobro in rekel sem si, da moram nekaj narediti, da se moram začeti redno gibati. Ravno sta bila na televiziji oddaja Zmorem in intervju z Dušanom Mravljetom, ki je neko učiteljico pripravljal na polmaraton, a ji je tek postal tako všeč, da je pretekla kar 42 kilometrov. Po tisti oddaji sem začel teči. Takoj sem šel v trgovino, kupil sem si uro in šel že isti dan dvakrat teč.”

čevelj

Začel je teči

Potem se Boris od leta 2006 ni več ustavil: “Tisto leto se je rodila tudi prva hčerka, in ker nisem želel nehati teči, sem začel vstajati ob treh, štirih, petih zjutraj in tako je še danes.”
Potem je mladi očka začel hoditi na tekme, kjer je že takoj dosegel lepe rezultate, kot da vse življenje ne dela drugega, kot teče. Že svoj prvi maraton v Ljubljani je pretekel v 3 urah in 20 minutah, kar je za rekreativca zelo lep rezultat, čeprav je naletel na tekaški 'zid' in na koncu lep del proge celo prehodil. To je njegov najslabši čas na 42 kilometrov.

Vsak dan

“Potem mi je tekaški kolega Gregor Baš povedal, da teče vsak dan. Seveda sem se zgrozil, da to pa ni zdravo, da mora človek tudi počivati. A potem sem enkrat 14 dni zaporedoma tekel in tiste dneve, ko naj bi bil prost, sem tekel pač le miljo. Tako od 5. februarja 2011 tečem prav vsak dan in ne mislim nehati.”

Ultramaratoni

Potem se je začelo, Boris je na ultramaratonih dosegel okoli 30 zmag ter številna druga in tretja mesta. Že prvo leto, ko je vsak dan tekel, je zmagal na zelo znanem ultramaratonu Balaton, kjer je treba premagati 212 kilometrov (in mimogrede, na 160. kilometru ga je celo pes ugriznil). Na to zmago je še vedno zelo ponosen.
“Če si dobro pripravljen, niti nisi tako utrujen, no, okoli štiri dni te močno bolijo noge. A že ko tečeš zadnje kilometre ultramaratona, razmišljaš, da moraš iti naslednji dan ponovno teč,” se smeji Boris, ki je med intervjujem celo na glas razmišljal, da ga malo mika tudi triatlon, samo ne ve, kdaj v dnevu bi lahko plaval.

Poškodbe

Pet, šest let je vse potekalo sanjsko zmagovalno in brez poškodb: “Tako sem delal po 10.000 kilometrov na leto, dokler ni prišel neki december, ko sem že tekel kakšen 150. PST (POT) in me je nenadoma nekaj usekalo v ritnici. Bolelo me je kot hudič in sem komaj prišel do doma. Dobil sem piriformis sindrom, ki nepopisljivo boli. Odločil sem se, da tri tedne počivam, tekel sem le tistih minimalnih nekaj kilometrov, da ne prekinem svojega cilja #tekvsakdan.”
Z vztrajnostjo je Boris prišel počasi nazaj v formo, zdelo se je, da je pozdravil poškodbo, a se je ta po teku iz Ljubljane na Bled in uživanju v džakuziju ponovila.

“Potem sem ugotovil, da moram nekaj spremeniti, kupil sem si še spining kolo in malo zmanjšal tekaške kilometre. A se je bolečina znova vrnila. Zdaj mislim, da sem rešil uganko in tečem brez levega vložka v supergi, ker očitno tekači ne obremenjujemo enako obeh nog ali imamo eno celo krajšo. Upam, da sem zdaj na pravi poti, ker me je res vse nehalo boleti.”
Boris upa, da bo tekel brez dneva premora vse do svojega 60. leta, in si tudi želi preteči vse ulice v Ljubljani, to je nekaj več kot 1530 ulic.

Se pripravljate na maraton?

V rubriki tek izveste veliko tekaških modrosti in koristnih nasvetov, ki vam bodo pomagali na poti do cilja: Priprave na maraton