Kot smo že omenili, ko tečemo, ne tečejo le naše noge, trup in telo. Skupaj s telesom tečejo vse naše mentalne vsebine, projekcije prihodnjih dogodkov in interpretacije preteklih dogodkov. Skupaj z njim tečejo naša pričakovanja, želje, strahovi in vse tisto, kar mislimo, da smo.
Da bi iz svojega tekaškega treninga dobili kar največ, ne glede na to, ali se s tekom ukvarjate na ravni, ko stremite k boljšemu rezultatu, ali preprosto le zato, ker vas tek sprošča določenih napetosti, ki jih v vsakdanjem življenju doživljamo na vseh ravneh tega, kar smo, se je smiselno globlje zazreti v to, kar doživljamo.
Nogometna tekma. Na tribunah je polno navijačev. Eni so privrženci ekipe A, drugi navijajo za ekipo B. Med samo tekmo se v navijačih sprožajo različni občutki, in ko je tekma končana (ob predpostavki, da rezultat ni bil neodločen), se navijači zmagovite ekipe počutijo vzhičeni, navdušeni, veseli, medtem ko navijači nasprotne ekipa doživljajo celo paleto nasprotnih občutkov.
Zakaj vam govorim o tekmi in navijačih, medtem ko naj bi bil govor o teku?
Moj namen je bil s prispodobo nogometne tekme pokazati, da en dogodek v različnih ljudeh ne sproži nujno enakega občutka, temveč lahko isti dogodek posledično povzroči maksimalen spekter občutkov, ki jih vsak posameznik doživlja skozi svojo predstavo o tem, kdo pravzaprav je.
In ko govorimo o teku ...
Ko smo si zastavili cilj, pa naj bo to prvič preteči 21 kilometrov ali pa izboljšati svoj rezultat, je dosega cilja v veliki meri odvisna od vseh komponent tega, kar smo. In da bi naš trening dejansko bil učinkovit, je smiselno, da nam uspe maksimum svoje pozornosti usmeriti v dejansko delovanje.
Lahko bi rekli, da je vse tisto, kar smo, cel kup različnih množic, narisanih na belem papirju. Ena od množic je naše telo, druga razumska komponenta, tretja množica so naša čustva. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okoli nas in smo jim verjeli. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in jim tega nismo verjeli. Ne gre zanemarit lastne identifikacije s ponavljajočimi se obredi, ki nas vodijo skozi vsakdanjik. (npr.: jaz sem učitelj joge, zato se moram obnašati tako in tako. Ali jaz sem marljiv uslužbenec in zato se obnašam tako in tako.) Teh množic tega, kar pravzaprav smo, je kar nekaj. A naš namen ni, da bi se v tem trenutku usmerjali v globlje razumevanje, temveč govorimo o teku.
Če poenostavimo: Takrat, ko je maksimum naše pozornosti usmerjen v eno točko, en cilj, smo bolj učinkoviti kot takrat, ko nam med tekom misli bežijo naokrog in je početje našega telesa ločeno od aktivnosti razuma. Da bi torej tekaški trening postal učinkovit, se je smiselno vprašati, kako našo pozornost usmeriti le na eno ali morda dve množici, o katerih sem govoril, in ne ostati razpršen med enormnim številom nalog, zahtev okolice in možnimi dogodki, ki se bodo morda zgodili. Ali pač ne.
Sprostitev celega telesa ni le sprostitev mišic telesa. Če bi bilo tako, bi se popolnoma sprostili že s preprosto masažo. A verjetno poznate občutek, ko imate nekaj v glavi in vam to preprečuje, da bi se dejansko sprostili. Sprostitev, za katero menim, da lahko učinkovito spremeni naše rezultate, je brisanje množic s tistega belega papirja, o katerem sem prej rekel, da so množice komponent tega, kar smo, narisane nanj. Sproščeni smo takrat, ko smo sposobni čutiti, ne da bi zaznali potrebo, da je občutek treba ubesediti ali analizirati.
Ko razumemo, za kakšno obliko sproščenosti gre, imamo čudovito orodje, s katerim se dejansko uspešno pripravimo ne le na trening, temveč na katerokoli dejavnost, za katero se odločimo.
Da bi razumeli, kakšne v resnici so napetosti, ki nam jih povzroča tek in tudi aktivnosti našega vsakdanjika, moramo razviti svoj mehanizem samoopazovanja do te mere, da bomo dejansko zaznali spremembe, ki bodo povzročile novo napetost ali sprostitev kakšne že obstoječe. Gre za preprost način, ki ga večina najlažje razvija v ležečem položaju.
- Ležemo na hrbet, nogi in roki razmaknemo do te mere, da občutek definiramo kot prijeten. Vdihnemo, zavestno napnemo celotno telo, stisnemo pesti, zobe, potiskamo rameni, pete in zadnjico proti podlagi, poiščemo občutek, da od napenjanja celega telesa v svoji notranjosti nekako zavibriramo ... In z izdihom bliskovito sprostimo. Vse skupaj ponovimo pet- ali večkrat (prisluhnimo svojemu občutku). Telo se tako impulzno aktivira in sprosti. Z vsakim novim izdihom, ko sprostimo napetosti, je telo bolj pripravljeno ugasniti delovanje v mišičju in posledica so manjše napetosti. Vsako napenjanje celega telesa ustvari silo in sprostitev je le njeno nasprotje.
Preprosto dejstvo je, da mišica bolje deluje, ko se poveča obseg njenega delovanja. Ponavljajoči se gibi krepijo določene mišice in posledično ti postajajo bolj in bolj togi, trdi, napeti. Ker mišice našega telesa delujejo v paru (mišica na sprednji strani stegna s svojim krčenjem poskrbi za to, da se noga v kolenu iztegne, medtem ko jo pokrčimo s krčenjem mišice na zadnjem delu stegna), se z aktivacijo nasprotnih mišic sproščajo mišice, ki se posledično raztezajo.
- Po nekaj ponovitvah napenjanja in sproščanja celega telesa ostanite v ležečem položaju še od sedem do petnajst minut.
Govoriti o tem, koliko časa naj bi opazovali svoje telo, je pravzaprav jalovo delo. Gre za to, da razvijemo svoj občutek in le ta je tisti, ki naj bi definiral, koliko časa bomo počeli to, kar počnemo. Ker pa tega občutka večini ljudi ne uspe razviti brez redne vaje, je za začetek morda smotrno, da si nastavimo alarm in se sproščeno usmerimo v opazovanje občutka celega telesa. Sproščenost namreč ni le stanje naših napetih ali sproščenih mišic. Če bo naš um, medtem ko bomo poskušali opazovati svoje telo, neprestano projiciral vprašanje, koliko je ura, koliko časa še, da ne bom zamudil in podobno na zaslon našega zavedanja, bomo daleč od tistega, kar sproščenost je. Vedenje, da nas bo alarm vrnil v svet okrog nas, je za večino pomirjujoče, saj se le na ta način lahko sprostijo, da vedo, da zaradi svoje sproščenosti ne bodo česa zamudili. Zato po potrebi nastavite alarm ali pa ne! Vsekakor je smiselno ustvariti okolje, ki v nas ne vzbuja nemira, če želimo sprostiti odvečne napetosti.
- Opazujemo svoj dih. Z globokim izdihom popolnoma izpraznimo telo in s počasnimi vdihi ga popolnoma napolnimo. Poiščemo ritem, ki je umirjen, kjer sta vdih in izdih približno enako dolga. Ideja je v tem, da dih teče, in ne v tem, da ga umetno podaljšujemo.
Ne gre za to, da dosežemo rezultat, temveč preprosto za to, da poiščemo sproščen način, pri katerem se naše telo v celoti napolni in izprazni. Opazujemo, kakšna je sveža, hladna kvaliteta diha, ki vstopa, opazujemo, kakšna je topla, postana kvaliteta diha, ki izstopa.
Ko opazimo, da je naše opazovanje diha edino, kar naš um počne, se preusmerimo na opazovanje občutkov celega telesa. Se kje zadržujejo odvečne napetosti? Opazujemo telo, opazujemo tiste predele, ki so napeti, ki so morda kdaj utrpeli poškodbo, in jih primerjamo z občutki drugje. Sprostimo jih enako, kot spustimo žogo iz rok na tla. Ne vržemo je, pustimo le, da privlačnost zemlje sama poskrbi za to, da se žoga oddalji od naših dlani in se približa zemlji. Napetosti sprostimo preprosto tako, da v notranjosti poiščemo način, da postanemo mehki ...
Če ne zaznamo napetosti, brez naglice preprosto opazujemo občutek, ki se nam ponudi, ko se telesne in mentalne vsebine postopoma sproščajo. Če zaznamo, da nas razum vodi naokrog, če opazimo, da je naša pozornost kjerkoli drugje kot tam, kjer naj bi bila, v zaznavanju občutkov ta trenutek, se preprosto vrnemo nazaj na opazovanje diha. Ko vse druge vsebine razen toka diha izginejo, ponovno opustimo opazovanje diha in se osredotočimo na občutek.
Ker vaja dela mojstra, bo opis sproščanja v ležečem položaju našel svoj smisel šele takrat, ko ga bomo spremenili v prakso. Če bo sproščanje napetosti postalo del tega, kar počnete, boste hitro presenečeno ugotovili, da je vaša osredotočenost boljša, da v sebi zadržujete neprimerno manj napetosti, kar se bo odrazilo tudi v družabnem življenju, in ne le v rezultatih vašega tekaškega treninga.
- Predlagam, da v svoj dan vključite do 15 minut prakse sproščanja dnevno. Največji učinek bo sproščanje imelo takoj po službi, treningu ali tik pred spanjem. Presenečeni boste, kako hitro se bodo pokazali prvi rezultati ...
Robert Hönn, E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).
Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.
Foto: Dejan Ogrinec