Maruša Mišmaš je mlada in obetavna slovenska atletinja, doma iz Grosuplja, ki ne išče lažjih poti, ampak si na svojo (skoraj) vsakodnevno postavlja ovire. S časom 9:51,15 je do zdaj edina Slovenka, ki je 3000 metrov pretekla pod desetimi minutami, pa jo, tako kot je pri nas v atletiki že običaj, pozna le malokdo.
A njeni cilji so jasni in visoki - normo za olimpijske igre v Riu želi doseči čim prej, teku je svetlolasa 19-letna študentka prvega letnika laboratorijske medicine podredila življenje.
Maruša zadnja tri leta, odkar je iz domačega grosupeljskega kluba prišla v ljubljanski Mass, štirikrat tedensko trenira na atletskem stadionu Žak pod taktirko Svjetlana Vujasina. Letošnjo sezono velikih tekmovanj je začela s svojim prvim članskim dvoranskim svetovnim prvenstvom na Poljskem, kjer se ji ni uspelo prebiti skozi kvalifikacije, a je z izkupičkom tekme vseeno zadovoljna: "Ni mi žal, da smo šli; veliko sem se naučila in bila je res super izkušnja," pove Maruša.
Pred dnevi so se vrnili s priprav v Pulju, kjer so dobro trenirali, konec maja pa jo čaka klubsko evropsko prvenstvo v Amsterdamu. In kaj pričakuje? "Mislim, da bi morala zmagati, vsaj glede na rezultat," pove povsem mirno.
Sredi marca je že postala državna prvakinja v krosu, tam je tekla na 5000 metrov. Cilj sezone pa bo avgusta evropsko prvenstvo v Zürichu, kjer si za prvič želi predvsem čim boljši rezultat, po možnosti nov osebni in državni rekord ter seveda zlata vredne izkušnje.
Ker v Sloveniji konkurence nima, ji na treningih za spodbudo še kako prav pridejo fantje. "To mi res zelo pomaga, z menoj trenira Žan Rudolf, ki se zdaj vrača po poškodbi, in še nekaj mlajših fantov," pojasni.
Sicer trenira dvakrat dnevno, kadar ima trening v Ljubljani, jutranjega oziroma dopoldanskega, lažjega (kar pomeni lahkotnejši tek na 4-5 kilometrov) naredi v domačem Grosupljem.
Trening seveda ni vsakič isti, vsak dan je namenjen kateremu segmentu teka - enkrat sta to tehnika in stopnjevanje teka, drugič tempo, ko odtečejo od 6 do 8 kilometrov, naslednjič tempo ... Povsem prosta vadbe ni noben dan, če drugega ne, gre vsaj na kakšen iztek, v nedeljo tako preteče kakšno daljšo razdaljo, seveda pa poskrbi tudi za pravilno prehrano in dovolj počitka za regeneracijo.
Zanimivo morda je tudi to, da je vegetarijanka, na pobudo trenerja je sicer jedilniku dodala ribe, a z njimi ne pretirava. "Enkrat, morda dvakrat tedensko jih jem," pove. Zdaj, ko je študentka, je v Ljubljani, sicer pa doma kuha mami. Ni ji treba paziti, kaj je, a malce seveda vendarle je pozorna, da se ne bi zredila, kar pomeni, da si belo čokolado, ki jo obožuje, privošči bolj redko. Na treninge in študijske obveznosti se vozi z avtobusom, za zdaj pa ji oboje kljub ne najlažjemu študiju še vedno uspeva lepo usklajevati. Želela si je sicer študirati medicino, a bi bilo to z atletiko nemogoče uskladiti in bi ji precej podaljšalo študij, ki je že tako zahteven.
Atletiko je začela trenirati v prvem razredu, v devetem pa bolj resno, ko se je vpisala tudi v grosupeljski klub Špela, kjer je ostala do konca leta 2011, ko je prestopila v ljubljanski Mass. Če je želela napredovati, je morala zamenjati klub, kar jo je, takrat gimnazijko, najprej malce skrbelo: "V začetku se mi je zdelo, da se mogoče ne bom mogla počutiti del tega kluba, ampak sem se potem hitro vklopila in je bilo kmalu vse v najlepšem redu, zdaj pa sem tu res zadovoljna. Sploh ta skupina, s katero treniram, tako fantje kot mlajše punce, so res super, zelo jih imam rada," pove s širokim nasmehom.
Pravi, da je zelo vztrajna, pridna. "Vedno se potrudim dati od sebe res vse, kar zmorem, sicer pa sem bolj tiha in mirna," opiše tisto, kar je tudi opaziti. Rojena je v znamenju škorpijona in od tu najbrž črpa svojo trdno voljo tudi pri teku - ko ji je najtežje, pomisli, kako bo na cilju vesela svojega uspeha, in to ji je do zdaj še vedno dalo krila. Občasno gre ob koncih tedna tudi ven s prijateljicami, fanta pa ta čas nima. So bili pa dosedanji vsi seveda športniki.
Ima pa Maruša prav za vsako tekmo svoj posebni ritual - vedno teče razpuščenih las, na tekaških copatih pa ima rožnate vezalke.
"Verjamem, da mi to prinaša srečo," pove v smehu, poleg tega pa ima vedno kakšno posebno manikiro na nohtih, za kar poskrbi sama dan pred tekmo, sicer pa si nanese le malce maskare na trepalnice.
Čeprav je trener pomemben, je vsak atlet na tekmi povsem sam, takrat je vse odvisno samo od nje. In za zdaj gre Maruši odlično.
Besedilo in foto Polona Pirc