Tek ni za ženske

Tako je bilo nekoč in tako je morda tudi danes. Še zlasti v manjših krajih, kjer ljudje bolj pozorno spremljajo življenje drug drugega, je tek žensk še vedno vsaj delno omejujoč. Predsodki, da tek ni za ženske, še zlasti za odrasle ženske in tiste, ki niso povsem vitke, so po tihem še vedno prisotni.

Pa vendar, če si današnje punce zaželimo na tek, to lahko naredimo. Tiste, ki to počnemo, se nam to zdi samoumevno. Rade se lepo oblečemo in primerno obujemo, oboje v živahne barve in v pravih kombinacijah. Spnemo si lase v čop in enostavno stečemo. Med tem, ko se naša stopala ritmično dotikajo tal, naše dihanje pa postaja vse globlje, se zimski mraz, prične umikati prijetni toploti, ki izvira iz notranjosti našega telesa. Takrat smo vesele, da smo si čas, ki ga bomo preživele na svežem zraku, sploh lahko privoščile. Vesele smo, da to uro ne bomo ne sodelavke, ne žene, ne mame, ne gospodinje, ne prav nič drugega, ampak, da bomo preprosto samo tekačice. S samo enim ciljem, ki bi ga v tej uri želele doseči, da bomo pretekle od tam, kjer smo začele, pa do tja, kamor smo si nekaj trenutkov prej zamislile. Med tem pa ne bomo počele prav ničesar drugega, kot samo tekle in bile zveste same sebi kar se bo čutilo v tem, da se bomo imele same s seboj čim bolj lepo. To si zaslužimo tudi zato, da smo lahko boljše žene, mame, ... da smo boljše me.

Že to, da imamo zdrave noge, ki nas korak za korakom lahko nesejo daleč, je čisti privilegij, da pa to lahko kljub temu, da smo ženske, naredimo tudi v javnosti, pa je del šele relativno pred kratkim pridobljene svobode.

Poglejmo kako je bilo nekoč

V antični Grčiji so na olimpijskih igrah tekmovali samo moški. Da bi tekmovale tudi ženske, je bilo ne samo nepredstavljivo, ampak celo prepovedano. Zaželene niso bile niti med občinstvom. Poročenim ženskam je bil ogled tekme prepovedan celo z grožnjo smrtne kazni. Seveda ni bilo nič drugače tudi izven tekaških pist. Tek je bil izključna domena moških in otrok.

Tudi v modernih olimpijskih igrah, ki so se začele v Atenah leta 1896, je bila vloga žensk zelo omejena. V prvih igrah ženske enako kot v antični Grčiji niso smele tekmovati.

To se je spremenilo šele leta 1928, ko so na olimpijskih igrah v Amsterdamu ženskam prvič dovolili, da tekmujejo tudi v teku. Tek na 800 pa je bila najdaljša razdalja. Zmagovalka tega teka se je na cilju zgrudila na tla, s tem njenim dejanjem pa so "strokovnjaki" dobili potrebno potrdilo, da vzdržljivostni tek res ni za ženske. Tako do leta 1960 niso mogle ženske tekmovati niti na 800 m. Mednarodni olimpijski komite je zaradi njenega padca namreč odločil, da je tekmovanje pretežka obremenitev za žensko telo in je ženske izključil iz vseh tekmovanj na srednje in dolge proge. Po pričanju očividcev se tisti 800 metrski olimpijski tek ni končal tako tragično, kot so takrat napihovali mediji. Utrujena, a zmagovalna tekačica, naj bi se po samo 3 sekundah sama pobrala in shodila naprej, a to Olimpijskega komiteja v resnici ni zanimalo. Kot da moški v cilju nikoli niso tako utrujeni, da se za kakšen trenutek uležejo tudi na tla.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je začel dogajati svojevrsten pojav. Rojeval se je rekreativni tek. Kljub temu, da so takrat še vedno učili, da je vzdržljivostni tek izključno moška reč, so se nekatere le opogumile in postavile to trditev pod vprašaj. No, v resnici je že leta 1918 francozinja Marie-Louise Ledru na takratnem pariškem maratonu že potrdila, da tudi ženske lahko tečejo tako daleč. Angležinja Violet S. L. Piercy je leta 1926 maraton pretekla s časom 3:40. Tako kot Marie je tudi ona tekla neprijavljena in so ji dosežek priznali šele naknadno. Američanki Merry Lepper in Lyn Carman sta leta 1963 maraton prav tako pretekli neuradno. Ko ju je poskušal sodnik pregnati s proge, je Lyn zakričala pomemben stavek: "Pravico imam teči po javni cesti!".

Podobno se je dogajalo na Bostonskem maratonu leta 1967. Katherine Switzer, se je na maraton prijavila, a pod krinko samo začetne črke svojega imena, K. V. Switzer, in tako prekrila greh, da je ženska. Ko je sodnik na progi ugotovil njeno prevaro, se jo je lotil z lastnimi rokami in jo želel odstraniti s ceste. Ob Katherin pa je tekel njen fant in jo zaščitil pred "nepridipravom". Njen tek je bil zelo pomemben - čez pet let so ženskam tudi uradno dovolili teči Bostonski maraton. Bilo pa je šele leta 1984, ko so na olimpijskih igrah v Los Angelesu na maratonu lahko sodelovale tudi ženske. Ko je američanka Joan Benoit Samuelson nasmejano pritekla čez ciljno črto, je vzdržljivostni tek končno postal disciplina, primerna tudi ženska.

Hvaležni smo lahko tem ženskam, ki so imele pogum, da so s svojim telesom premaknile meje tega, kaj se za žensko domnevno spodobi in kaj se ne. Vsak tek, na katerega se odpravimo, je zahvala tem pogumnim puncam, da so se odločile in pokazale, da smo tudi me obdarjene s sposobnostjo, da tečemo daleč. In če morda živiš v kraju, kjer okolica še vedno viha nosove nad tekom odraslih žensk, je morda prav na tebi in tvojih prijateljicah odgovornost, da se temu naredi končno konec.

Tiste, ki lahko tečemo, smo skoraj dolžne teči in se na ta način pokloniti svobodi gibanja. Vsakič znova, ko se odpravimo na tek, smo lahko hvaležne dekletom, ki so utrle pot tudi za naše pravice.

Ko s pomočjo teka poletimo na krilih življenja, se spomnimo in stecimo tudi za tiste, ki tega ne morejo.

Jasmina Kozina Praprotnik za Wings for Life World Run

Tečemo zase. Tečemo za prijatelje. Tečemo za tiste, ki tega ne morejo. 3. maja 2015! Na več kot 35 lokacijah na kar šestih celinah in točno ob 13. uri.

Dogodek je odprt za vse tekače in netekače, za tiste, ki tečejo že leta ali pa so šele začeli teči. In letos tudi za otroke. Vsak je dobrodošel!

Obiščite spletno mesto Wings for Life World Run in se prijavite.

 

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?