Spomnim se na moj tek, preden sem ga ozavestil. Čeprav sem bil atlet, tekač na 400 in 800 metrov, moram priznati, da o tehniki teka nisem vedel prav veliko. Takrat sem tekel precej instinktivno.
Na razmeroma kratkih razdaljah, podaljšanemu sprintu tam do 1000 metrov, je bil moj tek veliko bolj čvrst. Ko pa sem za trening tekel na primer na 10 kilometrov, sem se držal veliko bolj sproščeno, popustljivo. To, da imam ob tem čudno držo telesa, pa sem izvedel šele od prijatelja Sergeja, ko sva šla nekoč skupaj na tek okoli Rožnika. To je bilo že skoraj pred 20 leti. On je bil plesalec in je o drži telesa vedel in čutil veliko več. Njegova opazka mi je dala misliti. Od takrat sem počasi po delčkih začenjal čedalje bolj čutiti in ozaveščati večplastnost pomena drže telesa pri teku. Pa ne samo pri teku, tudi ko hodim, ko stojim in sedim.
Čutenje drže telesa zahteva sicer le delček pozornosti, ki jo je smiselno nameniti slogu teka. Pa vendar je ravno drža tisti temelj, na katerem gradimo tudi druge prvine teka, torej gibanje nog in tudi rok. Saj vemo, če imamo temelje majave, je vse drugo tudi bolj majavo.
Vsi tudi vemo, da naše duševno stanje vpliva na našo držo telesa. Nekdo, ki gre na zmenek z novo punco, je videti povsem drugačen, bolj pokončen, gibi so hitrejši bolj živi. Ko mu ta ista punca čez kakšno uro razloži, da naj ostaneta le prijatelja, pa fant postane čisto poklapan in majav. Govorica telesa pri tem izvira iz dogajanja v naši notranjosti. Zanimivo pri tem je, da smer te komunikacije ni samo enostranska. Kajti tudi z držo in gibanjem telesa lahko vplivamo na duševno stanje.
Amy Cuddy je s svojimi sodelavci naredila zanimiv poskus. Testirancem so vzeli vzorec sline, iz česar so lahko izmerili koncentracijo hormonov. Gledali so hormon stresa kortizol in hormon obnove, počitka testosteron. Ko smo notranje bolj trdni, umirjeni, je stresnega hormona manj in je več hormona obnove. Ko nas je strah, pa je slika ravno obratna. Takrat imamo več kortizola in manj testosterona. Testirancem so potem rekli, naj se dve minuti zaigrano zmagovalno držijo bolj pokončno, na primer z razširjenimi rokami. V drugem primeru pa so dobili navodilo, naj se držijo poraženo, stisnjeni nekako vase. Potem so jim spet vzeli vzorec sline. Prišli so do zanimive ugotovitve, da sta že dve minuti določene drže telesa vplivali na pomembno spremembo v koncentraciji merjenih hormonov. Pri zmagovalni drži se je koncentracija testosterona zvišala za 20 odstotkov, pri drži poraženca pa se je zmanjšala za 10 odstotkov. Koncentracija kortizola pa se je pri zmagovalni drži zmanjšala za 25 odstotkov, pri drži poraženca pa se je povečala za 15 odstotkov. Skoraj neverjetno, samo dve minuti drugačne drže telesa, pa se hormonska slika lahko toliko spremeni. Bodimo torej pozorni, kako se držimo.
Zdaj predlagam, da vstanete.
Najprej nekaj časa čisto normalo sproščeno stojte. Potem pa se potrudite, da boste en do dva centimetra višji, bolj pokončni. Ali čutite, da so se morale pri tem nekoliko bolj napeti trebušne, hrbtne in zadnjične mišice?
Zdaj zanalašč popustite, da boste spet približno dva centimetra nižji. Te mišice, ki so se prej napele, so spontano popustile. Da ohranjamo pokončno, čvrsto držo telesa, morajo mišice dodatno delati.
Z mišicami pa je križ. Lene so. Če le ni treba, se raje manj naprezajo. Zato jih moramo spodbujati k temu, da delajo. Če nam jih uspe prepričati v to, se bomo počutili bolj trdne tudi v naši notranjosti. Pa ne samo to, tudi tekli bomo drugače.
Poskusimo. Vstanite in tecite na mestu. Najprej tecite tako, da ste zanalašč višji. Poskusite nekako oceniti svojo telesno težo. Zdaj pa se zanalašč znižajte za približno dva centimetra. Ali tudi vi občutite, kot da ste v trenutku za pet kilogramov težji? Dobra motivacija za pokončno držo telesa pri teku, kajne. Do njenega izraza pa pride še toliko bolj, ko smo že utrujeni. Naredi nas bolj odporne na utrujenost.
Vedno več ljudi med tekom misli na svojo držo. Takrat namreč tečemo bolj utirjeno, manj majavo, občutek imamo, da smo lažji in bolj elastični. Ne predstavljam si več, da se med tekom ne bi spodbujal v to. Tako kot pri vseh stvareh v življenju je tudi pri teku toliko bolje teči pokončno.
Urban Praprotnik, prof. šp. vzg. za www.wingsforlifeworldrun.com
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del