Šport, ki je nepredvidljiv, poln doživetij, prepojenih z adrenalinom, in pasti, kjer premagate samega sebe. To je gorski tek. Zahteva veliko moči, vzdržljivosti in poguma.
Gorski tek je disciplina, ki je najbližja teku na dolge razdalje. Raznolikost proge v naravnem okolju pogojujeta vrsta podlage in konfiguracija terena. Začetek teka je ponavadi ob vznožju hriba ali gore, nato pa tečete po uhojenih gozdnih in planinskih stezah oziroma terenih, ki jih uporabljajo pohodniki. Priporočam, da tečete po označenih in varnih poteh, kjer je majhna možnost planinskih nesreč.
Tek na goro pa je mešanica vsega: vzpenjanje, spuščanje in vmesni ravninski deli. Je pravo doživetje, tako rekoč tekaška osvojitev gore. Seveda ni potrebno, da takoj stečete na vrh Alp.
Dolžino in višinsko razliko, ki jo želite premagati, si podaljšujete oziroma zvišujete postopoma. Tako prilagodite telesni ustroj (mišice, živčevje, dihalni in živčno-mišični sistem), da lažje premaguje obremenitve.
Kot pri planinarjenju se tudi pri teku določi cilj. Najbolje je, da je to kraj, s katerega imate čim širši in lepši razgled v dolino. Tako se naužijete lepote narave, svežega zraka in tišine.
Preden pa se odločite za to vrsto teka, se morate naučiti osnov in imeti za sabo treninge po programu.
O tehniki
Tek navkreber
Tehnika gorskega teka, ki omogoča najbolj racionalen tek, je nekoliko drugačna kot pri teku ravnini.
Pri teku navkreber se spremeni drža telesa, nagib telesa je nekoliko bolj naprej. Dolžina koraka je krajša, frekvenca pa se ohranja ali se nekoliko poveča, kar posledično mišičevju postavi drugačne zahteve kot ravninski tek.
Dolžina koraka se prilagaja glede na naklon klanca, po katerem tečete. Ko postaja vse bolj strmo, pristaja noga na stopalni blazinici, kar vas zavaja, da bi tekli s pomočjo stegen. To preprečite s tem, da pri vsakem koraku pritisnete pete s pomočjo medenice proti tlom. Težišče premaknite naprej. Odriv naj bo s stopali in tako bodo kolena znatno manj obremenjena.
Nasvet: Pojdite nekaj korakov zadenjsko po stopnicah navzdol. Tako se boste samodejno znašli v pravilni poziciji telesa, torej v nagibu naprej, z glavo naprej in rahlo kvišku, čutili boste pomoč medenice.
Tek navzdol
Pri teku navzdol oziroma pri spustu se pogosto srečujemo s strahom zaradi preobremenjenosti sklepov. Ta problem lahko obvladujete z nekoliko spremenjenim tekaškim slogom, ki prepreči pritisk na sklepe.
Pri spustu po lepem terenu z blagim nagibom naj bo tehnika teka čim bolj podobna tehniki teka po ravnem.
Pri strmem spustu po grdem terenu je pomembno, da ne zavirate z vsakim korakom. Pustite, da sila gravitacije dela namesto vas, in porabili boste zelo malo energije. Naredite nekaj na pol nadzorovanih korakov čez korenine, pri čemer naj se stopala oprejo tal le toliko, da se težišče telesa ne zniža bistveno.
Ko noga pristane na zanesljivejši podlagi, lahko hitrost korakov uspešno nadzorujete. Pomembno je, da delate majhne korake z veliko frekvenco, tudi ko se spuščate, saj se na nepredvidljivem terenu (skalah, blatu ali razmočenem listju) tako lažje hitro odzovete.
Pazite: predolgi koraki preveč obremenjujejo kolena!
Poleg prave tehnike teka je za hiter in zanesljiv spust treba imeti tudi dovolj poguma.
Nikar ne pozabite na pomembno vlogo rok, ki zelo pripomorejo k boljšemu gibanju navzgor kot navzdol.
Pri teku navzgor je pomembno, da je gibanje rok poudarjeno, roke naj se ves čas gibljejo paralelno glede na trup. Vsako odmikanje komolca v stran vodi v nihanje rok iz smeri teka, kar pomeni sukanje zgornjega dela telesa okoli vzdolžne osi telesa in s tem večjo porabo energije. Pri spustu pustite, da se roke sproščeno in prosto gibljejo ter spremljajo tek, le tako boste najlažje lovili ravnotežje.
Poraba energije
Takšen tek je zelo zahteven in zahteva ogromno energije. Raziskave kažejo, da je pri teku po klancu s petodstotnim nagibom poraba energije pri enaki hitrosti za odstotkov večja kot na ravnem terenu. Desetodstotni naklon zahteva okoli 50 odstotkov več energije,15-odstotni naklon pa 85 odstotkov in več.
Razlog za tako veliko porabo energije je v tem, da se telo ne giblje samo naprej (kot pri teku po ravnini), temveč je gibanje tudi navzgor. Ko tečete v klanec, je faza zamaha pri tekaškem koraku krajša in stopalo 'pada' z majhne oddaljenosti. Pri dotiku je majhna stopnja ekstenzije mišic nog, predvsem mišic meč, kar pogojuje, da se manj elastična energija prenese na naslednji korak.
Pravilna obutev in dodatna oprema
Zelo pomemben kos opreme je posebna obutev za gorski tek. Navadnih copat za cestni tek ne priporočam. Zaradi teka po neurejenih površinah je priporočljivo imeti podplat iz karbonske gume, ki je odporna na obrabo in ima grob profil.
Zagotavljati mora dobro stabilnost in blaženje. Zgornji del copata naj bo iz nepremočljivega materiala (goretex). Vsebuje naj dodatne stranske ojačitve, ki preprečujejo prevelika stranska nihanja stopala med tekom.
Zaradi spremenljivih vremenskih razmer, ki so pogoste v gorah, je treba vzeti s seboj še kakšen kos dodatne opreme. Zelo primerno je, da imate okoli pasu pas z vrečko, v kateri imate vetrovko in majico v primeru slabega vremena. Steklenička z vodo pa bo preprečila preveliko izgubo vode in dehidracijo. Zelo dobro je imeti tudi osnovne pripomočke za prvo pomoč.
Če se odločite za daljši in zahtevnejši tek, je priporočljivo, da obvladate uporabo osnovnih navigacijskih veščin, predvsem kompasa in zemljevida. Z identifikacijo orientacijskih točk in razumevanjem izohips lahko določite svoj položaj na zemljevidu.
Ne pozabite
Pred tekom namažite izpostavljene dele telesa z ustreznim zaščitnim sredstvom, ki vas bo ščitilo pred nevarnimi sončnimi žarki.Uporabite repelente, ki odganjajo insekte in klope.V sončnem vremenu so nujna sončna očala.
Tek na zastavljeno goro ob jasnem vremenu je izkušnja, ki jo želi vsak ponoviti. Lahko rečem, da se ti 'zasidra v kri' in gore postanejo tvoje 'prijateljice'. Vredno je poskusiti!
Jasna Zagrajšek
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?