Zdravnica, dr. Sarah Wells je bila v svoji 20. letni karieri že ob več kot dva tisočih ljudeh, ki so bili na smrtni postelji.
Med drugim je skrbela za neozdravljivo bolne paciente, ki so pred seboj običajno imeli le še nekaj tednov življenja. Sama smrti po dolgoletnih izkušnjah ne vidi več kot strašljive, temveč kot normalno, naravno in pogosto tudi lepo izkušnjo.
Ne spreglejte:
- 10 dejstev o smrti, ki vam jih zdravniki ne povedo
- Spoznanja ljudi, ki so šele na koncu dojeli, kaj so v življenju zanemarili, pa je bilo najvažnejše
Največja obžalovanja ljudi na smrtni postelji
Ena izmed zanimivih stvari, ki jih poudarja dr. Wellsova so, da je zadnji čas življenja, ki so ga preživljali njeni pacienti kot nekakšen poseben in ponižen čas. Sama je slišala nešteto izpovedi na smrtni postelji, toda nihče od umirajočih ni nikoli rekel, da so premalo časa posvetili svojemu delu. Veliko pa jih je obžalovalo, da niso več svojega časa preživljali s svojo družino.
Mnogi umirajoči obžalujejo, da žrtvovali čas z družino za pehanje za denarjem. Zdravnica je ob tem opozorila tudi na naše vsakodnevne skrbi, ki so povezane z delom, na račun katerih lahko zanemarimo naše medsebojne odnose. Na koncu denar tega ne odtehta.
Strah pred smrtjo je v naši kulturi globoko zakoreninjen
V naši kulturi je strah pred smrtjo še vedno velika tabu tema, ki s seboj prinaša ogromno strahu pred neznanim. Ena izmed misij dr. Wellsove je med drugim tudi to, da ozavešča o tem, da smrt pravzaprav ni nič tako zelo strašljivega.
Umiranje je miren proces, v katerem ljudje postanejo bolj umirjeni in zaspani, saj se tudi delovanje njihovih organov upočasni. Pogosto se zgodi, da padejo v nekakšen trans v katerem čutijo in slišijo zunanje dejavnike in ljudi, toda ne morejo komunicirati.
Ko ljudje na smrtni postelji uvidijo, da smrt ni tako strašna kot so si predstavljali, se odpravi velika mera strahu, pravi dr. Wellsova in dodaja, da kljub temu ne more nič preprečiti obžalovanj, ki se takrat pojavijo. Med njimi je med največjimi, kot smo že omenili, to, da niso več svojega časa preživeli s svojimi ljubljenimi.
Kaj pa posmrtno življenje?
Nisem verna, toda moje delo je okrepilo moje prepričanje o posmrtnem življenju, pravi dr. Wellsova glede svojih izkušenj o življenju po smrti.
»Bolniki mi ne govorijo toliko o Bogu, ampak o pokojnih svojcih, ki jih vidijo, da prihajajo k njim preden umrejo. Ko mi povedo, da so videli svojo mamo, izgubljenega otroka ali celo hišnega ljubljenčka, kar se jim zdi zelo pomirjujoče, vem da bodo kmalu odšli.«
Zase pravi, da se ne boji smrti, saj razume kaj se bo zgodilo. Takrat bo poskrbela, da bo obkrožena z ljudmi, ki jih ima rada, saj jo je to delo naučilo, da so dobri medsebojni odnosi tisto, kar resnično nekaj šteje.
Povzeto po: telegraph.co.uk
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić