Življenja z boleznijo si ne moremo predstavljati, če ga ne živimo sami. In ker so v takšni situaciji problemi še strašnejši in ovire večje, lahko bolniki hitro izgubijo upanje.
Ne, ne moremo si predstavljati slabega dneva bolnikov s kronično boleznijo. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo in čutiti, kar čutijo oni. Lahko pa jim pomagamo odpraviti nekatere navade, ki ubijajo upanje:
- Prepričanje, da so misli resnične.
O sebi si morda zamišljajo veliko slabega in predvsem to, da nikoli ne bo bolje. Počasi začnejo verjeti, da je vse to resnica ...
- Čutiti krivdo zaradi bolezni.
Niso sami krivi za svojo bolezen, in to dobro vemo. Njih pa moramo včasih spomniti na to.
- Obremenjevanje s tem, kaj mislijo drugi.
Seveda si zamišljajo, da imajo drugi precej slabša mnenja o njih, kot jih imajo v resnici. Vendar, je sploh pomembno, kaj si mislijo drugi?
- Ostati v razmerju, v katerem partner ne podpira in stoji ob strani.
Tudi če ne trpite za kronično boleznijo, je nesmiselno ostati v takšnem razmerju, pri kroničnih bolnikih pa to lahko pusti veliko hujše posledice.
- Osredotočanje na to, česar ne zmorejo.
Raje jih opomnite, kaj vse zmorejo in v čem so dobri. Pomagajte se jim otresti prepričanja, da jih definirajo slabe stvari.
- Primerjanje z drugimi kroničnimi bolniki.
Četudi trpijo za isto boleznijo, je boj za vsakega drugačen. Bolje je, če se osredotočijo nase.
- Ne izraziti svojih močnih plati zaradi strahu.
Strah pred omejitvami jim preprečuje, da bi se pokazali v svoji najboljši luči.
- Ne živeti življenja.
Je edina priložnost, ki jo dobimo. Zakaj je ne bi izkoristili, kot najbolje moremo?
- Siljenje čez omejitve, ker drugi pravijo, da ne zmorejo.
Pametno je poznati svoje meje in omejitve ter ne siliti čeznje, ker se zavedamo posledic. Že res, da fizično česa ne zmorejo, imajo pa veliko močnih plati, med drugim zmožnost empatije, katere nekaterim očitno primanjkuje.
- Žaljenje samega sebe.
Na slab dan si nadenejo marsikatero žaljivo ime. Bodite tu za njih, da jih opomnite, kako edinstveni so.
- Poslušati nasvete ljudi, ki nimajo kronične bolezni.
Običajno imajo veliko nasvetov in govorijo o tem, kako bi sami ravnali, če bi se znašli v taki situaciji ... Pa se nikoli niso znašli tam.
- Druženje z negativnimi in toksičnimi ljudmi.
To ima slab vpliv na vsakogar, saj se po druženju z njimi počutite slabo in brez pravega upanja. Kako mora biti šele za kronične bolnike?
- Definira jih njihova bolezen.
So veliko več kot njihova bolezen, in če jih imate zares radi, jim boste pomagali, da to uvidijo.
- Preživljati čas na družbenih omrežjih.
Radi pozabimo, da življenje na družbenih omrežjih ni resnično in začnemo hrepeneti po tem, kar naj bi imeli drugi. To lahko poslabša mentalno zdravje, kar je za kronične bolnike zelo slabo.
- Razmišljanje: "Kaj pa, če ..."
Tako se rodijo negativni scenariji, ki ubijejo upanje po boljšem življenju. Kaj pa, če bo vse vredu?
- Izgoreti na dober dan.
Ko se počutijo bolje, želijo narediti veliko. Ne vedo, kdaj bo spet prišel takšen dan. A to lahko pusti hude posledice in upanje spet zamre ...
- Opravičevanje za to, na kar ne morejo vplivati.
Niso sami krivi, kadar jim telo ne pusti česa narediti.
- Pričakovati, da bodo bližnji vedeli, kako čutijo.
Kakorkoli si to želite, žal ne morete čutiti, kar čutijo oni. Lahko pa jim stojite ob strani in nudite podporo.
- Prepričanje, da je omejitev slaba lastnost.
Niso leni, ampak utrujeni zaradi kronične bolezni. Niso sebični, ampak ne morejo na druženje, ker jih je presenetila epizoda bolezni.
- Obremenjevanje s prihodnostjo.
Misli nas lahko pripeljejo na zelo temna mesta. Osredotočimo se na tukaj in zdaj.
Preverite tudi 4 opozorilni znaki, ki nam govorijo, da se je potrebno ustaviti
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?