Hiša groza

Pred kratkim sem srečal

prijatelja, ki je lani napolnil okroglih 40 let. Ker ga že dolgo nisem videl, sem njegovo okroglo številko komentiral s "kar dobro se držiš za svojih sto let". Odkritosrčno se je zasmejal in v smehu dejal: "Raje mi čestitaj za moj prvi rojstni dan. Pred slabim letom dni sem se ponovno rodil. " In povedal mi je zgodbo, ki mu je popolnoma spremenila življenje.

Neke nedelje sem bil po dolgem času sam doma, saj je žena odpeljala otroke na rojstni dan, tako da sem si privoščil pravo nedeljsko razvajanje. Okopal sem se v kadi, prižgal cigaro pred televizorjem in užival v nemotenem preklapljanju programov. Domislil sem se, da bi si lahko med gledanjem kriminalke, ki me ni tako zelo zanimala, postrigel nohte na nogah, seveda kar v dnevni sobi.

Zabavala me je misel na to, da lahko nekaj ur počnem vse tisto, zaradi česar gredo moji ženi lasje pokonci. V boksericah sem sedel na klubsko mizico iz debelega stekla, položenega na kovinsko konstrukcijo. Nisem še niti do konca odrezal prvega nohta, ko je steklo pod mojo težo počilo. Z zadnjico sem priletel na tla, noge pa so prav trapasto bingljale čez rob kovinskega okvirja. Še dobro, da ni bilo nikogar doma, ki bi se mi smejal.

Ko sem se končno spravil pokonci, sem na nogah in na tleh zagledal kri, čeprav rane nisem čutil. Z roko sem segel k zadnjici, da bi si očistil drobce stekla, in otrpnil od groze. V desni zadnjični polobli sem otipal velik kos debelega stekla. Ne da bi kaj prida razmišljal, sem ga takoj potegnil ven, kar pa je bila velika napaka.

Kri se je ulila kot iz kičaste betonske fontane na vrtu mojega soseda in dnevna soba je bila v trenutku preplavljena s krvjo. Vedno sem mislil, da sem precej utrjen, toda tolikšna količina krvi je bilo le malo preveč, da bi lahko trezno razmišljal. Bilo me je groza in zdelo se mi je, da se bom zdaj zdaj zbudil iz nočne more. A sanje se nikakor niso hotele končati. Odvlekel sem se v kopalnico, da bi z brisačo nekako ustavil krvavitev. Vedel sem, da moraš tesno poviti del telesa nad rano, a kako se človek povije, če krvavi iz zadnjice? ! Skoraj me je že zagrabila panika.

Vedel sem, da moram poklicati prvo pomoč, a se nikakor nisem mogel spomniti nove številke centra za obveščanje, ki so nam jo v novi državi zamenjali pred nekaj leti. V glavi mi je krožila številka 95, s katero sem si v najstniških pomagal, ko me je s kolesa zbil nepazljiv voznik. Edina številka, ki sem se je lahko domislil, je bila prijateljeva v velikem javnem podjetju. Oglasil se mi je avtomatski odzivnik: "Poklicali ste . . Če želite oddelek X, pritisnite številko 1, če želite oddelek Y, pritisnite številko 2, če želite . . " S krvavim gejzirjem na zadnjici nekako nisem bil razpoložen za tipkanje in poslušanje Mozartove Male nočne glasbe.

Mobilnik se mi je izpraznil, svojo pin kodo pa kar naprej pozabljam. Domislil sem se številke svojega soseda, od katerega si pogosto sposojam kosilnico in drugo orodje za drobna hišna popravila. K sreči je bil doma. "Stane, mi lahko prideš pomagat. Krvavim iz zadnjice, pa bi potreboval pomoč. " Sosed se je samo zasmejal in rekel: "Joj, Peter! Kdaj boš prenehal s tem črnim humorjem. Oprosti, a imam obiske. " In je odložil slušalko. Zdaj se mi je očitno maščeval sloves šaljivca.

Vedel sem, da mi pri tako intenzivnem puščanju ostane le še nekaj minut življenja, če se ne bom že prej onesvestil. Poklical sem svojo sestro, ki živi v drugem mestu, in ji povsem mirno razložil, da sem se poškodoval in da bom najverjetneje umrl. Potem sem se spomnil še na svoje pornografske filme, ki sem jih pred nekaj leti posnel z lepotico, ki pa ni bila moja žena. Kot da bi vedel, sem jih prejšnji teden dobro skril med orodje v garaži. Opotekel sem se do vhodnih vrat in jih na stežaj odprl. Tako me bo vsaj kdo videl in mi pomagal. Potem sem nezavesten padel na tla.

Ko sem se spet zavedel, nisem imel dovolj moči, da bi se dvignil. Kako nepomembne misli so mi švigale po glavi! Hotel sem se na vsak način splaziti do kavbojk, da bi jih za silo nekako navlekel nase, da me ne bi našli v samih spodnjicah.

Očitno moj klic sosedu le ni dal miru in se je odločil, da vendarle skoči do nas in preveri, ali je z mano vse v redu. Ko me je zagledal v luži krvi, mu je dobesedno vzelo sapo. Povsod naokrog so bili sledovi krvi. Ko je za silo prišel k sebi, je takoj stekel k telefonu in poklical reševalce. "Poslušaj, stari, " mi je rekel, "ne misli, da se boš tako lahko izvlekel za kosilnico, ki si mi jo pokvaril prejšnji vikend! "

Ker zaradi šoka ni vedel, ali gre za poškodbo ali napad, so že čez nekaj minut v našo sicer mirno ulico pridrveli policisti in rešilni kombi. Ko so me naložili na nosila, mi je bilo že vseeno, ali bom umrl. Imel sem občutek, da sem zdaj v rokah drugih, in končno sem se lahko sprostil. Razmišljal sem o svojem življenju, ki navsezadnje sploh ni bilo tako slabo, čeprav je bilo kratko in jedrnato in z veseljem sem se spomnil sanj vsakega moškega, ki so se meni uresničile: spal sem z dvema ženskama hkrati, in to cele tri dni na dolgočasni razvojni konferenci.

V mislih sem samo še preletel vsebino svoje denarnice, ki je bila zatlačena v žepu do kolen navlečenih kavbojk, pomislil na to, kdaj sem nazadnje vtaknil zdravstveno izkaznico v avtomat, in se spraševal, ali je žena pravočasno plačala položnico dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Naložili so me v reševalni kombi in slišal sem ženo, ki je s paničnim glasom spraševala reševalce, kako je z mano. "Gospa, ne skrbite. Vaš mož je še mlad, zdrav in v dobri formi. Če ima vsaj malo sreče v življenju, se bo izmazal. " Lepo, da se nekaterim 40 let še vedno zdi malo in da so sivi lasje in najmanj pet kilogramov preveč za nekoga telo v formi. Slišal sem, da so se s treskom zaprla vrata in da so vključili sireno. Spet sem izgubil zavest.

Če človeka nič drugega ne obdrži pri življenju, potem ga gotovo izjava o mladosti in dobri formi pri štiridesetih, ko že ima sive lase. Napol pri zavesti sem preležal štiri dni in vsakokrat, ko sem se vsaj približno zavedel, je v sobo stopila privlačna medicinska sestra. Zdelo se mi je, da vsakokrat pride druga in da je vsaka naslednja lepša od prejšnje. Celo moški bolničarji so se mi zdeli čedni, si morete misliti? !

Ko sem se po tednu dni vrnil domov, je bila hiša bleščeče čista in pospravljena. Sosed Stane je celo pobelil predsobo in dnevno sobo, ki sem ju dobro namazal s krvjo. V dnevni sobi ni bilo več steklene mizice. Namesto nje je tam stala velika lesena skrinja, v kateri je moja žena hranila svoje revije. Počutil sem se dobro, kot bi se znova rodil. Vedel sem, da sem porabil celo pest kovancev, ki sem jih za srečo vedno pobiral s tal po cesti, in da se sosedu lahko zahvalim, da nisem odjadral na oni svet. In nikoli več mu ne bom zameril, če se ne bo hotel smejati mojemu črnemu humorju. In kar je najbolje: zaradi svojih sivih las in štiridesetih let na grbi se ne sekiram več in moja žena je več kot zadovoljna z mojimi nočnimi dejavnostmi. Tega, da mi občasno med tem misli uidejo k skritemu posnetku v garaži, ljubkim medicinskim sestram v bolnišnici in nepozabni razvojni konferenci v troje, ji seveda nikoli ne povem.

Martin Pesko

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?