Kronične preobremenitve na delu in stalna dosegljivost. Čedalje več zaposlenih obišče zdravnika zaradi psihičnih stisk. Pogosto tudi zaradi simptomov izgorelosti.
Kaj je izgorelost?
Značilni sta velika izčrpanost in notranja praznina. Težave so lahko sicer zelo različne. Razvijajo se v daljšem časovnem obdobju, zato zdravniki govorijo tudi o različnih fazah izgorelosti.
Začne se ...
V začetku prizadeti kažejo zelo veliko vnemo za poklicne cilje. Počutijo se nezamenljive in zanemarjajo lastne potrebe.
Hkrati imajo občutek, da nimajo nikoli časa in da so stalno utrujeni in izčrpani. Vse težje jim uspeva, da bi si odpočili v strogo odmerjenem prostem času.
Razvoj
V drugi fazi se prekomerna delovna vnema počasi spremeni v čedalje hujše stanje izčrpanosti.
Opazni so manjša storilnost, nihanja razpoloženja in nesposobnost sproščanja. Utrujenost je trajno stanje.
Pojavita se tudi notranji nemir in nervoznost, v hujših primerih pa tudi agresivnost.
Zaključno stanje
Tega zaznamujejo resignacija in občutki manjvrednosti. V primerjavi z njihovo prejšnjo pojavo, ljudje s sindromom izgorelosti skorajda niso več prepoznavni.
Kako prepoznati obremenitev?
Najprej je pomembno poznati lastne znake za stres. Potem si je treba pojasniti, kaj nas obremenjuje. Družina ali poklic? Ali zaradi nadur nimate več časa za prijatelje in šport? Ali preveč zahtevate sami od sebe?
Terapija
Če se pojavi sindrom izgorelosti, je smiselna tudi psihoterapija. Pri njej se terapevt osredotoči predvsem na ozadja nastanka. Prizadeti se nauči razporediti svoj prosti čas in s pomočjo tehnik sproščanja tudi, kako izklopiti.
Gibanje pomaga k izboljšanju duševnega stanja.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"