Kako srečni ste?

Tole vsekakor ni podoba vsakdanjega prizora sreče.

Fotografija prikazuje socialnega psihologa Roberta Biswasa-Dienerja, ki sedi na tleh nekje v severozahodni Keniji, z ravnim hrbtom in dlanmi v svojem naročju. Kratko majico ima napol slečeno. Nasproti njega sedi masajski bojevnik in mirno zabada razbeljeno palico v njegovo prsno mišico. In ne neha.

“Predstavljajo kulturo poguma, ” razlaga psiholog, ki potuje po svetu in raziskuje srečo. “Vsa ta bolečina in brazgotinjenje ima en sam namen – da se dokaže pogum za sprejemanje bolečine. Nekoč sem gledal obred obrezovanja pri 15-letnem mladeniču, videti je bilo strašljivo. Fant je bolečino prenašal čisto tiho, zdelo se je, kot da počiva. Masaji si res zaslužijo nagrado za pogum. Moj projekt se jim ni zdel bog ve kako zanimiv, zato sem jim rekel, da bom sodeloval pri tem žgočem ritualu. ”

Na fotografiji je vidno, kako glavni udeleženec rituala stiska čeljusti skupaj, ko razbeljena palica ožge njegovo meso. Obrv se popačeno dvigne. “Sramotno, ” pokomentira svojo reakcijo.

Vendar je delovalo. Masajski bojevniki so čudnemu Američanu po tem obredu dovolili opazovati in raziskovati njihovo vedenje. (Na lestvici od ena do sedem – se strinjate z izjavo ali se ne? Življenje, ki ga živim, je zelo blizu idealu in Če bi še enkrat lahko živel svoje življenje, ne bi spreminjal skoraj ničesar, in . . ) Izkazalo se je, da so srečni. Resnično, veliko srečnejši kot večina drugih ljudi, čeprav imajo malo, skoraj nič formalne izobrazbe, posedujejo le nekaj glav živine ter kot glavno orožje za obrambo pred lačnimi levi uporabljajo sulice.

Kaj ljudi osrečuje? Zakaj se zdi, da prav mi­li­­jonarji ponavadi spominjajo na pozabljeni kup nesreče? Zakaj zadovoljstvo vedno najdemo v aktivnostih, ki so fizično naporne ali celo bo­le­če – na maratonu, v veslanju ali pa pri sode­lovanju v bolečem plemenskem ritualu. Če pravo srečo res najdemo v prijateljih in družini (kot nam narekujejo raziskave), kako naj potem ta razmerja uravnavamo?

Zadnjih nekaj desetletij je na to vprašanje po­skušala odgovoriti cela vojska znanstvenikov – njihov cilj je bil odkriti prvinsko naravo sre­če. Rezultati se včasih zdijo kar preveč za­ple­­te­­ni. Ekonomista nam namreč ponujata na­sled­njo formulo sreče: r = h [u (y, s, z, t)] + e. Po dru­gi strani pa so odgovori kristalno jasni in preprosti, saj sta ista avtorja ugotovila tudi: “Več sek­sa, srečnejši človek. ” (Toda počakajmo še tre­nu­tek. Poročala sta tudi, da je “število seksualnih parterjev, ki človeka osrečuje, en sam”. ) Srečo lahko vedno najdemo in jo nad­grajujemo – in to je dobra novica. Raziskave so pokazale, da je velika večina depresivnih ljudi sposobna svoje stanje izboljšati. In kar je še bolje, večina naj­učinkovitejših tehnik je zelo preprostih in brez­plačnih.

Pa začnimo s seznamom.

Včerajšnjo noč sem prebedel, ko sem izdeloval svojega. Napisal sem seznam stvari, ki (so) me v nekem trenutku naredile srečnega. Ko sem bil otrok, smo imeli na vrtu murvo in vsa junijska jutra sem v svoji pižami poskakoval okrog drevesa in si trgal sladke sadeže, dokler moje roke, noge in ustnice niso postale popolnoma vijolične. Zveni neumno, kajne? Večini ljudi okus murve sploh ni všeč.

Moj seznam je bil poln trivialnih stvari: vož­nja prvega avtomobila z eno roko, plavajočo v vetru, in glasno glasbo, ki je odmevala še kar nekaj časa po tem, ko me ni bilo več na prizorišču. Zbujanje v novem stanovanju in zajtrki v postelji, nered, ki je bil samo moj in ni nihče godrnjal. Sedenje na verandi z džin tonikom v roki in opazovanje hčerke, ki se je igrala v pes­kovniku. Nič takšnega torej, kar bi človek dal na seznam “99 stvari, ki jih moram storiti, pre­den umrem”.

Morda pa poanta sploh ni v velikih stvareh. Svojo srečo pogosto osredotočamo na stvari, ki jih poznamo, a če smo po­šteni, se kmalu počutimo presneto prazne in že načrtujemo pri­hod­nost – naslednjo veliko predstavitev, nov avtomobil, vro­či zmenek . . Vedemo se, kot da je vse odvisno (na primer) od zmage naše nogometne ekipe prihodnjo so­bo­to. Resnično življenje pa vendarle ni vakuum, v katerem en sam majhen dogodek (sanjska služba ali pravljična hiša) vse obrne na glavo.

Sobotno popoldne pride in gre in vsa čust­va, povezana z nogometno tekmo, postanejo po­tisnjena, zapuščena, izvržena ali kakorkoli drugače obdelana ob pici, ki si jo s prijatelji privoščite po tekmi, celonočni zabavi ali ob slabosti, ki jo preživljate naslednji dan.

V enem od ekperimentov so ljudi spraševali, kako slabo bi se počutili, če bi pogoreli na vročem zmenku. Zelo slabo, so odgovorili. A ko se jim je to dejansko zgodilo, položaj ven­darle ni bil tako kritičen.

In raziskovalci so ubrali nasprotno pot. Lju­di so spraševali, kolikšno količino zdravil, ki izboljšujejo razpoloženje, bi morali zaužiti, da bi se počutili bolje, kadar niso pozitivno raz­po­loženi. Na tone, so predvidevali. Izkazalo se je, da ni tako. V naši zavestni namreč obsta­ja tako imenovani psihološki imunski sistem, ki preganja slabe novice.

In to je dobra novica. Omogoča nam, da hitro najdemo pot do ravnove­sja celo v najhujših primerih iz­gube – ob smrti staršev. Zato po so­botni tekmi kmalu po­za­bimo na poraz in pričakujemo na­sle­­d­njo tekmo. Zato si tudi želimo poroke, čeprav se dobro zavedamo, kakšne odgovornosti prinaša . . In radi vzgajamo otroke, kljub neprespanim nočem ter stalnemu joku in stoku.

Po drugi strani pa pomaga tudi, če enkrat za vselej utopimo iluzijo, da bi bili zagotovo sre­č­nejši, če bi bili le malo bogatejši ali lepši. Razi­s­kave kažejo, da povečanje dohodkov, celo sed­mica na loteriji, ne povečajo sreče. Ko ste enkrat sposobni finančno zadovoljiti svoje osnovne potrebe, občutek sreče ne narašča več premo sorazmerno z večanjem premoženja. Psiho­lo­ški imunski sistem nam je v veliko po­moč pri razlagi nadpovprečno dobrih novic, ki kar kma­lu postanejo . . povprečne, včasih celo neumne. Ljudje, ki vse svoje upe usmerijo v naslednjo veliko stvar, pogosto na koncu, ko je cilj dose­žen, ne čutijo pričakovanega zadovoljstva.

Predvsem pa se vsi radi hranimo s stvarmi, ki so nas osrečevale v preteklosti. V eni od ra­ziskav so bili spomini ljudi na počitnice veliko pozitivnejši kot občutki, ki so jih izražali med dejanskim preživljanjem dopusta. Olepšan spomin je v njih vzbudil željo po ponovitvi doživetja. Raziskovalci ugotavljajo, da je ključ­nega pomena, kako se doživetje konča. Pravijo, da so spomini ljudi na dogodek neproporci­onalno povezani glede na neki določen trenu­tek na koncu. Ljudi, ki so opravljali rektoskopijo, so razdelili v dve skupini. V prvi so neprije- ten poseg opravili tako, kot je v navadi, v drugi skupini pa je pregled trajal celo minuto dlje, a s takšnimi prilagoditvami, da je bila prav ta zad­nja minuta nekoliko udobnejša (če je to sploh mogoče). Ljudje iz druge skupine so imeli veli­ko lepši spomin na poseg in so ga bili priprav­ljeni ponoviti, ko je zopet nastopil čas, kar je ključnega pomena za dobro zdravstveno prakso.

Vse skupaj se res zdi daleč od popolne sreče, a ne obupajmo. Ko so znanstveniki dojeli ključni psihološki dejavnik, ki je po­tre­ben, so počasi začeli dojemati mehanizme, ki omogočajo srečo – in začeli razumeti, kako se z njimi spopasti. Pravilo ključnega dejavnika ima kar nekaj praktičnih im­pli­kacij: možnosti, da bomo pre­tekli dogodek razumeli kot srečo in ga po­sledično želeli ponoviti, so veliko večje, če se je končal pozi­tivno. Poanta je preprosta: kar­ko­li in s komerkoli že počnete stvari, po­mem­b­no je, da ste ob odhodu vsi nasmejani. Dogodek boste zagotovo ponovili.

Laboratorij.

Prostovoljec potisne glavo v odprtino naprave, ki skon­struira sliko možganov v 30 zapo­rednih sličicah. Pogled je nekoliko ne­prijeten – na eni strani stekla živ človek in na drugi nje­govi možgani, “razsekani” na dele, ki se vrtijo pred očmi. Naprava snema življenje pacientovih misli, meri aktivnost v različnih predelih možganov v danem trenutku. Znan­stvenikom se tako odpira možnost, da merijo nekaj tako nestabilnega in neujemljivega, kot je sreča. Pomaga tudi pri razlagi, zakaj so stvari pogosto videti slabše, kot so.

Negativnost je nekaj povsem naravnega. Na­ša zavest je osredotočena na slabo, zato hitreje vidimo tri slabe kot 15 dobrih stvari. Znanstveniki so ugotovili, da velika večina ljudi na listu, polnem na­smejanih obrazov, pokaže prav na tisti edini obraz, ki je videti jezen.

Zakaj smo negativni? Zato, ker nam osredotočanje na “kaj bi šlo lahko narobe” pomaga pri soočanju z nevarnostjo. Jezen obraz takoj vzbu­di našo pozornost, ker je znak za grožnjo. Psi­hologi pravijo, da je bila negativnost vrojena v naše misli skozi milijone let evolucije, saj so bili praljudje, ki so brezskrbno postopali po svetu, največkrat in najverjetneje odlično ko­si­lo levom. Preživetje in uživanje na soncu od nas pač zahteva kratek trenutek razmišljanja o slabih rezultatih.

Pa poglejmo na situacijo z druge strani. Če bi ves čas razmišljali le o možnih slabih po­sle­dicah svojih dejanj, bi lahko preprosto ostali v postelji in nikoli ne bi zapustili stanovanja. Ni­koli ne bi šli v službo. Če pa bi slučajno šli, bi se zaklenili v pisarno in skrili pod mizo, samo da bi se izognili težavam. To pa ni ravno veden­je dobrih menedžerjev, kajne? Zato je evolucija naše možgane okupirala tudi z nasprotno od­li­ko – pozitivnostjo, ki nas stimulira, da raje pristopimo, ne pa odmaknemo, in povabimo damo na zmenek, pošljemo prošnjo za službo oziroma se podamo na izlet v neznano.

Vsako živo bitje ima to v sebi, v svoji zavesti, in zgoraj omenjena naprava te stvari lahko meri. Aktivnosti na levi strani možganov so povezane s celim paketom pristopnih navad, tudi s tem, kako merimo, kako se približamo ob­jektu, se z njim soočimo in ga poimenujemo. Desna polovica možganov pa po dru­gi strani nadzoruje umikanje, grožnje in način spopadanja z njimi.

In kaj ima vse to skupnega s srečo? Raziskovalci so ugotovili, da ljudje, ki imajo več aktiv­nosti na levi polovici možganov, redkeje doži­vijo slabe občutke in se hitreje spopadejo s težavami. Drug ekstrem so ljudje, ki jim večina aktivnosti poteka v desni polovici možganov. Ti so bolj nagnjeni h kliničnim depresijam ali anksiozam, ki jih spremljajo vse življenje.

Najpomembneje pa je, da je z močno voljo vse mogoče spremeniti. V raziskavi so prostovoljci uporabljali tradici-onalne medi­tativne tehnike (se­denje v tišini, globoko dihanje, umirjanje in razmišljenje). Po osmih tednih je naprava, ki meri aktivnost možganov, pokazala, da so doživeli od 10- do 15-odstoten premik v možganskih aktivnostih z desne na levo polovico. Negativno raz­mišljanje se je zmanjšalo, ljudje so občutili veliko več zadovoljstva kot poprej.

“Poskušam se zadržati, preden eksplodiram, ” razlaga Maja. “Namesto tega raje premislim, kaj me moti, in se odločim, kaj bom naredila, da težavo odpravim. Vse skupaj morda traja sekundo. Vsekakor to ni mednarodni dialog. ” Pozitivnost je vsekakor korak k sreči. Živimo v družbi, ki je obsedena z zunanjim videzom, ve­lika večina ljudi hodi na fitnes, da bi si izklesala telo. A obstaja dokaz, da moramo prav tako vestno skrbeti tudi za svoje misli. Pozitivne občutke, kot so odprtost, sreča in naklonjenost, je mogoče zdre­sirati. Vse našteto so le sposobnosti in ne prirojene značilnosti.

 

Zakaj bi se spopadali z negativnostjo, če je naravna?

Ne živimo več v družbi, ko je za preživetje treba ubijati, in vsak od nas ima zagotovljeno osnovno varnost. Veliko ljudi, ki zaradi težav z depresijami obiskuje psihiatre, ne ugotovi, da je ta zavzela njihovo telo zato, ker so ji sami dopustili. Zdravniki mnogokrat težavo poskušajo rešiti tako, da ljudi prosijo, naj jim napišejo resnično zgodbo o trenutku, ko so se počutili dobro. Sreča se nam­reč začne takrat, ko odmak­nemo negativno. Poleg me­ditacije se nekateri strokovnjaki poslu­žujejo tudi tehnike, ki jo imenujejo bla­goslov. Pacienti morajo vsak večer pred spanjem napi­sati tri pozitivne stvari, ki so se jim zgodile tisti dan. Možgani so nastavljeni na negativnost, zato se dobrih stvari včasih sploh ne spominjamo. S tem, ko jih zapišemo, jih ponovno oza­vesti­mo. Mogoče je dovolj že sončni zahod. Ali pa vas je poklical stari prijatelj. Pišite in kmalu boste ugotovili, da vaše življenje le ni tako če­merno.

V veliko pomoč so tudi tako imenovana pisma zahvale ljudem, ki so igrali pomembno vlogo v vašem življenju. Tega človeka lahko pozneje obiščete in mu pismo naglas preberete. Nekaterim ljudem spremeni življenje. Vsi ti na­novo odprti kanali dobre volje bodo po­ča­si spremenili življenje na bolje. Našli boste stari dobri optimizem, vita­l­­nost, sproščenost in druge de­jav­nike sreče.

“Izražanje globoke zahvale je vsekakor ena od oblik za dose­ganje sreče, čeprav je včasih težko, saj nam je družba, v kateri živimo, vcepila tudi veliko ponosa, ” razlaga eden od strokovnjakov, ki je zrasel kot najmlajši sin petčlanske družine. Ko je očetovo podjetje propadlo, je eden od starejših bratov sprejel delo fizičnega delavca in delal 20 ur na dan. Nihče v družini ni nadaljeval šolanja po srednji šoli. Le njega so poslali na zasebno šolo in pozneje na fakulteto. Brat se je udeležil podelitve njegovega doktorata. Zanj je imel pri­pravljeno zahvalno pismo, a mu ga ni uspelo prebrati naglas. “Bil bi osramočen, ” pripoveduje. “Vendar sem mu pismo dal in odzval se je s solzami in objemi. Brez besed. To se je za vedno zapisalo v najin odnos. ” Te vaje so usmerjene v uravnavanje življenja, še preden je prepozno. (Za svoj seznam srečnih trenutkov si zamislim čas, ko smo veslali skupaj z ženo in s prijateljem v zaliv, kjer smo nabirali ostrige in klapavice ter jih pripravili z malo česna, masla in be­lega vina. In čas, ko mi je sin pomagal zgraditi raz­gledno mesto za svojo sestro. )

Pa poskušajmo biti za trenutek negativni. Nekega pomladanskega večera, ko so cvetele lilije, sem opazoval sestanek iz “srečnega klu­ba” v kletni sobi občinske zgradbe. V kotu je visela zastava. Podoba človeka, podobnega župniku, oblečenega v črnino (sevala je le njegova kri­če­­ča kravata), je predavala o zaroti nesreče. (Presenečenje: največji sovražniki smo sami sebi. ) Pomečkan belolas odvet­nik je vstal in oznanil: “Božja volja je zame popolna sreča. ” Zdravnik za zatemnjenimi pilotskimi očali je po rokah premetaval kartice z navdihujočimi napisi: “Sre­ča je kot metulj . . ” Vsake toliko časa je za­ropotal avtomat za gazirane pijače. To me je spo­minjalo na prizor, ki sem ga nekoč videl v tujem časopisu – obraz pod giljotino, ki je ča­kal, da se ga dotakne ostro rezilo.

Za povprečnega človeka, ki odprto išče sre­čo (in ga osrečujejo le materialne stvari), vse skupaj deluje preveč surovo – čustveno. Poleg tega vedno tvegamo, da bi izpadli neumni. Najhuje pa je, da nam o sreči pridigajo ljudje, ki o njej nimajo pojma.

Srečo verjetno najdemo veliko laže, če se ne obremenjujemo z njo vsak trenutek. Začutimo jo, ko smo zatopljeni v aktivnosti, ki se jih ko­maj zavedamo, minejo pa v trenutku.

Kirurg si ne more privoščiti občutka sreče med zahtevno operacijo in tudi glasbenik ne med igranjem najzahtevnejšega odlomka sim­fonije. Šele po uspešno opravljenem delu si lahko vzamemo čas in v mislih po­doživimo, kaj se nam je dogajalo. Takrat na dan priplava občutek sreče in hvalež­nosti ob popolnosti izkušnje.

 

Ključ do popolne sreče je po­vezan z ugotovitvijo, kaj nam daje ta občutek, ki nas v retrospektivi osrečuje.

Pri meni se to zgodi, ko pišem ali se potapljam. Pri vas mor­da, ko igrate no­go­met, kuhate kitajsko hrano ali pa izpolnjujete davčno napoved. Ampak počakajte. Ponavadi občutek sreče povezujemo z zadovoljstvom. Ta pa je še bolj navezan na delo, ki ga opravljamo. Po raziskavah sodeč, se občutek sreče po­javi, ko si postavimo cilje in jih sčasoma dose­žemo, pa čeprav za ceno ne­predstavljive bolečine. Ne­kateri znanstveniki opisujejo gorništvo kot do skrajnosti naporen, mazohistično usmerjen in zastrašujoč šport. Kakšno je torej sporočilo takšnega početja? Alpinizem in gorništvo sta na prvi pogled da­leč od hedonističnega užitka: enkrat dosežen vrh gore ponavadi prinaša ob­raten učinek od sprostitve. Znanstveniki zatr­jujejo, da se je pri plezanju dejansko nemogoče sprenevedati. Ži­veti za trenutek potencialno prinaša občutek sreče in idealno priložnost za spoznavanje sa­mega sebe. Zatrjujejo, da obču­tek dobrega po­čutja ne izvira iz ustvarjanja dobrega imena in navduševanja drugih, am­pak tudi navduševanja samega sebe. Znanost razu­me pomen takšnih motivov predvsem za­to, ker jih še ne zna vrednotiti.

Naša sreča je navsezadnje od­visna od drugih ljudi in našega odnosa z njimi. To je verjetno tež­ko razumljivo, saj si sebe ra­di predstavljamo kot močnega posameznika. A na koncu, ko splezamo z gore, se izkaže, da smo kljub temu še vedno socialni primati s psihološko, inte­lek­tualno in emocionalno po­trebo po druženju. Ko so znanstveniki ugotovili, da so Masaji in prebivalci revnih četrti v Kalkuti relativno srečni, so sklenili, da je ključ­nega pomena mo­čan občutek socialne pripadnosti. Poleg tega so ugotovili, da najsrečnejši ljudje brez izjeme uživajo prednosti strogih socialnih odnosov. Človek ne potrebuje velikega kroga prijateljev ali natrpanega delovnega urnika, da bi bil sre­čen. Srečni ste lahko, ko s prijatelji igrate no­go­met ali hodite na fitnes. Dejstvo je, da vsakdo potrebuje nekoga.

Če pogledate na svoj seznam srečnih tre­nut­kov, boste hitro odkrili povezave z drugimi ljudmi. Spominjate se, da ste svoji mami ple­zali v naročje, ko ste bili stari tri leta, pri petih letih ste se prvič peljali s kolesom, oče pa vas je varoval, da ne bi padli. Spominjate se prve ljubezni, druženja s prijatelji, praznovanja roj­stnih dnevov, večerov družabnih igric, spoz­na­­vanja bodoče tašče in tasta, potovanj, razgrajanj, pivskih večerov, skupnih ogledov nogometnih tekem, predavanj na faksu, skupinskega učen­ja, absolventskega izleta . .

Morda se temu posveča preveč pozornosti. A v življenju je pomembno tisto, kar nam pri­naša mir in notranjo ubranost.

Verjetno je to prezapletena misel, da bi z njo končali, zato ne pozabite na nasvet, kako se povezovati z drugimi ljudmi. Kadar ste v dvo­mih, kaj bo vašo najdražjo osrečilo, se podajta v vrtinec spolnih radosti. V raziskavi, v kateri je sodelovalo 900 žensk, o razvrščanju početij prejšnjega dne se jih je večina odločila, da jim spolnost prinaša največ zadovoljstva (najmanj pa prihod na delo). Zakaj pa ne bi tega počeli dvakrat na dan? In v službo bo prišla s smeh­ljajem na ustnicah. Iz sveta sreče je to verjetno najboljša popotnica.

Igor Kovačič

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?