Ignorirala je simptome, tumor pa je rasel: Aleksandra razkriva, kako je pri 28. letih izvedela, da ima limfom

Aleksandra Mladenović (39) iz Beograda je sprva spregledala ključne simptome. Stara je bila le 28 let, ko je izvedela, da zboleva za rakom. Ultrazvok je pokazal dve tumorski spremembi, eno veliko in eno manjšo, ki sta ogrožali srce in njeno življenje.

Začel se je težek čas, ki ji je popolnoma spremenil pogled na svet.

Takrat je bila njena hči stara komaj štiri leta in pol, Aleksandra pa je vodila lastno podjetje. Živela je v prepričanju, da zmore vse. Ko je izvedela za diagnozo, so dnevi postali prepleteni z bolečino, strahom, kemoterapijami in občutkom praznine vsakič, ko je morala zapustiti svojega otroka, ki je doma čakal, da se mama vrne.

Prvi znaki, ki jih je odrinila na stran

»Simptome sem opazila čisto po naključju. Nekega jutra pod prho sem zatipala majhno izboklino na prsnem košu,«za portal zdravlje.kurir.rs pove Aleksandra. Sprva jo je razumela kot nekaj nenevarnega, prehodno spremembo, ki ne zahteva pozornosti.

Vse druge znake, od utrujenosti do rahlo povišane temperature in izgube telesne teže, je pripisovala napornemu tempu življenja. Imela je podjetje, majhnega otroka in dva psa. Vse se ji je zdelo normalno, razen tihega glasu, ki ji je šepetal, da ji telo mogoče pošilja opozorila.

Čeprav si je obljubila, da bo šla na pregled, je minilo več mesecev. Izboklina je rasla in postajala boleča, a je vedno našla razlog, da to postavi na stranski tir. Ko pa je ugotovila, da komaj še dvigne levo roko, je razumela, da je čas, da poišče pomoč.

Preiskave so razkrile resnico

Najprej so sledile laboratorijske preiskave in rentgen. Slika je pokazala ogromno spremembo. Radiolog je bil tako presenečen, da je posnetek takoj ponovil, ker je mislil, da gre za napako. Razložil ji je, da so tako velike spremembe pogosto benigne. Aleksandra pa ni vedela, da se je v njej razvilo nekaj tako obsežnega.

»Nadaljnje preiskave so pokazale, da je izboklina pravzaprav rebro, ki ga je potisnila navzven ogromna tumorska masa. Kolikor čudno zveni, me je prav ta nenavadna sprememba rešila. Če ne bi postala vidna in boleča, kdo ve, kdaj bi šla k zdravniku.«

Ko je izvedela, da gre za maligno bolezen, bi mnogi slišali le prvi del stavka. Ona je slišala konec: »… to se danes uspešno zdravi.«

»Ta stavek me je držal pokonci. Seveda so prišla težka vprašanja. Kaj bo z mano, kako bo to prenesla moja hči, ali je limfom ozdravljiv, kaj me čaka. A kljub vsemu sem držala upanje. Moja takrat petletna hči je potrebovala mamo. To mi je dalo moč, da sem se borila.«

Upanje ni izginilo

Največja bitka je bila notranja. Pogosto se je vračala k stavku, da je bolezen ozdravljiva, ki je zanjo postal nekakšno sidro. Spominjala se je, zakaj mora vztrajati: zaradi družine, hčerke in življenja, ki ga želi živeti. Dovolila si je občutiti čustva, ni pa dovolila, da jo premagajo.

»Bili so trenutki strahu in dvomov, a vsak najmanjši napredek se mi je zdel kot zmaga. Doma sem čutila mir, a vsakič, ko sem se morala vrniti v bolnišnico, me je stisnilo. Kljub temu sem vedela, da me prav ti koraki, čeprav težki, vodijo bliže dnevu, ko se bo življenje spet postavilo nazaj.«

Največjo oporo ji je dajala družina. Mož, oče in hči so bili njena varnost. Njihov humor, tudi v najtežjih trenutkih, ji je pomagal ohraniti ravnotežje. Veliko ji je pomenila tudi podpora drugih bolnikov, saj njih razumejo le tisti, ki so šli skozi isto.

Fizične ovire so bile velike. Utrujenost, bolečine, izguba moči, zahtevne kemoterapije. Dneve in noči je preživela ob infuzijah. Najtežji trenutek pa je bil, ko je izgubila lase.

»Takrat sem prvič do konca dojela, da se borim z rakom. Najtežje je bilo živeti v negotovosti, a naučila sem se živeti dan za dnem.«

Bolezen kot posledica stresa

»Verjamem, da je bil velik čustveni stres glavni sprožilec bolezni, še posebej smrt moje mame dve leti prej. Bila sem izjemno navezana na svoje starše. Trenutek, ko sem dojela, da je nikoli več ne bom objela, je bil eden najtežjih v mojem življenju. Ta bolečina je v meni dolgo živela in verjamem, da se je telo na koncu uprlo.«

Življenje se je popolnoma spremenilo

Bolezen ji je obrnila življenje na glavo. Materialne stvari so izgubile pomen. Naučila se je veseliti drobnih trenutkov, skrbeti zase, jesti bolje, živeti počasneje in bolj zavestno.

»Sprejela sem, da ne morem nadzorovati vsega. Osredotočila sem se na tisto, kar lahko spreminjam. V bolezen sem vstopila kot 28-letnica, iz nje pa izšla z izkušnjami 75-letnice.«

Pomembno je vedeti, da nismo sami

Ko so pri portalu zdravlje.kurir.rs Aleksandro vprašali, kaj bi sporočila drugim bolnikom, je rekla:

»Niste sami. Ta pot je težka, a pomembno je zaupati zdravnikom in celotnemu procesu zdravljenja. Dovolite si vsa čustva. Bodite prijazni do sebe in poslušajte svoje telo. Obkrožite se z ljudmi, ki vas podpirajo, in poskušajte vsak dan najti nekaj, kar vam da moč.«

Najbolj ji je pomagala sposobnost sprejemanja. Osredotočila se je na sedanjost, kar jo je vedno znova vračalo k sebi. Učila se je upočasniti, poslušati telo in mu dati to, kar potrebuje.

»Spomnila sem se, da mir ne pride od zunaj. Mir gradimo sami, vsak dan, z majhnimi koraki.«

Od boja z boleznijo do učiteljice joge

Gibanje je bilo vedno del njenega življenja, danes, po ozdravitvi, pa se giba še bolj zavestno. V prehrani je naredila spremembe, izogiba se hrani, ki ji ne ustreza, ter posluša potrebe svojega telesa.

»Da bi pomagala drugim bolnikom, sem postala licencirana učiteljica joge v šoli, ki z modernim pristopom podpira človeka in pomaga pri sprejemanju težkih življenjskih izzivov. Naučila sem se negovati svoj notranji mir, varovati energijo in izbirati samo tisto, kar mi dobro dene.«

Postala je tudi prostovoljka in še danes nudi podporo bolnikom z rakom.

Vir: zdravlje.kurir.rs