Pljučni rak ostaja ena najbolj nevarnih bolezni današnjega časa, a ga še vedno spremlja veliko napačnih predstav. Eno najbolj zmotnih je prepričanje, da bolezen brez simptomov ne obstaja. Prav ta zmota pogosto vodi v prepozno odkrivanje.
Čeprav se je število novih primerov v zadnjih dveh desetletjih nekoliko zmanjšalo, statistika ostaja zaskrbljujoča: približno vsak 16. človek bo v življenju zbolel za pljučnim rakom. Kljub temu mnogi še vedno ne poznajo svojih dejanskih tveganj.
Kot za portal everydayhealth.com poudarja torakalni kirurg dr. Ian Bostock, je razbijanje mitov ključno, saj pacientom in njihovim bližnjim omogoča bolj informirane odločitve glede preventive, presejalnih pregledov in zdravljenja.
V nadaljevanju predstavljamo sedem najpogostejših mitov in dejstva, ki jih postavljajo na pravo mesto.
Mit št. 1: Če ne kadite, ne morete zboleti za pljučnim rakom
Kajenje je res glavni dejavnik tveganja in povzroči približno 80 % smrti zaradi pljučnega raka, vendar ni edini.
Nekatere oblike, kot je drobnocelični rak pljuč, so skoraj izključno povezane z dolgotrajnim kajenjem. A najpogostejša oblika, nedrobnocelični pljučni rak, se lahko pojavi tudi pri ljudeh, ki nikoli niso kadili ali so kadili zelo malo.
Med druge dejavnike tveganja sodijo:
- izpostavljenost azbestu, radonu in onesnaženemu zraku
- dednost in družinska anamneza
- delo v okolju z rakotvornimi snovmi (npr. arzen, silicij, nikelj)
Dodatno tveganje predstavljajo še:
- preteklo obsevanje prsnega koša
- visoki odmerki beta-karotena (zlasti pri kadilcih)
- izpostavljenost dizelskim izpušnim plinom
- arzen v pitni vodi
- okužba z virusom HIV
Mit št. 2: Vsi pljučni raki so enaki
Pljučni rak ni enotna bolezen. Delimo ga na dve glavni skupini:
- nedrobnocelični pljučni rak (najpogostejši)
- drobnocelični pljučni rak (redkejši, a bolj agresiven)
Znotraj najpogostejše skupine obstajajo še podtipi, kot so adenokarcinom, ploščatocelični karcinom in velikocelični karcinom. Vsak od njih ima svoje značilnosti in se različno odziva na zdravljenje.
Mit št. 3: Če nimate simptomov, nimate pljučnega raka
Pljučni rak se v zgodnjih fazah pogosto razvija brez jasnih znakov. Zato ga veliko bolnikov odkrije šele, ko je bolezen že napredovala. Prav zato so presejalni programi in preventivni pregledi izjemno pomembni, zlasti za ljudi z večjim tveganjem.
Mit št. 4: Če ste kadili, prenehanje nima smisla
Opustitev kajenja ima velik vpliv, ne glede na to, kako dolgo ste kadili. Že deset let po prenehanju se lahko tveganje za pljučni rak zmanjša tudi do 60 %. Obstajajo različne oblike pomoči:
- svetovanje
- nikotinski nadomestki (žvečilni gumiji, obliži)
- določena zdravila
Mit št. 5: Napredovali pljučni rak vedno zahteva kemoterapijo
Zdravljenje pljučnega raka je danes bistveno napredovalo. Kemoterapija ni več edina možnost.
Uporabljajo se tudi:
- tarčna zdravila
- imunoterapija
- radioterapija
- v določenih primerih tudi operacija
Pri nekaterih bolnikih, predvsem tistih s specifičnimi genetskimi spremembami, zdravljenje poteka celo v obliki tablet, brez klasične kemoterapije.
Mit št. 6: Zgodnji stadij pljučnega raka se zdravi samo z operacijo
Operacija je pogosto temelj zdravljenja, vendar ni edina možnost. Danes se uporabljajo tudi:
- obsevanje
- kemoterapija
- imunoterapija
- tarčna terapija
Te metode lahko pomembno zmanjšajo tveganje za ponovitev bolezni.
Mit št. 7: Presejalni pregledi so preveč nevarni
CT-preiskava z nizko dozo sevanja sicer pomeni majhno izpostavljenost sevanju, vendar so njene koristi bistveno večje:
- omogoča zgodnje odkrivanje bolezni
- povečuje možnosti za uspešno zdravljenje
Presejanje je priporočljivo za osebe, ki:
- imajo vsaj 20 let zgodovine kajenja
- še kadijo ali so prenehale v zadnjih 15 letih
- so stare med 50 in 80 let
Pljučni rak ni povezan le s kajenjem. Na tveganje vplivajo tudi genetika, okoljski dejavniki in določena zdravstvena stanja. Najpomembneje pa je vedeti, da bolezen pogosto poteka brez simptomov, zato je zgodnje odkrivanje ključnega pomena. Redni pregledi in pravočasno ukrepanje lahko bistveno povečajo možnosti za uspešno zdravljenje.
Vir: zdravlje.kurir.rs
