Zdravniki nam razodevajo, v katerih primerih lahko vaš poskus ‘pomagati’ le oteži pravilno diagnozo.
1 “Imam . . . . . . ”
Počutim se, kot da bi imel tuberkulozo, zdravniku kaj malo pove, raje mu naštejte simptome, recimo: Pri vdihu čutim močno bolečino. Zdravnikom govorite le o tem, kako se počutite. In ne ugibajte, povejte le to, kar veste.
2 “Na internetu sem prebral . . . . . . ”
Če boste zdravniku razlagali o vseh mogočih redkih boleznih in pojavih, o katerih ste prebrali na internetu in se od daleč ujemajo z vašimi bolezenskimi znaki, boste zapravili veliko svojega in njegovega časa. Časa, ki bi ga zdravnik dosti koristneje porabil, če bi razmišljal o vašem primeru, ne pa o tistem, ki so ga morda zabeležili pred 35 leti v neki bolnišnici v Braziliji.
3 “Prosim, da mi predpišete . . . . . ”
Pri nas je oglaševanje zdravil na recept prepovedano, pa vendar nas tovrstne reklame dosežejo prek interneta in/ali ljudskega glasu. Še slabše je, če namesto da bi obiskali zdravnika, kar sami pobrskate po omarici z zdravili in izberete nekaj, kar so za podobne simptome pred tremi leti predpisali vaši tašči. Toda v medicini je tako, da praviloma predpišejo zdravljenje šele, ko je postavljena diagnoza.
4 “Dajte mi napotnico za . . . . . . ”
Obletavanje specialistov in opravljanje preiskav brez jasnih indikacij in natančno določenega reda je ne le potrata javnih (ali vaših zasebnih) sredstev, temveč lahko celo privede do lažno pozitivnih rezultatov.