Fibromialgija - kronična bolečina in večna utrujenost

Prvi odziv bližnjih, ko jim potožimo o svojih težavah, je navadno nasvet, da preveč sedimo in se premalo gibljemo. Po kratkem premisleku ugotovimo, da imajo verjetno prav, in se odločimo, da gremo že naslednji dan teč oziroma na fitnes. A zjutraj se zbudimo utrujeni, vse nas boli in dobre namene preložimo.

Je kriva lenoba? Ne, verjetno tako kot veliko ljudi na svetu trpimo za fibromialgijo.

Izraz izhaja iz besed fibro (vlaknasto tkivo) in mialgija (bolečine v mišicah), pomeni pa obolenje revmatičnega izvora, ki prizadene mišice in povzroči njihovo napetost (prizadete so vse mišice, od lasišča do stopal, kar vodi do številnih motenj).

Glavni simptom je difuzna, kronična bolečina. Pogosto se najprej pojavi na enem mestu, predvsem na vratu ali ramenih, pozneje se razširi.

Večino bolnikov muči utrujenost tako zjutraj kot zvečer, pogosti so tudi glavoboli in bolečine v trebuhu, pri bolnicah pa še dismenoreja.

Zdravnik specialist postavi diagnozo na podlagi simptomov in bolečih točk na telesu (strokovno jim rečejo ‘tender points’).

Za zdaj še ni laboratorijskega testa, zato lahko ugotavljanje prave diagnoze traja tudi več let; poleg tega točke niso pri vseh bolnikih povsem na enakem mestu, kar povzroča dodatne težave pri postavljanju diagnoze.

Fibromialgija ni nova bolezen

Prvič so jo opisali v prvi polovici 19. stoletja, na začetku 20. stoletja so jo opredeljevali kot mišično vnetje, kar so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ovrgli in ji pripisali psihološko osnovo.

V preteklosti so jo pogosto obravnavali kot duševno motnjo oziroma bolezen namišljene bolečine.

Sodobni koncept bolezni in opis bolečih točk pa segata v leto 1978. Šele leta 1990 so določili diagnostična merila in štiri leta zatem jo je svetovna zdravstvena organizacija tudi uradno priznala kot sindrom in jo uvrstila med resne bolezni.

Kako huda je bolezen?

Fibromialgija je zelo podobna sindromu kronične utrujenosti, zato ju celo strokovnjaki včasih težko ločujejo (lahko pa se pojavljata celo obe obolenji hkrati).

Bolezen je lahko lažja, srednje izrazita ali zelo izrazita. Pri lažji prizadetosti bolnik še lahko hodi v službo in opravlja domača dela, v prostem času pa predvsem počiva.

Zmerno prizadeti bolniki težko opravljajo dnevne dejavnosti, službenim obveznostim pa skoraj niso več kos. Poleg spopadanja s kroničnimi bolečinami doživljajo vsakodnevne slabosti, vrtoglavice, motnje ravnotežja, kronične glavobole, prebavne motnje, nespečnost ...

Hudo prizadeti bolniki ostajajo doma in le za silo skrbijo zase, zelo hudo prizadeti pa so odvisni od pomoči drugih in se celo ne morejo samostojno gibati.

Bolezen niha, kar pomeni, da obdobjem izrazitega poslabšanja sledijo obdobja izboljšanja in nasprotno.

Dejavniki, ki poslabšajo bolezen, so lahko vremenske spremembe (vlažnost v zraku), hormonske spremembe, čustveni ali telesni stresi, nerazumevajoče okolje, neprilagojeno delovno mesto, telesne preobremenitve in pomanjkljiva telesna dejavnost.

Za vse je kriv živčni sistem

Vzroki obolenja še niso povsem jasni, nekateri krivijo hormonske dejavnike (obolenje se zelo pogosto pojavlja pri ženskah pred menopavzo in po njej), drugi infekcijske, tretji razmišljajo, da so zanj odgovoni čustveni ali telesni stres, pomanjkljiva telesna dejavnost, zmanjšana raven serotonina v možganih ...

Čeprav bole­čine nastajajo predvsem v mišicah, pa ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja.

Večina najnovejših raziskav je pokazala, da je vzrok zanje v centralnem živčnem sistemu. V ozadju kronične bolečine se namreč skriva pojav čezmerne vzdraženosti v centralnem živčevju, zaradi katere je oseba preobčutljiva za različne dražljaje.

To pomeni, da lahko kakršnikoli dražljaji, ki zdravemu človeku ne povzročajo bolečine, pri bolniku s fibromialgijo sprožijo bolečinsko doživljanje. Zato so bolniki pre­občutljivi za zvoke, toplotne dražljaje, svetlobo, vonje …

Dokazano pa gre tudi za spremenjene ravni kemičnih snovi, ki prenašajo signale med posameznimi živčnimi vlakni v osrednjem živčevju, spremenjene vrednosti serotonina, snovi P in noradrenalina, kemičnih mediatorjev bolečine, pa za spremembe dopamina in spremembe v hormonskem ravnovesju.

Najpogostejši znaki fibromialgije:

• utrujenost in pomanjkanje energije (predvsem zjutraj in proti večeru),
• jutranja otrdelost,
• boleče točke v mišicah (na hrbtu: kjer se stikata vrat in glava, zgornja linija ramen, proti prsni hrbtenici, v ledveno-križni hrbtenici, nad ritnico in tik pod ritnico; na sprednji strani telesa: vrat, tik nad notranjim robom ključnice, nekoliko bolj nav­zven, približno štiri prste nižje od prejšnje točke, dlančna stran podlahti in notranja stran kolena),
• težave s spanjem (rahel spanec, pogosto prebujanje, nespečnost),
• glavoboli,
• bolečine na obrazu,
• motnje spomina in zbranosti,
• depresija, strah in zaskrbljenost,
• občutek oteklosti v rokah in nogah,
• vzdraženost trebušnih organov (bolečine v trebuhu, zaprtost ali driska),
• težave s sečili (pogosta potreba po uriniranju, pekoče uriniranje),
• suha usta, nos in oči,
• dismenoreja oziroma boleče menstruacije,
• občutljivost za mraz,
• nemirne noge, netipični vzorci slabe občutljivosti v rokah ali nogah.

Zdravimo le simptome

Sindrom fibromialgije je torej še nerazjasnjen, zato tudi ni vzročnega zdravljenja, temveč le simptomatsko.

Bolezen zahteva večdisciplinarno obravnavo, diagnozo pa postavi revmatolog. Pri zdravljenju bi morali poleg njega sodelovati ortoped, fiziater, nevrolog, po potrebi tudi psiholog oziroma psihiater; ena sama oblika zdravljenja žal ne prinese rezultatov.

Gre predvsem za blažitev simptomov, in ne za dokončno ozdravljenje, običajno združuje farmakološko zdravljenje in fizikalno terapijo.

Motnje spanja se navadno izboljšajo po nizkih odmerkih tricikličnih protidepresivov, z normalizacijo ciklusa spanja pa se zmanjšajo bolečine in izboljša bolnikova dejavnost.

Poleg homeopatije lahko pomagajo tudi terapija sproščanja mišic, ki obsega avtogeni trening, vedenjska terapija in nekatere druge tehnike sproščanja.

Telesna dejavnost

Telesna dejavnost je zelo pomemben del terapije, vendar je pri fibromialgiji pomembno, da s športom ne pretiravamo, saj lahko sicer dosežemo nasproten učinek.

Telesna dejavnost naj bo torej zmerna in naj ne preseže meje utrujenosti mišic, saj bi se bolečina v njih lahko še poslabšala. Strokovnjaki najbolj priporočajo telovadbo v termalni vodi, ki pomaga sproščati mišice.

Prehrana

Marsikateri bolnik je občutil izboljšanje po dieti z malo maščobami in izgubi telesne teže.

Za fibromialgijo ne obstaja določena dieta, čeprav ima pri bolezni, ki se izraža z bolečino in utrujenostjo mišic, prehrana odločilno vlogo.

Po izkušnjah bolnikov se je še najboljše obnesla dieta Dr. Thomasa Weissa, ki svetuje:

• omejitev sladkorja, posebno belega in prečiščenega, torej čim manj sladkarij in industrijsko izdelane marmelade – namesto be­lega sladkorja raje uporabljajte neprečiščenega trsnega;
• vegetarijansko prehrano (s primernim vnosom rastlinskih beljakovin) oziroma čim manj rdečega mesa – dovoljene beljakovine živalskega izvora so ribe, perutnina, jajca, sir in mlečni izdelki;
• veliko svežega sezonskega sadja in zelenjave, še posebno naravno pridelanih, ki vsebujejo veliko mineralov in vitaminov ter delujejo antioksidantno;
• polnovredne žitarice (testenine, riž, oves …), ki naj bodo dobro skuhane in morda zabeljene z olivnim oljem, ki vsebuje vitamine in nenasičene maščobne kisline, oplemenitite pa jih lahko tudi z zelišči in začimbami;
• izogibanje paradižniku, jajčevcem, papriki in krompirju, saj so pogosto vzrok občutljivosti za hrano, kar se kaže prav v mišicah;
• manj soli, da se izognete zastajanju vode, ki navadno spremlja fibromialgijo;
• pitje vode in nesladkanega čaja (izogibajte se sladkanim pijačam, kokakoli in podobnemu), priporočljiv je tudi kozarec rdečega vina med obrokom, saj deluje antioksidantno, pitje kave in pravega čaja pa omejite.

Napisala Živa M. Brecelj, vir: Elle.si

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?