Kako škodljiva so zdravila?

11. 7. 2009
Deli
Kako škodljiva so zdravila?

Ob predpisanem zdravniškem receptu se velikokrat počutimo nemočne, saj imamo premalo znanja, da bi vedeli, zakaj nam je zdravnik predpisal določeno zdravilo, ali nam bo resnično pomagalo, ali in koliko nas bodo doleteli stranski učinki . . In čeprav smo zdravilom hvaležni, da pomagajo in celo rešujejo življenja, se obenem sprašujemo, koliko nam tudi škodujejo.

Naravno ali kemično pridelano?

Medicina še vedno uporablja nekatera zdravila rastlinskega izvora, večino sodob­nih pa so razvili v laboratorijih in jih izdelujejo z dodelanimi kemičnimi postopki, najsodobnejše z metodami genskega inženirstva. Farmacevti trdijo, da so sintezno pridob­ljena zdravila varnejša in učinkovitejša od naravnih različic, predvsem zaradi večje čistosti in natančnosti odmerkov. Opozarjajo pa, da je uporaba vsakega zdravila povezana s tveganjem, čeprav naj bi bilo to pri večini zelo majhno; vseeno se moramo tega zavedati in jih uporabljati preudarno.

Zeliščna zdravila oziroma zdravila rastlinskega izvora vsebujejo izključno rastlinske snovi. Dobimo jih brez recepta in so primerna za reševanje različnih blažjih težav. Čeprav so naravnega izvora, pa ne zagotav­ljajo varnosti in učinkovitosti, zato se je treba ob hujših in dolgotrajnejših težavah pa tudi morebitnih stranskih učinkih posvetovati z zdravnikom.

Homeopatska zdravila so pripravki, narejeni iz posebnih izdelkov, snovi ali sestavin po homeopatskem postopku – enako se zdravi z enakim.

Prehranski dodatki mejijo na zdravila. Nekateri lahko vplivajo na dogajanja v telesu ali imajo celo resne nezaželene učinke (na primer preveliki odmerki vitaminov, topnih v maščobah, kot sta A in D). Jaro Lajovic, dr. med. in avtor Priročnika o zdravilih, opozarja, da je umestnost njihove široke uporabe vprašljiva.

Zdravila – da ali ne?

Dr. Jaro Lajovic pravi, da ima zdrav življenjski slog in vse, kar sodi zraven (tudi sprostitev), prednost pred zdravili proti bolečinam, odvajali in uspavali. »Po drugi strani pa je odlašanje z zdravili pri nekaterih boleznih in motnjah škodljivo ali celo nevarno. Predvsem so zahrbtne tiste, ki bolniku sprva ne povzročajo nobenih težav: zvišan krvni tlak ali maščobe v krvi, sladkorna bolezen tipa 2. «

Kako zdravila delujejo?

Zdravila vplivajo na delovanje celic (lahko jih spodbujajo ali zavirajo), nadomeščajo manjkajoče snovi, ki jih telo ne more proizvajati samo, in uničujejo škodljive klice in celice (najpogostejši so antibiotiki).

Želeni in neželeni učinki zdravil

Zdravila uporabljamo, da bi dosegli določeni cilj, žal pa njihovega delovanja skoraj ni mogoče usmeriti samo na eno mesto. »Ne glede na to, ali bolnik zdravilo zaužije, dobi v injekciji, nanese na kožo ali kako drugače uporabi, del učinkovine vedno doseže tudi druge organe in tkiva ter nanje pogosto tudi deluje.

Tako poleg prvotnega in želenega učinka izzove še druge, stranske učinke, « lahko preberete v Priročniku o zdravilih. Naj­bolj nas skrbijo neželeni učinki, ki se lahko pojavijo zaradi zdravilne učinkovine ali katere od pomožnih snovi v zdravilu. »Določeno zdravilo lahko zdravi eno bolezen, a poslabša drugo. Včasih se neželeni učinek pojavi zaradi odmerka, ki je prevelik za določenega bolnika, po drugi strani pa lahko nekatere snovi izzovejo neželene učinke že v zelo majhni količini, « pravi Jaro Lajovic.

Neželene učinke zdravniki in farmacevti razvrščajo v predvidljive (največkrat so povezani z odmerkom zdravila – že običajni odmerki so lahko na primer preveliki za bolnike, ki imajo zmanjšano presnovo –, ali pa nastanejo zaradi delovanja zdravila v tkivih in organih, ki niso njegovi ciljni), težko predvidljive in nepredvidljive (mednje uvrščajo alergije na zdravila in druge nepredvidljive učinke, ki se lahko pojavijo zaradi genetskih ali presnovnih posebnosti posameznika).

Lajovic pravi, da je mogoče izbrati drugo zdravilo, ki želeni učinek zagotovi brez spremljajočih težav, ob zelo resnih ali celo nevarnih neželenih učinkih pa je treba zdravilo takoj prenehati jemati. Ker so ledvice glavni organ za izločanje zdravil, opozarja še, da morate, če imate ali ste kdaj imeli težave z ledvicami, to vedno povedati zdravniku, ki predpiše zdravilo, ali farmacevtu, če kupujete zdravilo brez recepta.

Alergije na zdravila

Zaradi nekaterih alergijskih odzivov, ki so lahko res hudi, moramo biti zelo previdni pri izbiri zdravila, zato vedno opozorite zdravnika na znano alergijo ali utemeljeni sum nanjo. Med pogostimi simptomi alergije na zdravila so izpuščaj, srbenje kože in/ali oči, oteklost ustnic, lahko tudi jezika in oteženo dihanje.

Uporaba zdravil

Zdravila so pripravljena v različnih oblikah, ki jim olajšajo doseganje cilja. Zaužitje (peroralna uporaba) je najpogostejše: zaužito zdravilo preide skozi črevesno sluznico v kri.

Vbrizganje (parenteralna uporaba): nekaterih zdravil ni mogoče vnesti z zaužitjem, ker bi se v prebavilih razgradila, druga pa se ne bi absorbirala. Najpogosteje zdravila vbrizgamo v veno, mišico ali pod kožo. Včasih parenteralno uporabimo tudi zdravila, ki bi jih lahko zaužili, vendar z injiciranjem učinek hitreje dosežemo.

Vdihanju (inhalaciji) so namenjena zdravila v plinasti obliki, drobnih kapljicah ali praških. Nekatera delujejo sistematsko (najbolj znani so plinski anestetiki za anestezijo pri operacijah), druga, na primer v pršilih za bolezni dihal, delujejo pretežno lokalno.

Transdermalna uporaba (ponavadi v obliki obližev): zdravilo skozi kožo prehaja v kri; zelo je primerna, kadar je zaželeno dolgotrajno, počasno prehajanje učinkovine v telo.

Rektalna uporaba (vnos zdravila skozi danko, ponavadi svečke) je primerna, če bi se zaužito zdravilo razgradilo, če želimo hiter učinek ali če neželeni učinki (slabost, bruhanje) bolniku onemogočajo zaužitje zdravila.

Medsebojno delovanje zdravil

Ob resnejših zdravstvenih težavah moramo sočasno jemati več zdravil, predvsem ko gre za kronične motnje. Da je položaj še bolj zapleten, lahko na usodno delovanje zdravil v organizmu vplivajo tudi nekatere vrste hrane ali uživanje alkohola (ne smete pa zanemariti niti tako imenovanih naravnih zdravil). Posledica medsebojnega delovanja so lahko manjši ali večji učinek določenega zdravila, pojav neželenih učinkov in celo poslabšanje stanja namesto izboljšanja.

Jaro Lajovic, dr. med. , opozarja: »Da bi možnost pojava neželenih učinkov čim bolj zmanjšali, morate zdravniku, ki vam predpiše zdravilo (če gre za zdravilo brez recepta, pa farmacevtu), vedno povedati o:

  • drugih boleznih, ki jih imate;
  • drugih zdravilih, ki jih uporabljate;
  • alergijskih in drugih neželenih učinkih zdravil v preteklosti.

Zdravnika ali farmacevta vedno vprašajte:

  • na katere neželene učinke morate biti pri zdravilu pozorni;
  • kateri so najpogostejši in najresnejši neželeni učinki tega zdravila;
  • kako ukrepati, če se pojavi eden ali več neželenih učinkov.
  • Vedno si preberite navodilo za uporabo, če se vam zdi karkoli nerazumljivo, pa za pomoč poprosite farmacevta ali svojega zdravnika.

Antibiotiki (in otroci)

Antibiotiki, sicer enkratno zdravilo, so prevečkrat izrabljeni, nekateri jih jemljejo skorajda kot bombončke. Drugi se jih bojijo in jih zavračajo zaradi stranskih učinkov. Kje so meje?

Jaro Lajovic pravi: »Nepremišljena uporaba antibiotikov je neprimerna in potencialno problematična. Vendar položaj ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled. Pomemben dejavnik so na primer pričakovanja staršev: nekate­ri skorajda zahtevajo antibiotik, drugi ga že vnaprej zavračajo (kar je enako problematično! ). Rešitev je zaupanje med zdravnikom in starši, temelj zanj pa je odprta komunikacija. Če odpadejo takšni ‘pritiski’, se zdravnik veliko lažje odloči po svoji strokovni presoji. «

In kako naj starši zaupajo zdravnikovi strokovni presoji o utemeljenem receptu za antibiotik, ne da bi zdravniki (otroku) vzeli urin in kri?

»Pri kopici različnih okužb žal pogosto ni mogoče klinično (ali dodatno laboratorijsko) razločiti bakterijskih od virusnih. Prav tako večinoma ni hitrih testov za kaj takšnega. Zato se je treba v ambulanti odločati na podlagi poznavanja trenutne epidemiološke situacije (zelo poeno­stavljeno rečeno: če je veliko bakterijskih pljučnic, je tudi pri naslednjem bolniku s pljučnico bakterijska verjetnejša kot drugače), kliničnih znakov in (morda) dodatnih izvidov.

Kadar pa zdravnik – po temeljiti presoji – dvomi, je vseeno bolje, da se odloči za antibiotik. To še posebno velja za otroke in starejše ljudi. Nezmerna in neprimerna uporaba antibiotikov namreč vendarle ni tako problematična s stališča posameznika kot s stališča širše populacije (ki se mora zaradi nje na pri­mer hitreje soočati z odpornimi klicami). «

Za strokovno pomoč se zahvaljujemo Jaru Lajovicu, dr. med. in avtorju Priročnika o zdravilih. Več o zdravilih, njihovem delovanju in uporabi preberite na

www. ozdravilih.com, kjer lahko preberete ali naročite tudi brezplačen Priročnik o zdravilih.

Petra Arula

vir: Elle

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"