Sindrom zapestnega prehoda

Karpalni kanal ali

zapestni prehod je ozek tunel (z obsegom vašega palca) na dlanski strani zapestja. V tem kanalu leži mediani živec skupaj z devetimi tetivami mišic, ki upogibajo vašo dlan in prste. Tam je dobro zaščiten pred neposrednimi udarci in tako lahko mirno opravlja svoje delo ? motorično (gibalno) in senzorično (čutno) oskrbuje precejšen del dlani in njenih mišic.

 

 

Pritisk na živec se najprej kaže s simptomi, ki so posledica motenega delovanja senzorične komponente – npr. mravljinčenje in bolečina. Če pritisk ne popusti, je prizadeta tudi gibalna komponenta, tako se razvije za sindrom značilna šibkost mišic dlani in z njo povezani nerodnost prstov, padanje predmetov iz rok in podobne nevšečnosti.

Nikar ne mislite, da je sindrom zapestne­ga prehoda nova bolezen informacijske tehnologije, povezana z urami in urami sedenja za računalnikom in neutrudnega mučenja tipkovnice (programerji, tajnice, no, do neke mere gre pravzaprav za vsako pisarniško delo danes). Medicinski zapisi govorijo, da so se podobne težave dogajale ljudem že v zgodnjih letih 20. stoletja.

Na srečo večine ljudi, ki razvijejo ta sindrom, je ob pravilni diagnozi in ustreznem zdravljenju težav kmalu konec in delovanje roke, dlani in prstov je po končanem zdravljenju pravzaprav neokrnjeno.

Vzroki

Patofiziološki vzrok simptomov sindroma zapestnega prehoda je utesnitev ali pri-tisk na mediani živec. Kot že omenjeno, je to živec z mešano funkcijo ? senzori­čno in moto­­rično. Senzorična komponenta obse-ga zaznavanje občutkov palčne (radialne) stra­­­ni dlani in prstov: palca, kazalca, sredinca in radialne polovice prstanca.

Utesnitev oziroma pritisk na mediani živec je lahko posledica česarkoli, kar v zapestnem prehodu omejuje prostor. Vzroki so lahko zelo raznovrstni ? od eksotično redkih kostnih izrastkov zapestnih koščic do najpogostejših oteklin ali zadebelitev sinovialnih ovojnic mišičnih tetiv, ki le-tem sicer omogočajo, da pri gibanju gladko drsijo skozi ozek prehod zapestja.

Običajno pravi vzrok, ki povzroča težave, ni povsem jasen, pomembno vlogo pri nastanku utesnitve pa imajo nekatera bolezenska stanja in dejavniki tveganja:

Š Bolezenska stanja. Pogosto je s sindromom zapestnega prehoda povezana sistemska bolezen, ki najpogosteje prizadene sklepe in jo vsi poznamo pod imenom revma. Gre za najpogostejšo obliko sistemskih bolezni veziva, in sicer revmatoidni artritis.

Pogosto pa so vzrok tega sindroma tudi nekatere motnje hormonskega ravnovesja: sladkorna bolezen, bolezni ščitnice (zlasti zmanjšana funkcija oz. hipotiroza) in ženska menopavza.

Ženske imamo pri tem sindromu številčno prednost tudi zaradi nosečnosti, za katero je na splošno značilen pravi tornado hormonov in z njim povezano večje otekanje mehkih tkiv. Tudi nekatere bolezni, pri katerih se snovi nalagajo v mehkih tkivih (npr. amiloidoza), ali moteno delovanje kostnega mozga povečajo tveganje za razvoj utesnitve zapestnega kanala.

Š Ponavljajoči se gibi, poškodbe. Pritisk v ozkem zapestnem prehodu je lahko povečan tudi zaradi ponavljajočih se gibov krčenja in iztegovanja v zapestju, sploh če so to gibi, pri katerih je potrebna tudi velika moč. Več ko je teh ponavljajočih se gibov brez vmesnega počitka, večje je trenje med tetivami in njihovim ovojnicami, več tekočine (lubrikanta), ki omogoča gladko drsenje, se proizvede in posledično je obseg tetiv z ovojnicami večji, prostor v kanalu pa manjši.

Otekline, ki nastanejo ob poškodbi v predelu zapestja in celjenju te poškodbe, zmanjšujejo obseg kanala in povzročijo pritisk na mediani živec.

Š Individualne značilnosti. Kar nam je bilo dano z mešanico genov naših prednikov, je (včasih žal) neizbrisno. Lahko ste med tistimi nesrečniki, ki imate genetsko ožji zapestni prehod.

Dejstvo je, da so podobne težave v družini lahko tudi vaše težave. Pri redkejših posameznikih je težava utesnitve živca (tudi več živcev, ne samo medianega živca v zapestnem prehodu) bolj generalizirana, lahko je prizadetih več živcev na več mestih.

Dejavniki tveganja

Nekatere raziskave so dokazale, da je tveganje za razvoj sindroma zapestnega prehoda večje pri čezmerni rabi ali prevelikem naprezanju zapestja pri nekaterih delih, ki zahtevajo kombinacijo močnih in ponavljajočih se gibov v prisilni drži zapestja in rok.

Nekoč so se težave pojavljale predvsem pri fizičnih delavcih, ki so uporabljali težke stroje, delali z mehanizacijo, ki vibrira, žagami, 'žabami' za ravnanje tal, vrtalniki ipd. Tudi delavci za tekočim trakom, ki so nenehno izvajali enake gibe v zapestju in z rokami (prsti), npr. pakiranje, rezanje s škarjami, so pogosteje razvili bolezenske znake.

Dandanes v nestrokovnih krogih še vedno velja prepričanje, da redno delo za računalnikom z nepogrešljivim tipkanjem pomeni povečano tveganje za sindrom zapestnega prehoda, a znanstvenih dokazov, vsaj za zdaj, ni.

Čeprav ni povsem jasno, katere so tiste aktivnosti, ki čezmerno obremenjujejo vaše roke in zapestja, imate zagotovo večje tveganje za težave, če vaše vsakdanje delo (tudi prostočasne aktivnosti) od vaših zapestij zahteva nenavadne, ponavljajoče se in prisilne gibe, pri katerih je potrebna tudi moč, ali če ste nenehno izpostavljeni vibrirajočim strojem. Drugi dejavniki pa so še:

Š Spol.

Ženske smo (ne zaradi del, ki jih opravljamo) trikrat pogosteje 'žrtve' te bolezni kot moški. Največja pojavnost pa je šele po menopavzi (torej niso krivi samo naši hormoni! ). Tudi pri moških pojavnost narašča v srednjih letih.

Š Dednost.

Kot že omenjeno: kar nam je v zibelko položeno, nas označi. Lahko je za večje tveganje 'kriva' oblika zapestja.

Š Bolezenska stanja.

Vzrok za nastanek težav so tudi že omenjena stanja, kot so revmatoidni artritis, bolezni ščitnice, sladkorna bolezen in tudi debelost, zaradi hormonskih sprememb pa še nosečnost, oralni kontraceptivi in menopavza (na srečo moških je to povezano samo z ženskami! ).

Nosečnost, ki ni kronično, temveč reverzibilno stanje, je na srečo povezana tudi z reverzibilnostjo težav – ko otekanje po rojstvu otroka izgine, izginejo praviloma tudi težave (zagotavljam iz lastnih izkušenj! ). Pri kadilcih so težave praviloma hujše, možnosti za ozdravitev pa slabše.

Kdaj k zdravniku?

Kadar simptomi, ki jih zdaj že poznate, začnejo motiti vaše dnevne aktivnosti ali vaše spanje in preprosto ne izginejo, je čas, da o težavi spregovorite s svojim izbranim zdravnikom. Če boste odlašali predolgo, lahko pride do nepopravljivih poškodb živca in mišic.

Preiskave

Ko zaradi težav obiščete zdravnika, vas bo ta izprašal o težavah. Natančno: kdaj, kje, kako, koliko časa … Diagnostična značilnost sindroma zapestnega prehoda je dejstvo, da mediani živec ne oskrbuje mezinca. Torej, če imate težave v tem prstu oziro­ma z njim, to gotovo NI sindrom zapestne­ga prehoda.

Druga diagnostična značilnost je časovna karakteristika simptomov – zaradi specifične drže rok se težave pri utesnitvi medianega živca značilno pokažejo pri opravilih, kot so držanje telefona ali časopisa in vožnja avtomobila. Te­­­žave se pojavljajo tudi ponoči ali ob prebujanju.

Če se bodo vaše težave po zdravnikovi presoji skladale s sindromom zapestnega prehoda, bo želel, da opravite še nekatere preiskave, s katerimi je mogoče ugotoviti, ali in do kak­šne mere je moteno zaznavanje oziroma celo moč mišic vaših prstov in roke. Tudi preizkus, s katerim zdravnik poveča pritisk v zapestnem prehodu ali z upogibom zapestja ali z udarjanjem ali preprosto s pritis­kom na živec in pri katerem se vaše težave čudežno spet pojavijo ali pa se poslabšajo, razkri­va, da je v zapestnem prehodu premalo prostora.

Preiskave, ki vam jih bo vaš zdravnik priporočil, bodo verjetno naslednje:

Š Elektromiogram (EMG).

Elektromiogra­fija je diagnosti-čni postopek, pri katerem se z elektrodami merijo drobni električni potenciali, ki jih ob krčenju proizvajajo mišice (mišice se krčijo, ker jih k temu vzpodbudi vzdraženi živec). Elektrode so drobne iglice, ki se jih vstavi v tisto mišico, katere delovanje želi zdravnik preizkusiti.

Iz elektromiograma je mogoče razbrati, kakšna je električna aktivnost preiskovane mišice v mirovanju in takrat, ko jo krčite. S to metodo je mogoče ugotoviti, ali je v poteku bolezni že prišlo do okvare mišic oziroma kakšna je stopnja okvare.

Š Prevodnost živca.

Je variacija prej opisane metode (EMG), pri kateri sta elektrodi nalepljeni na kožo. Impulz, ki vzdraži mediani živec, se pokaže tudi na elektrodah in iz rezultata je mogoče razbrati, ali se prevajanje impulza po živcu zaradi utesnitve v zapestnem prehodu kaj upočasni.

Diagnostični postopki so uporabni tudi pri ugotavljanju nekaterih drugih bolezenskih stanj, ki posnemajo sindrom zapest­­ne­ga prehoda, kot je pritisk na živec više v poteku zaradi poškodb ali nepravilnosti vratne hrbtenice. Zaradi težav, ki ste jih navedli, vas osebni zdravnik lahko napoti k nekaterim specialistom, na primer k revmatologu, nevrologu, kirurgu za roko ali celo nevrokirurgu.

Pri nas so bolniki s težavami zaradi utesnitve medianega živca praviloma napoteni k nevrologu, ki opravi prej omenjeni EMG, nato pa, če so težave hude in niso posledica kakšne sistemske revmatske bolezni (te bi obravnaval revmatolog) ter niso zgolj prehodne narave (nosečnost), pristanejo pri kirurgu za roko ali plastičnem kirurgu.

Preventiva

Žal ni uspešne strategije, s katero bi se popolnoma rešili in pobegnili pred težavami, poveznimi z utesnitvijo živca v zapestnem prehodu. Vseeno pa lahko storite nekaj za svoje roke, zapestja in prste, če se držite naslednjih navodil:

Š Zmanjšajte moč giba in ga sprostite.

Strokovnjaki, ki so proučevali način dela z rokami, so ugotovili, da marsikdo za izvajanje gibov uporablja preveliko silo. Če delate za blagajno in ves ljubi dan neusmiljeno tolčete po njenih tipkah, udarjajte nežno, le toliko, kot je potrebno, da boste denar še vedno pravilno 'pokasirali'.

Enako velja za računalniško tipkovnico – naj vas ne zanese strast napisanega – vedno udarjajte, kot bi tipkovnico žgeč­ka­­­­­­li. Če morda še vedno pišete ‘na roko’ (zapisniki sestankov ipd. ), uporabljajte pisalo, ki ima izredno širok prijemalni del. Inve­­s­tirajte tudi v pisalo, katerega črnilo bo tek­lo že ob blagem pritisku, tako da ne boste z vso močjo škripali po papirju.

Š Odmori.

Vsakih 15? 20 minut privoščite vašim rokam in zapestjem kratek oddih – rahlo jih stresite, raztegnite in upognite zapestja. Če je le možno, pri svojem delu izmenjujte opravila, da roke niso v istem prisilnem položaju s ponavljajočimi se gibi. Še bolj so odmori pomembni, kadar pri delu uporabljate vibrirajoče in po možnosti še težke stroje.

Š Pazite na gibe.

Izogibajte se skrajnim legam – za vaša zapestja ni dobro, če so roke pri delu preveč upognjene nazaj ali pa preveč pokrčene. Optimalna je sproščena srednja lega. Če vaše delo vključuje veliko tipkanja, naj bo tipkovnica ustrezno na-meščena – najbolje v višini komolcev ali celo nekoliko niže.

Š Pazite na držo.

Zaradi nepravilne drže (hrbtenica! ) za pisalno mizo se ramena ukrivijo naprej. V takem položaju so posledično stalno prikrajšane mišice vratu in rame, kar povzroča napetost in pritisk na živce, ki izhajajo iz vratnega dela hrbtenice. Posledice lahko čutite tudi v zapestjih, dlaneh in prstih.

Š Vaše roke naj bodo tople.

Če je vaše delovno okolje hladno, obstaja večja verjet­nost, da boste v rokah čutili bolečine ali okorelost. Če na temperaturo okolja ne morete vplivati, uporabljajte rokavice, lahko tudi tiste brez konic prstov.

Še za konec …

Težave z rokami! V rokah, ki so vam vse do sedaj dobro služile, kar naenkrat čutite bolečine, v njih in v prstih nimate pravega občutka, stvari vam letijo iz rok, lahko kaj kmalu vplivajo na vašo samozavest in občutek vrednosti.

Nekaterih nalog, ki ste jih do sedaj opravljali zlahka, ne zmorete več. Zaradi zmanjšane moči in spretnosti se vam lahko tudi zgodi, da niste več kos zahtevam svojega poklica ali pa se ne morete več ukvarjati s svojim najljubšim konjičkom. Tudi gospodinjska dela lahko postanejo prava mora, in če imate prezaposleno in uspešno ženo, vas bo vaša nemoč spravljala v obup. Ampak nikar ne obupajte – to je samo najhujši scenarij.

Tudi nekatere alternativne metode pri premagovanju težav z utesnitvijo živca v zapestnem prehodu so se, vsaj v začetnih fazah bolezni, izkazale kot učinkovite. Na primer joga in podobne sprostitvene tehnike, pri katerih se sklepi krepijo in raztegujejo, napetost v njih pa uravnoveša.

Nekatere alternativne možnosti lajšanja blagih zgodnjih težav so še gretje, masaža, kiropraktična manipulacija, osteopatska manipulacija, razgibavanje v vodi (hidroterapija), ultrazvok in akupunktura.

Ne pozabite pa – resne težave je treba obravnavati resno. Če so simptomi hudi in stalno prisotni, ste čas, da prvič obiščete zdravnika, že zamudili. Ne čakajte, posledice so lahko nepopravljive! ?

Prvi simptomi

Bolezen se začne postopno z blago neizrazito bolečino v zapestju, ki se lahko razširi tudi v predel dlani ali celo podlakti. Sprem­ljajoči simptomi so poleg bolečine še:

ŠBolečina, ki se razširja od zapestja v ramo ali v dlan in prste, zlasti kadar so zapestja obremenjena z gibi, ki zahtevajo moč ali se ponavljajo. Boleči­­na se praviloma pojavlja na notranji strani podlakti.

ŠMravljinčenje ali omrtvičenost (pareste­­­zije) prstov ali dlani, zlasti palca, kazalca, sredin­­­ca in palčne strani prstanca, ne pa tudi mezinca.

Po­gos­­to se ti občutki pri obolelih posameznikih po­­javijo pri vožnji avtomobila, držanju telefona, ča­­­sopisa (daljša prisilna drža) ali pa so prisotni zjutraj ob zbu­­jan­ju. Mnogo jih ob takih težavah stresa roke in tako vsaj začasno odpravi simptome.

ŠObčutek šibkosti v rokah in posledično okornost ali nerodnost prstov, zaradi katere stvari (svinčniki, tudi kozarci) letijo iz rok.

ŠStalna izguba občutka (t. i. gluhost) v nekaterih prstih. Praviloma take težave srečamo pri že na­­predovani bolezni.

Zdravljenje

Dokler so težave le blage in izrazito prehodne narave, jih je mogoče obvladati z večkratnimi prekinitvami del, ki obremenjujejo zapestja in prste. Kadar kljub takemu načinu dela težave vztrajajo ali se stanje celo slabša, so na voljo občasna imobilizacija, zdravila ali operacija.

Nekirurške metode

Pri večini bolnikov so dokaj učinkovite.

Š Zapestne opornice.

Zaradi teh ne boste uživali brezdelja, namešča se jih namreč le ponoči, da si zapestja odpočijejo. Učinkovite so pri posameznikih z zmernimi in ne preveč dolgotrajnimi (manj kot eno leto) težavami.

Š Nesteroidna proti-vnetna zdravila (NSAID: Aspirin®, Keto­­­nal®, Naklofen® ipd. ).

Lahko lajšajo bolečine, povezane z utesnitvijo medianega živca v zapestnem prehodu, kadar so težave vnetne etiologije (revmatoidni artritis). Kadar oteklina ni posledica vnetnega procesa, je verjetnost, da bodo ta zdravila pomagala, majhna.

Š Kortikosteroidi.

Prav tako kot zdravila NSAID so tudi to proti-vnetna zdravila. Če je vnetje močno, lahko pomaga injekcija kortikosteroida, kot je kortizon, neposredno v zapestni prehod. Sistemski kortikosteroidi v tabletah niso preveč učinkoviti (in zaradi splošnih učinkov za zdravljenje tega sindroma niso priporočljivi).

Kirurške metode

Kirurški poseg po kar dolgotrajni rehabilitaciji praviloma drastično izboljša stanje, čeprav ni redko, da po posegu ostane kakšna manjša motnja občutka, tudi bolečina, okorelost ali mišična šibkost. Takoj po posegu je treba upoštevati navodila zdravnika in se izogibati opravilom, ki zahtevajo čezmerno obremenitev rok in zapestij – več tednov ali celo mesecev!

Š Mikroinvazivne metode.

Pri njih se z minimalnim rezom oziroma najmanjšo možno poškodbo tkiva naredi kar največ. Vedno je treba kanal odpreti, prikazati živec in sprostiti, včasih celo odstraniti tkivo (npr. prirastline), ki ga utesnjuje.

Š Endoskopske metode.

Mikro kamere omogočajo, da kirurg z minimalnimi rezi živec sprosti in omogoči njegovo nemoteno delo.

Š Klasična metoda z odpiranjem.

Pri nas je še vedno najbolj razširjena (dobri in izkušeni kirurgi naredijo komaj centimeter dolg rez na dlani). Operacija je krat­­­­ka in poteka v anesteziji medianega živca. Pred posegom je na roko, ki je operirana, praviloma nameščena tudi manšeta, ki se jo napihne na približno 300 mmHg, tako da operaci­­­ja poteka skoraj v brezkrvnem stanju. Izguba krvi je torej minimalna.

Rana je zašita z nekaj šivi, vanjo je vstavljen manjši dren, ki omogoča iztekanje krvi navzven in preprečuje nastanek hematoma, ki je lahko vir okužbe. Prva preveza rane in odstranitev drena sta že naslednji dan, nato si preveze sledijo na dva dni, šivi pa se odstranijo po 7? 10 dneh.

Polona Studen Pauletič

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?