Ste zdelani?

Poučevanje zemljepisa in zgodovine v sedmem razredu

osnovne šole je bila moja prva resna služba. Lotil sem se je z neizmernim ponosom in veliko odločenostjo, da bom pozitivno vplival na življenje mladih. Do pomladi so vse sledi mojega začetnega idealizma razpadle v grenke spomine. Počutil sem se živ zakopan pod plazom prežvečenih kroglic iz papirja in odkritega sovraštva učencev in njihovih staršev. V tistem času sem tudi opustil vestno pisanje učnih priprav, svoje učiteljske obveznosti pa sem podtaknil največjemu piflarju v razredu. Ob redkih priložnostih, ko me je kak učenec dejansko vprašal kaj v zvezi s snovjo, ki sem jo predaval, je bil moj odgovor vedno: “Dobro vprašanje. Bi mu morda kar ti razložil, Jure? ”

Ob koncu šolskega leta sem se počutil kot največji nesposobnež.

V srcu sem vedel, da ne morem opravljati niti najbolj nezahtevnega dela, kaj šele učiti v šoli. In četudi sem še tako sovražil poučevanje, me je misel na to, da bom končal zapit pod kakšnim mostom, preveč strašila, da bi dal odpoved. Na srečo vseh vpletenih se je ravnatelj odločil namesto mene. Med tem posebno žalostnim obdobjem mojega življenja nisem slutil, da za to, kar sem doživljal, že obstaja uradna psihološka diagnoza: “pregorevanje, povezano

z delom”. Gre za zelo preprosto oznako kompleksne in pogubne motnje.

Pregorevanje je, kot sem izvedel pozneje, sindrom, ki se sproži kot posledica kroničnega stresa na delovnem mestu, tvorijo pa ga tri med seboj povezane dimenzije:

Prva nastopi izčrpanost – mentalna, fizična in čustvena. Saj veste, gre za tisti občutek popolne izpraznjenosti in izrabljenosti, ko se zdi vsak nov dan nova grožnja.

Drugi simptom pregorevanja je zdrs v cinizem in neke vrste “razosebljanje”. Začne se z mehanizmom premagovanja ovir: preobremenjeni delavec se distancira od nerazumnih delovnih zahtev. Zadeva pa se ne konča tam. Ljudje namreč namesto tega, da bi naredili največ, kar zmorejo, naredijo le goli minimum. Tako ne trpi le kakovost njihovega dela, temveč tudi količina.

Cinizem in sovražnost se kmalu sprevržeta v prezir do ljudi, s katerimi morate delati. Preobremenjeni policisti tako s časom domnevajo, da je vsak državljan oportunistična baraba, zdravniki na urgenci pa, da je pred vrati truma mehkužcev, ki le trati njihov čas.

Tretja, zadnja faza je logična kulminacija prvih dveh – trajen občutek neuspešnosti, ki pa ni vezan le na delovno učinkovitost. Gre namreč za globoko osebno brezvrednost. Preobremenjeni ljudje v tem, kar počno, ne vidijo nobene odrešilne socialne vloge. Navsezadnje pregorevanje na delovnem mestu lahko postane več kot le psihološki sindrom – gre za razjedanje človeškega dostojanstva, duha in volje.

Nihče ne ve natanko, koliko ljudi med nami

se hitro giblje v to smer. Mnogi psihologi namreč menijo, da se je težava v zadnjih letih močno povečala, zahvala za to pa gre kapitalističnemu sistemu z globalnim tekmovanjem, odpuščanjem delavcev in najemanjem poceni delovne sile. Dandanes je pač tako, da delamo v okolju, v katerem so človeške vrednote daleč za ekonomskimi.

V poznih 90. letih sta psihologa Christina Maslach in Michael P. Leiter v sodelovanju s kolegi identificirala šest ključnih področij, ki lahko povzdignejo ali zlomijo duha uslužbenca. Če boste razumeli zaradi katerih, če sploh katerih, od šestih se kadi iz vaših možganov, boste morda lahko preprečili požar.

1. Zahteve

Količina dela, nemogoči roki, jasno pomanjkanje virov: le kdo izmed nas še ni trpel zaradi občasnih delovnih urgenc, ki se nikakor niso ujemale z našimi storilnostnimi zmožnosti. Neverjetno je, da se večina med nami dejansko tudi izkoplje iz tovrstnih situacij – če seveda predvidevamo, da je zgornji scenarij izjema in da mu bo sledilo obdobje obnove in kompenzacije. A ko ekstremne situacije postanejo vsakdan, se možnosti pregorevanja hitro povečajo.

Zaprite ventile: Poskusite se pogovoriti s šefom (diplomatsko, ne brez sape) o količini in rokih vašega dela. Če je atletski tip, privlecite na dan analogijo z dvigovanjem uteži: “Če mišice treniraš nonstop, boš zavrl njihovo rast in povečal tveganje poškodb. Če pa jim daš čas, da si opomorejo, boš hitro opazil, da zmorejo dvigovati vedno večje breme. ” Dodajte še, da je vaš cilj postati bolj in ne manj produktiven. Vsak razumen šef vas bo poslušal.

2. Nadzor

Gre za klasično dilemo: Veste, da boste odgovorni za rezultate, ki jih boste proizvedli, a nimate prav nobene besede pri tem, kako naj bo delo opravljeno. Nekateri šefi, nori na nadzor, tako zelo dvomijo o vsaki odločitvi svojega kadra, da se fokus podrejenega od “Kako bi najbolje rešil ta problem? ” spreobrne v “Le kje bo šef tokrat našel napako? ”. To pač ni dobro.

Zaprite ventile: Prvo pravilo dobrega upravljanja je: manj je več. S tem mislim, da pač zmanjšajte šefova pričakovanja, naj se sliši še tako samomorilsko. In pri tem ne zavijte v takšno skrajnost: “Opustite vse upanje vi, ki vstopate! ” Torej pozabite na pesimizem in se raje približajte pragmatizmu. Čim prej se dogovorite za redne sestanke s šefom, na katerih ga boste sproti seznanjali s svojim delom. Tako boste ustvarili več zgodnejših priložnosti za spremembo načrta.

3. Nagrada

Ko gre za priznanje za dobro opravljeno delo, denar definitivno ni vse. Psihologi so namreč ugotovili, da visoko socialna bitja, kakršna smo, potrebujejo priznanje in pozitiven odziv drugih. Nagarali ste se do onemoglosti, pozabili ste na zasebno življenje, za nameček pa ste pod streho spravili odličen posel . . Pa je komu res mar?

Zaprite ventile: Pogosto se zgodi, da slabi šefi, tako kot nekomunikativni soprogi, v resnici cenijo vaš trud, a jim nekako ne pade na pamet, da bi vam to tudi povedali. Na lep način zahtevajte večji odziv na opravljeno delo, pri čemer se izgovorite na to, da boste zaradi pridobljenih informacij v prihodnje delali še bolje. Poleg področij, na katerih se niste izkazali najbolje, ga vprašajte, kje vam je šlo zares dobro. Z malce sreče bo nekaj takih “mimogrede” pogovorov vašega šefa pripravilo do tega, da bo vaše delo večkrat pohvalil.

4. Skupnost

Uspešni direktorji razumejo pomembnost skupnosti v delovnem okolju in posvečajo veliko časa spodbujanju in nagrajevanju timskega dela. Pa vendar je disfunkcionalna skupinska dinamika danes v številnih slovenskih podjetjih vse prej kot ogrožena vrsta. Če so za delovno mesto značilni destruktivna tekmovalnost, nerešeni konflikti in pomanjkanje podpore, lahko raven stresa močno naraste.

Zaprite ventile: Če ste se resnično potrudili, da bi postali timski igralec, zdi pa se, da ni nihče razen vas prišel na trening, premislite o premestitvi na drug oddelek. Morda ste si s sodelavci preveč podobni . . na preveč različnih nivojih. Ena od zanimivih lastnosti pregorevanja je, da se pojavlja področno. Tu imate skupino petih ali šestih ljudi, tam pa desetih ali dvanajstih. In ker je vzrok takšnih skupin običajno strupen šef, je pogosto najboljša rešitev, da oddelek zapustite.

5. Vrednote

Na žalost se delovne zahteve vsakokrat ne ujemajo z našim lastnim občutkom za to, kaj je prav in kaj ne. Recimo, da trdno verjamete v to, da je poštenost najboljše vodilo. A če želite doseči prodajno kvoto (in s tem še naprej preživljati vašo družino), boste morali prikrojiti resnico in/ali prezreti podrobnosti na izdelku. Tak konflikt je ploden za pregorevanje.

Zaprite ventile: Poleg umora lastne vesti (ali če ste preveč idealistični, spopadanja z realnostjo) je najbolje, kar lahko storite, da ubesedite svojo zaskrbljenost pred šefom in si tako zaščitite hrbet. Artikulirajte svoje etične pomisleke, toda tako, da ne obtožujete . . in se seveda zavedajte, da se nič ne bo spremenilo. Če aktivnost meji na nelegalne razsežnosti, začnite zbirati podatke v obliki kopij pomembnih dokumentov, ki jasno nakazujejo, da pri zadevi niste sodelovali po svoji volji.

6. Občutek, da so pravila prikrojena v korist drugih

Ko ljudje menijo, da ne morejo narediti prav ničesar, da bi bile stvari poštene, pogosto začno početi stvari zato, da bi obračunali – z dela začno odhajati prej, domov nosijo pisarniško opremo – pri sebi pa razčistijo, češ, to so mi pa že dolžni.

Zaprite ventile: Čeprav je slišati zelo poenostavljeno, je eden od načinov spoprijemanja z nepravičnostjo ta, da preprosto ostanete osredotočeni na nagrado – priznajte si, da je življenje pogosto nepravično, a da boste enkrat že nagrajeni, če boste delali po svojih najboljših močeh. Premislite o primeru mojega prijatelja. Zvone je že več kot pet let delal v podjetju, z zavidljivimirezultati in vsi so vedeli, da bo napredoval. No, vse do takrat, ko je njegov nadrejeni zaposlil svojega neizkušenega mladega sorodnika. Zvone je pogoltnil jezo in ni pustil, da bi to, kar se je zgodilo, vplivalo na njegovo storilnost. Ko je spet prišel čas za napredovanje, je bilo delo nadzornika njegovo.

obstaja doloČena meja, ko gre za prilagajanja neprijaznemu delovnemu okolju. Lahko se zgodi, da boste na določeni točki preprosto morali potegniti zavoro v sili. Seveda pa je vedno modro imeti na zalogi novo službo, preden se otresete stare. Skrivno iskanje novih priložnosti je lahko že samo po sebi zelo terapevtsko, saj vam daje občutek upanja in nadzora kot močnega zdravila za vašo trenutno bedo. Po drugi strani pa preprosto ne morete več čakati, da stvari prekipijo. Pa še tole, ko človek enkrat popolnoma pregori, lahko potrebuje tudi do leto dni, da si opomore.

Kar se mene tiče, že več desetletij nisem učil v sedmem razredu, pa me občasno ponoči še vedno prebujajo more, v katerih stojim pred polnim razredom mladih kanibalov, ki me na smrt nadlegujejo z nemogočimi vprašanji. Rad bi torej povedal, da vem, kako težko je zbrati optimizem, ko vaši možgani že tlijo. A verjemite mi, pepel je odlično gnojilo in iz njega utegne vzbrsteti veliko boljše življenje.

Edo Hafner

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?